Jedro

Navedbe, podane v vlogah, v sporu majhne vrednosti niso omejene le po številu, pač pa tudi po vsebini.

Toženčevih odgovorov iz njegove zadnje (druge) vloge sodišče ni upoštevalo, ker se vprašanja niso pojavila čisto na novo šele v tožničini zadnji (drugi) vlogi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 139269/2012 z dne 25. 9. 2012 v veljavi za glavnico (313,14 EUR), obresti (od 2. 4. 2012) ter izvršilne stroške (54,98 EUR), toženec pa tožnici dolguje še 71,98 EUR pravdnih stroškov, kar je dolžan plačati v 8 dneh, če zamudi, pa z ustreznimi obrestmi.

2. Proti sodbi se toženec pritožuje, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov, obrazloženo pa glede „procesa“ in glede „vsebine & postavke smeti“; predlaga njeno spremembo ali razveljavitev ter novo sojenje ter opredeljuje še pritožbene stroške. Sodišču očita, da njegovih navedb iz druge vloge neutemeljeno ni upoštevalo, češ da so bile prepozne, ni pa kot takih zavrnilo navedb tožnice iz njene druge vloge. Sicer pa meni, da je postavka za odvoz smeti 102,4585 EUR v glavnici 313,14 EUR previsoka („... to pomeni, da se odvetniki ukvarjajo še z neko predelovalno industrijo ... enostavno nemogoče ...“), da tožnica ni znala pojasniti tega zneska in da je bila že pred 29. 2. 2014, namreč februarja 2012, obveščena o spremembi uporabnika. Vsaj z dne 29. 2. 2014 bi moral biti račun izdan na odvetniško družbo oz. prefakturiran, meni pritožnik, ki glede tega sodbi očita pomanjkanje razlogov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, absolutnih bistvenih kršitev postopka pri tem ni storilo, ker gre za spor majhne vrednosti pa se po 1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodba ne more izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP (tim. relativno bistvene kršitve, torej take, za katere je treba šele dokazati, da so vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve).

6. Očitana kršitev določb o prekluziji sicer sodi med zgoraj omenjene nedopustne pritožbene razloge, saj gre le za relativno bistveno kršitev. Sicer pa, ex abundanti cautela, ne ker bi pritožbeno sodišče kaj dvomilo v pravkar povedano, pač pa ker se le malo zamudi z dodanim, očitana kršitev tudi ni storjena. Navedbe, podane v vlogah v sporu majhne vrednosti niso omejene le po številu, pač pa tudi po vsebini. V 4. odst. 452. čl. ZPP jasno piše: „Tožena stranka lahko v 8 dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi.“ Toženčevih odgovorov iz njegove zadnje (druge) vloge sodišče ni upoštevalo, ker, kot je pravilno pojasnilo, se vprašanja niso pojavila čisto na novo šele v tožničini zadnji (drugi) vlogi.

7. Sporna terjatev predstavlja del vsote (1/3) obratovalnih in vzdrževalnih stroškov po računu z dne 22. 3. 2012, ki ga je tožnica kot upravnica poslovnega prostora izdala tožencu kot solastniku le-tega do 1/3. Kdaj je bila tožnica obveščena o tem, da je uporabnik prostorov odvetniška družba, je dejansko vprašanje, ki iz razloga, pojasnjenega zgoraj, v pritožbi ne more biti izpodbijano, da pa bi „račun z dne 29. 2. 2014 moral biti izdan na odvetniško družbo oz. prefakturiran“, je nerazumljivo oz. nesklepčno. Katere razloge tu pritožnik pogreša, zato ni jasno. Tudi tu pa se pritožbeno sodišče le malo zamudi z dodatnim pojasnilom, da je sodišče prve stopnje že itak upoštevalo, da je bila tožnica s prošnjo za izdajanje računov uporabniku – odvetniški družbi - obveščena konec februarja 2012 (ne 2014), a je za ta isti mesec še pravilno bremenila solastnike (in ne družbe).

8. Ali se odvetniki ukvarjajo še s kakšno predelovalno industrijo, bi bilo tudi dejansko in tedaj v pritožbi neizpodbitno vprašanje, a se sodišče prve stopnje s tem niti ni ukvarjalo. Tožnica je v dopolnitvi tožbe (torej pravočasno) pojasnila, da se obračun stroškov za najem zabojnika za smeti opravi glede na velikost zabojnika, ki je (bil?) v primeru toženca 6,68 m3, zabojnika pa sta bila dva, in sicer prevzeta od prejšnjega lastnika, N., d. d. Ker se to ni pravočasno konkretno prerekalo, je treba vzeti za resnično in tožencu povedati, da ta sicer na videz res visoka postavka v tem primeru ni le nemogoča, pač pa nasprotno, nesporna.

9. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP je o tem odločilo po sodnici posameznici.

10. Stroške svoje neuspele pritožbe naj toženec krije sam (1. odst. 154. čl. ZPP).