Jedro

Določbi drugega odstavka 13. člena ZP-1 ter 14. člena ZP-1 (veljavni v času storitve prekrška) je treba uporabiti v primeru, ko samostojni podjetnik posameznik odgovarja za ravnanje drugega, ko se torej po organiziranosti približuje pravni osebi. Smiselna uporaba ZOPOKD za odgovornost za prekršek samostojnega podjetnika posameznika tako pride v poštev samo v primerih, ko se njegova odgovornost omejuje le na udeležbo pri prekrških, storjenih v njegovem imenu, na njegov račun ali v njegovo korist (ne pa, kot v obravnavanem primeru, ko samostojni podjetnik posameznik kot fizična oseba odgovarja za lastno ravnanje).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za zdravje, Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom G. N. s. p., spoznal za odgovorno za prekršek po četrtem odstavku 16. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Ur. l. RS, št. 93/07 – UPB3, v nadaljevanju ZOUTI) ter ji na podlagi 19. točke prvega odstavka 21. člena ZOUTI v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZOUTI izrekel globo 800,00 EUR. Okrajno sodišče v Murski Soboti je storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo izpodbijani plačilni nalog ter storilki naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovna državna tožilka je zoper pravnomočno odločbo o prekršku vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo okrajnega sodišča spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi, podrejeno pa še, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da dejanje, zaradi katerega je zoper storilko (samostojno podjetnico posameznico) tekel postopek o prekršku, ni prekršek in da bi moralo sodišče po 3. točki 156. člena ZP-1 kršitve materialnih določb ZP-1 preverjati po uradni dolžnosti ter postopek o prekršku ustaviti. V nadaljevanju zahteve vrhovna državna tožilka uveljavlja še bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Pri tem navaja, da je odgovornost samostojnega podjetnika posameznika glede na 13. člen ZP-1F (ki je veljal v času storitve prekrška) akcesorna, ne more pa biti objektivna, temveč je treba subjektivni odnos samostojnega podjetnika posameznika presojati po določbi 14. člena ZP-1F. Odgovornost samostojnega podjetnika posameznika za ravnanje pri njem zaposlene osebe je takšna kot odgovornost pravne osebe, torej je vezana na odgovornost storilca, pri čemer je treba za odgovornost samostojnega podjetnika posameznika ugotoviti obstoj najmanj enega formalnega in najmanj enega materialnega pogoja (4. člen Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, v nadaljevanju ZOPOKD). V izpodbijanem plačilnem nalogu pravna odgovornost samostojne podjetnice ni navedena, prav tako ni konkretiziran dejanski stan prekrška. Plačilni nalog v nasprotju s 57. členom ZP-1 tudi ne vsebuje pravne opredelitve prekrška. Po stališču vrhovne državne tožilke ne iz sodbe okrajnega sodišča ne iz plačilnega naloga ni razvidno, ali storilka odgovarja za svoje lastno ravnanje ali pa za ravnanje pri njej zaposlene osebe (natakarica). Vrhovna državna tožilka meni, da bi moral prekrškovni organ s konkretnimi okoliščinami utemeljiti, katero dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja podrejenih delavcev (natakarice) je bilo opuščeno, kar je odločilno za presojo odgovornosti samostojne podjetnice za prekršek. Nadalje vrhovna državna tožilka še navaja, da sodišče ni ugotavljalo, ali ima storilka v času sojenja še status samostojne podjetnice posameznice, čeprav bi moralo ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na to, ali subjekt, ki je v postopku, sploh obstaja. Storilka je 8. 1. 2011 prenehala opravljati dejavnost, izpodbijana sodba pa je bila izdana 21. 12. 2012. Po stališču vrhovne državne tožilke bi moralo sodišče odgovornost samostojne podjetnice, ki je prenehala opravljati svojo dejavnost po volji subjekta, presojati po določbah drugega in tretjega odstavka 6. člena ZOPOKD. Sodišče bi moralo odgovoriti na vprašanji, ali je storilka v času sojenja še opravljala dejavnost in imela status samostojne podjetnice in ali obstaja pravni naslednik te dejavnosti, kateremu je mogoče izreči sankcijo za prekršek. Iz določb ZOPOKD po zatrjevanju vrhovne državne tožilke ni mogoče sklepati, da bi po prenehanju samostojnega podjetnika sankcije za prekršek doletele fizično osebo, ki je bila prej samostojni podjetnik. ZOPOKD ne dopušča možnosti, da bi sankcije za prekršek po prenehanju pravne osebe doletele njene ustanovitelje oziroma družbenika. Ker sodišče ni ugotavljalo dejstev o obstoju subjekta prekrška, pa tudi ne obstoja univerzalnega pravnega naslednika samostojne podjetnice posameznice, je po mnenju vrhovne državne tožilke napravilo uveljavljano bistveno kršitev določb postopka o prekršku.

5. V obravnavanem primeru sta inšpektorja Zdravstvenega inšpektorata RS 27. 2. 2010 ob 22.30 uri na podlagi anonimne prijave z namenom preveriti izvajanje določb ZOUTI izvedla izredni nadzor v gostinskem lokalu B. v Zgornji Polskavi. Gostinski lokal je upravljala nosilka dejavnosti G. N. s. p. Inšpektorja sta pri pregledu ugotovila, da je v omenjenem gostinskem lokalu več gostov kadilo tobačne izdelke. Po ugotovitvah inšpektorjev nosilka dejavnosti ni zagotovila prepovedi kajenja na javnem kraju, zato je storila prekršek po četrtem odstavku 16. člena ZOUTI. Inšpektorja sta v lokalu zaposleno natakarico seznanila z namenom inšpekcijskega nadzora ter ji omogočila, da pokliče odgovorno osebo, če ta želi sodelovati pri pregledu. Prekrškovni organ je 3. 3. 2010 izdal izpodbijani plačilni nalog, s katerim je G. N. s. p., spoznal za odgovorno za prekršek po četrtem odstavku 16. člena ZOUTI, ker kot nosilka dejavnosti v omenjenem gostinskem lokalu ni zagotovila spoštovanja prepovedi kajenja v javnih prostorih, saj so gostje v lokalu kadili tobačne izdelke. Prekrškovni organ je storilki za omenjeni prekršek po določbi 19. točke prvega odstavka 21. člena ZOUTI v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZOUTI izrekel globo 800,00 EUR.

6. Po prvem odstavku 16. člena ZOUTI je kajenje prepovedano v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. Za zaprt javni ali delovni prostor se šteje prostor, ki ima streho in popolnoma zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten. Kajenje je prepovedano tudi v prostorih, ki se po tem zakonu ne štejejo za zaprte prostore, če so del pripadajočih funkcionalnih zemljišč prostorov, kjer se opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja. Po četrtem odstavku tega člena so lastnik, najemnik ali upravitelj prostorov, kjer je kajenje prepovedano, dolžni zagotoviti spoštovanje prepovedi kajenja. Če samostojni podjetnik posameznik ne zagotovi spoštovanja prepovedi kajenja v javnih ali delovnih prostorih, se kaznuje z globo od 800 do 4.000 EUR (19. točka prvega odstavka 21. člena ZOUTI v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZOUTI).

7. Ob taki dejanski in pravni podlagi obravnavanega primera zatrjevanju vrhovne državne tožilke ni mogoče pritrditi. Prekrškovni organ natakarice ni obravnaval kot odgovorne osebe, zaposlene pri storilki – samostojni podjetnici posameznici, temveč je zgolj slednjo spoznal za odgovorno za prekršek. Pravna podlaga za samostojno sankcioniranje samostojne podjetnice posameznice je v določbi tretjega odstavka 21. člena ZOUTI. Edini logičen zaključek, ki ga je iz zgoraj navedene dejanske in pravne podlage mogoče napraviti, je, da v obravnavanem primeru določbe 13. in 14. člena ZP-1, veljavnega v času storitve prekrška, sploh ne pridejo v poštev. Namreč, ne gre za odgovornost samostojne podjetnice posameznice (storilke) za ravnanje pri njej zaposlene natakarice, temveč za odgovornost za prekršek samostojne podjetnice posameznice za njeno lastno ravnanje. Storilka v obravnavanem primeru za prekršek odgovarja kot fizična oseba, zaradi česar je izključena uporaba določb Zakona o prekrških o odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika za ravnanje drugega ter smiselna uporaba določb ZOPOKD. Zato sodišče v izpodbijani sodbi utemeljeno ni navedlo razlogov o storilkini akcesorni odgovornosti oziroma njenem dolžnostnem ravnanju ter smiselni uporabi določb ZOPOKD, prav tako je prekrškovni organ v plačilnem nalogu pravilno navedel pravno podlago za sankcioniranje storilke za prekršek. Podajanje drugačnega pogleda vrhovne državne tožilke na dejansko stanje predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

8. Podjetnik (oziroma samostojni podjetnik posameznik) je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (šesti odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah). Samostojni podjetnik posameznik je lahko samostojni storilec prekrška ali pa se pridruži dejanju drugega na način udeležbe v ožjem ali širšem smislu. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba določbi drugega odstavka 13. člena ZP-1 ter 14. člena ZP-1, veljavni v času storitve prekrška, uporabiti v primeru, ko samostojni podjetnik posameznik odgovarja za ravnanje drugega, ko se torej po organiziranosti približuje pravni osebi. Smiselna uporaba ZOPOKD za odgovornost za prekršek samostojnega podjetnika posameznika tako pride v poštev samo v primerih, ko se njegova odgovornost omejuje le na udeležbo pri prekrških, storjenih v njegovem imenu, na njegov račun ali v njegovo korist. V primeru, kot je obravnavani, pa samostojni podjetnik posameznik kot fizična oseba odgovarja za lastno ravnanje, storjeno iz malomarnosti ali z naklepom (9. člen ZP-1). Samostojni podjetnik posameznik v pravnem prometu odgovarja z vsem svojim premoženjem. Njegovo osebno premoženje ni ločeno od premoženja, povezanega z njegovim podjemom. S tem, ko je v obravnavanem primeru storilka prenehala opravljati dejavnost samostojne podjetnice posameznice pred izdajo izpodbijane sodbe, ni prenehala obstajati kot fizična oseba, temveč je prenehala le njena posebna lastnost. Po prenehanju te posebne lastnosti storilka kot fizična oseba obstaja še naprej, kar pomeni, da ji je mogoče izreči sankcijo za prekršek. Zato ni sprejemljivo stališče vrhovne državne tožilke, da je storilka s prenehanjem statusa samostojne podjetnice posameznice prenehala obstajati in da zato ne more odgovarjati za storjeni prekršek. Zavzemanje za tako stališče bi pomenilo, da sta ZP-1 in ZOUTI samostojnim podjetnikom posameznikom omogočala, da se s prenehanjem opravljanja svoje dejavnosti izognejo sankcioniranju za prekrške. Po oceni Vrhovnega sodišča pa je namen omenjenih zakonov kršitelje določb teh zakonov spoznati za odgovorne za prekrške in jim izreči sankcije za prekrške.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitve materialnega zakona in bistvene kršitve določb postopka o prekršku. Zato je na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.