Jedro

ZKP kot vsebino sklepa o odreditvi pripora ne zahteva navedbe trajanja pripora oziroma datuma, do katerega je odrejen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega H. T. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil dve kaznivi dejanje velike tatvine po tretjem in prvem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v zvezi z 20. členom KZ-1. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat istega sodišča kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora obdolženec pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodnih odločb. Predlaga odpravo pripora, podrejeno pa nadomestitev z milejšim ukrepom hišnega pripora ali razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev v novo odločanje pred spremenjen senat. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da iz obrazložitve sklepa natančno izhaja, na podlagi katerih zbranih dokazov sodišče utemeljuje sum, prav tako pa je ustrezno utemeljen tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Nestrinjanje z argumenti sodišča pomeni očitek zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku I. Š., odvetniku v Ljubljani. Zagovornik je na odgovor vrhovne državne tožilke podal obširne navedbe in uveljavljal kršitve, ki jih obdolženec v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti ni izpostavil. Teh navedb, kolikor presegajo odgovor na navedbe vrhovne državne tožilke, Vrhovno sodišče zaradi poteka roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, ne bo moglo upoštevati. Na navedbe vrhovne državne tožilke je odgovoril tudi obdolženec, ki vztraja na stališču, da pri izvršitvi kaznivega dejanja velike tatvine ni sodeloval, da ta očitek ne izhaja niti iz opisa kaznivega dejanja, in da njegovo ravnanje ne izpolnjuje kriterijev, ki jih je Vrhovno sodišče postavilo v sodbi I Ips 32/2002 z dne 19. 2. 2004, da bi ga lahko šteli za sostorilca.

B.

5. Neutemeljena je obdolženčeva navedba, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker mu je bil pripor odrejen za nedoločen čas. ZKP v drugem odstavku 202. člena določa vsebino sklepa o odreditvi pripora, pri čemer ne zahteva navedbe trajanja pripora oziroma datuma, do katerega je odrejen. Časovna omejitev trajanja pripora je predpisana v 205. členu ZKP, v skladu s katerim sme biti obdolženec v priporu na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika največ en mesec od dneva odvzema prostosti. Glede na citirana zakonska določila in ker pripor ni bil odrejen za čas, krajši od enega meseca, ni dvoma, da je na podlagi pravnomočnega sklepa z dne 20. 9. 2012 dopustno največ enomesečno pridržanje obdolženca v priporu, pri čemer je v izreku izrecno opredeljen tudi trenutek (datum in ura) odvzema prostosti, od katerega se računa enomesečni rok, kar vse je preiskovalna sodnica obrazložila tudi v zadnjem odstavku izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora.

6. V zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine po tretjem in prvem odstavku 205. člena KZ-1, obdolženec navaja, da iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora, kot tudi spisovnega gradiva, na katerem ta sklep temelji, izhaja, da je bil obdolženec v času storitve obeh očitanih kaznivih dejanj doma, zato pri storitvi teh kaznivih dejanj ni mogel osebno sodelovati. To dejstvo se po obdolženčevem mnenju odraža tudi v pomanjkljivem konkretnem opisu dejanja, saj iz njega, niti iz obrazložitve, ni razvidno česa določno in natančno je osumljen in kakšna je bila njegova vloga pri storitvi očitanih kaznivih dejanj. Po njegovem prepričanju mu je mogoče očitati kvečjemu storitev kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja, saj je bilo vse, kar se mu očita, storjeno potem ko sta bili vozili že odtujeni.

7. Pritrditi gre navedbam obdolženca, da iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ni konkretno razvidno, kdo izmed več soobdolžencev je osebno sodeloval pri vlomu v hišo oškodovanca F. B. in hišo oškodovanca R. A. Kljub temu obdolženčeve navedbe o neobstoju utemeljenega suma, napačni pravni kvalifikaciji dejanja in pomanjkljivem konkretnem očitku v smeri storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine niso utemeljene. Obdolženec namreč spregleda očitek sodelovanja v hudodelski združbi. Zanjo je značilno, da se njeni člani združujejo zaradi izvršitve hudodelskega načrta, posamezne naloge in zadolžitve so razdeljene med njene člane, lahko tudi na podlagi odnosov nadrejenosti in podrejenosti. V obravnavani zadevi se obdolžencu očita, da je bil član hudodelske združbe, ki se je z začetkom leta 2011 vzpostavila na območju Republike Slovenije z namenom pridobiti si protipravno korist na način, da v nočnem času, ko so lastniki hiš doma in se nahajajo pri nočnem počitku, vlomijo v stanovanjsko hišo z namenom pridobitve originalnega avtomobilskega ključa, s katerim v nadaljevanju izvršijo tatvino osebnega vozila, ki ga imajo stanovalci hiš navadno parkiranega, bodisi v garaži bodisi na dvorišču. Obdolženčeva vloga pri storitvi kaznivega dejanja velike tatvine na škodo S. d. o. o., in F. B. je bila, da je na bencinski črpalki Petrol na Celovški cesti priskrbel gorivo za odtujeno osebno vozilo in se nato skupaj z N. M. v osebnem avtomobilu Audi odpeljal iz Ljubljani proti Madžarski, za njima pa se je odpeljal tudi neidentificiran sostorilec kot voznik odtujenega osebnega avtomobila. V zvezi z drugim očitanim kaznivim dejanjem velike tatvine na škodo V. d. o. o., in I. K. je bila obdolženčeva vloga v tem, da je odtujeno vozilo odpeljal prav tako na območje Madžarske, kjer je bilo vozilo izsledeno, obdolženec pa prijet. Obdolženčevo vlogo je torej potrebno ocenjevati v okviru delovanja hudodelske združbe kot celote. Po presoji Vrhovnega sodišča pravnomočni sklep o odreditvi pripora vsebuje za to fazo postopka dovolj konkretizirane očitke obdolžencu v smeri storitve očitanega kaznivega dejanja, v katerih je mogoče prepoznati obdolženčevo vlogo v hudodelski združbi. Ali opisano ravnanje ustreza vlogi člana hudodelske združbe, ki jih povezuje izvedba hudodelskega načrta, v smislu tretjega odstavka 205. člena KZ-1, pa bo mogoče odgovoriti šele v nadaljnjem postopku, ko bo po izvedbi dokazov mogoča dokončna pravna kvalifikacija dejanja in opredelitev vlog posameznih udeležencev pri storitvi kaznivega dejanja.

8. Tudi ni mogoče pritrditi obdolžencu, da niso podane okoliščine, ki bi kazale na obstoj ponovitvene nevarnosti. Sodišče je upoštevalo dejstvo, da je bil obdolženec že obsojen zaradi storitve premoženjskega kaznivega dejanja. Napaka, na katero opozarja v zahtevi, ko naj bi bil iztek preizkusne dobe v sklepu o odreditvi pripora nepravilno določen, za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa ni bistvena. Bistveno je, da je bil obdolženec s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 52705/2011 z dne 14. 11. 2011 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Kaznivi dejanji v zvezi s katerima mu je bil odrejen pripor, sta bili storjeni po izdaji te sodbe, ki je v vmesnem času postala pravnomočna, kar kaže na njegov namen, da bo z izvrševanjem kriminalne dejavnosti nadaljeval, in na obstoj ponovitvene nevarnosti. Nadalje je sodišče izpostavilo težo kaznivega dejanja, ki se mu očita, in dejstvo, da obstaja utemeljen sum organizirane hudodelske združbe, v okviru katere so njeni člani v nočnem času vlamljali v hiše, si pridobili avtomobilske ključe in odtujena osebna vozila spravili čez mejo Republike Slovenije. Sklepati je bilo še, da izvrševanje kaznivih dejanj zoper premoženje, obdolžencu predstavlja enega izmed virov dohodka za preživljanje, saj je kot taksist zaposlen šele mesec dni, njegov zaslužek pa je dejansko odvisen od prometa, ki naj bi ga imel kot taksist. Obdolženec zatrjuje še kršitev ustavnega načela domneve nedolžnosti, ki jo je sodišče storilo, ko je kot okoliščino, na podlagi katere je sklepalo na njegovo ponovitveno nevarnost, upoštevalo dejstvo, da sta bila v letu 2011 zoper njega vložena dva obtožna predloga zaradi kaznivega dejanja tatvine po 211. členu KZ. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (npr. v sodbi I Ips 272/2006 z dne 24. 8. 2006), da je utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih in vzporednih postopkih dopustno le v primeru, ko je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa res ni razvidno ali je bila v zadevah, na katere se sklicuje preiskovalna sodnica, zahtevana sodna presoja že opravljena, vendar ker to ni edina subjektivna okoliščina, na podlagi katere je mogoče presojati obdolženčevo ponovitveno nevarnost, to na pravilnost sklepanja o obstoju tega pripornega razloga ni vplivalo.

9. Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec lahko na prostosti s takšnimi in podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Te nevarnosti pa drugače kot z odreditvijo pripora zoper obdolženca, ni mogoče odpraviti.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.