Jedro

Tožničina zahteva za plačilo višje plače na račun dodatka za delovno dobo, ki je bila podana, kljub temu da je tožnica v spornem obdobju soglašala, da se ji izplačuje plača, ki je presegala plačo, določeno z veljavnimi akti tožene stranke, pri čemer je soglašala tudi s tem, da se šteje, da so v mesečnih zneskih izplačane plače zajeti vsi dodatki, vključno z dodatkom za delovno dobo, pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja, ki kot temeljno načelo obligacijskih razmerjih velja tudi v delovnem razmerju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ki se nanaša na izplačilo dodatka za delovno dobo za obdobje od januarja 2003 do avgusta 2005 poleg že dosojenih zneskov na podlagi sodbe istega sodišča opr. št. Pd 179/2008 (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno dopolnilno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 26/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev, da se za sporno obdobje upošteva plačo tožnice, obračunano po količniku 2,99. Prvostopenjsko sodišče je sicer povzelo stališče pritožbenega sodišča, da je potrebno upoštevati plačo, ki bi tožnici šla po veljavni pogodbi o zaposlitvi oziroma tudi po sklepih, ki jih je izdajal generalni direktor tožene stranke. Med strankama je nesporno, da je bila v spornem času v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 1993, s katero je bila določena osnovna plača na podlagi količnika 2,33 in da je generalni direktor s sklepom z dne 13. 2. 1995 odločil, da se tožničino delovno mesto razvrsti v tarifni razred z začetnim količnikom 2,99 ter da iz sklepa generalnega direktorja z dne 31. 7. 1995 izhaja, da je bila tožnici takrat določena bruto plača v višini ... DEM v tolarski protivrednosti. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo količnika, kakršen je bil dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, temveč količnik, ki ga je določil generalni direktor tožene stranke. Nelogično je bilo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zadnjega sklepa generalnega direktorja, po katerem je tožničina plača znašala ... DEM v tolarski protivrednosti. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je sledeč navedbam tožene stranke, štelo da je tožnica prejemala fiksno plačo, ki je bila dogovorjena še pred uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih iz leta 2002 (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in da je takšna plača, ki je presegala s pogodbo dogovorjeno plačo, vključevala tudi dodatek za delovno dobo. V sklepu z dne 31. 7. 1995 je generalni direktor tožene stranke odločil, da tožnica nima pravice do nadomestil za delo izven polnega delovnega časa ter da ni upravičena do ostalih dodatkov. Tožničina osnovna plača ni vsebovala dodatka za delovno dobo, kar velja tako za obdobje pred 1. 1. 2003, kot tudi za sporno obdobje. Očitno je, da tožena stranka tožnici tudi po 1. 1. 2003 ni obračunavala dodatka za delovno dobo, čeprav jo je k temu zavezoval 4. odstavek 127. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tudi sicer zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se pri izračunu dodatka za delovno dobo upošteva osnovna bruto plača, kakršna je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano dopolnilno sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano dopolnilno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tako, da zgolj navede zakonski opis te kršitve, ne da je pri tem konkretno navedla, glede katerih odločilnih dejstev so razlogi izpodbijane dopolnilne sodbe nejasni. Pritožbeno sodišče takšne nejasnosti ne ugotavlja, izpodbijana dopolnilna sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti.

Podobno velja tudi glede uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ne navaja, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane dopolnilne sodbe navaja v vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami ali zapisniki.

Odločilno dejstvo v tem sporu je, da je tožnica v spornem obdobju prejemala bistveno višjo plačo, kot pa bi ji šla na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi in sklepov direktorja tožene stranke, pri čemer je bila takrat očitna volja obeh strank, da gre za fiksne zneske, ki se ne spreminjajo, zaradi česar tožnici ne gredo nobeni dodatki. To je povsem jasno razvidno iz zadnjega sklepa direktorja tožene stranke z dne 31. 7. 1995 (na katerega se sklicuje tudi pritožba) o tem, da „delavka nima pravice do nadomestil za delo izven polnega delovnega časa, tudi ni opravičena do ostalih dodatkov, razen do povračila stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo in z dela“. S tem sklepom je bila tožnici določena plača v višini ... DEM. Tožnica zoper ta sklep ni ugovarjala, sklep se je očitno izvajal oziroma je tožnica v spornem obdobju prejemala celo bistveno več od ekvivalenta zneska ... DEM, saj je celotno sporno obdobje prejemala enako bruto plačo v višini ... SIT mesečno.

Navedeno pomeni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v takšnem primeru potrebno šteti, da so v mesečno enakih zneskih, ki jih je tožnica prejemala, bili zajeti tudi pripadajoči dodatki, to je tudi dodatek za delovno dobo. Pri tem ni bistveno, da je pred spornim obdobjem pravica do dodatka za delovno dobo bila urejena v kolektivni pogodbi, od 1. 1. 2003 pa v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožničina zahteva, da kljub temu, da je v spornem obdobju očitno soglašala, da se ji izplačuje plača, ki je daleč presegala vse kar je bilo določeno z veljavnimi akti tožene stranke, pri čemer je takrat očitno soglašala tudi s tem, da se šteje, da so v mesečnih enakih zneskih izplačane plače zajeti tudi vsi dodatki, kar pomeni tudi dodatek za delovno dobo, pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja, ki kot temeljno načelo obligacijskih razmerjih velja tudi v delovnem razmerju. V skladu s 1. odstavkom 5. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) morajo udeleženci pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja.

Preostali del tožničinega zahtevka v tem sporu je zato potrebno zavrniti zaradi tega, ker je tožnica v spornem obdobju prejela plačilo, ki je zajemalo ne le dogovorjeno plačo in pripadajoči dodatek za delovno dobo, temveč bistveno več. Zaradi navedenega niti ni bistveno, da je postal pravnomočen tisti del v tem sporu izdane sodbe (tožena stranka se zoper ugodilni del ni pritožila) Pd 179/2008 z dne 13. 4. 2010, s katerim je bil tožnici za sporno obdobje dosojen dodatek za delovno dobo izračunan od osnovne plače po količniku 2,99. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanja tistega dela izreka, s katerim je bilo odločeno, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.