Jedro

Oškodovanec mora dokazati svojo škodo in dejstvo, da je škoda nastala zaradi škodnega ravnanja odgovorne osebe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 284.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.8.1991 dalje do plačila ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da je zaradi krivde zavarovanke tožene stranke tožniku nastala škoda, ki jo mora tožena stranka povrniti.

Proti sodbi se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da dokazno breme velja le glede krivde, medtem ko mora oškodovanec pokazati povzročitev. Za temeljno podlago odgovornosti ne more zadostovati le tožnikovo stališče. Tako stališče bi tožnik moral dokazati. Sodišče ne pove, zakaj velja zakjuček, da je K. ustavila na cesti brez vključenega smerokaza in nato zavila levo. Nepravilno je priznana tudi škoda. Ni bilo ugotovljeno, če je in kje je tožnik avto popravil. Predložil je le predračun. Ni izkazal dejanske višine škode. Od izdelave predračuna ne morejo iti zamudne obresti.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je citiralo pravilne določbe ZOR - Zakon o obligacijskih razmerjih o tem, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (čl. 178/1 in 2 ZOR). V zvezi s povzročitvijo škode pa velja opozoriti še na splošno določbo čl. 154/1 ZOR ki pravi, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. To torej pomeni, da mora oškodovanec dokazati svojo škodo in dejstvo, da škoda izvira iz škodnega ravnanja odgovorne osebe, medtem ko mora odgovorna oseba dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde.

Izhajajoč iz zgornjih določb je v obravnavanem primeru treba ugotoviti, da nima podlage v predpisih ugotovitev sodišča prve stopnje - kar izpodbija tudi pritožba - da mora tožena stranka dokazovati, da nesreče ni zakrivila K., zaradi tega, ker je tožnikovo stališče takšno, da mu je škoda nastala zaradi ravnanja K. V zvezi s tem namreč ni pomembno tožnikovo stališče, ampak mora to ugotoviti sodišče po izvedenem dokaznem postopku. Ugotoviti torej mora, ali in kakšna škoda je tožniku nastala in, ali je to škodo povzročila M. K. in na kakšen način. Šele potem pride na vrsto ugotavljanje krivde. Pri tem je, če je torej tožeča stranka dokazala škodo in vzročno zvezo, na toženi stranki, da dokaže, da njena zavarovanka ni kriva za škodo.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje sicer prišlo do določenih ugotovitev, ki zaenkrat kažejo, kot da je tožniku škoda res nastala zaradi ravnanja K., ki naj bi nenadoma zavila levo, vendar pa je to vprašanje ostalo nejasno v zvezi z zgoraj omenjeno napačno ugotovitvijo o tem, zakaj je na toženi stranki dokazano breme.

Poleg tega pa je sodišče prve stopnje izvedlo pomanjkljiv dokazni postopek v zvezi z vprašanjem višine škode, na kar pritožba prav tako upravičeno opozarja. Strinjati se je mogoče s pritožbo, da predračun še ne dokazuje, da je bilo vozilo res popravljeno in kakšni so bili stroški popravila, odprto pa je tudi vprašanje zamudnih obresti, saj v zvezi s tem sodba tudi nima razlogov, zato je ostalo nejasno, od kod podlaga za določitev obresti od dneva izdaje predračuna.

Tako je torej treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je bilo zaradi tega treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (čl. 370/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ponovljenem postopku bo torej sodišče prve stopnje najprej moralo ugotoviti temelj odgovornosti po določbah že citiranih členov ZOR in v skladu s spredaj povedanim, ugotoviti pa bo tudi moralo, če bo temelj podan - višino škode, pri čemer bo potrebno glede tega vprašanja vsaj zaslišanje tožeče stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu čl. 166/3 ZPP.

Določbe ZPP/77 so v tem sklepu uporabljene glede na čl. 498 ZPP/99.