Jedro

Zahtevek za povrnitev vlaganja je dopusten tudi, če za vlaganje ni bilo pridobljeno upravno dovoljenje, če je to sicer predpisano. Neobstoj upravnega dovoljenja pa lahko vpliva na vrednost vlaganja. Vlaganje se dokazuje na vsak dovoljen način, torej na primer z listinami, z izpovedjo prič in izvedenci.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba tožene stranke z dne 15. 11. 2004 in se zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.11.2004. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za povrnitev vlaganj v stanovanje v stavbi na K. v L., in s sklepom zavrnila njen predlog za oprostitev plačila stroškov upravnega postopka.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v predmetni zadevi za povrnitev vlaganj tožeči stranki v nepremičnino. Ta nepremičnina je bila s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji z dne 18.3.1994 že vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Po presoji prvostopenjskega sodišča je pravilna odločitev tožene stranke, da tožeča stranka do povračila vlaganj ni upravičena. Razloga, ki ju je navedla tožena stranka, in s katerima se je prvostopenjsko sodišče strinjalo sta, da tožeča stranka vlaganj ni dokazala z listinami in da ni dokazala, da so bila za vlaganja izdana upravnopravna dovoljenja. Vlaganja se ne morejo dokazati z zaslišanjem prič. Po določbi 3. odstavka 136. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP (1986); Ur.l. SFRJ, št. 47/86) si uradna oseba, ki vodi postopek, uradno preskrbi le podatke o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca. Za ugotavljanje povečane vrednosti nepremičnine se praviloma postavi izvedenca. Pred tem pa morajo biti vlaganja dokazana z ustreznimi listinami, česar pa tožeča stranka ni storila. Po presoji sodišča tožena stranka zato utemeljeno ni ugodila zahtevi tožeče stranke po postavitvi izvedenca.

V pritožbi je tožeča stranka navedla, da z nobenim predpisom ni določeno, da mora najemojemalec svoja vlaganja v denacionalizirano nepremičnino izkazati z listinami. ZUP v 1. odstavku 159. člena določa, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar lahko pomaga k ugotovitvi spornih dejstev Prvostopenjsko sodišče in tožena stranka si torej zmotno razlagata določbe ZDen in ZUP. Pritožnica tudi meni, da zakonitost vlaganj (7. odstavek 25. člena Zakona o denacionalizaciji; Ur.l. RS, št. 27/97-I, 31/93, 65/98, 66/00 in 54/2004; ZDen) ni pomembna, če so vlaganja povečala vrednost nepremičnine.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je najemnica na stanovanju, ki je v nepremičnini, ki je že bila vrnjena v last denacionalizacijskemu upravičencu. Tožeča stranka je v upravnem postopku zahtevala povrnitev vlaganja. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke za povrnitev morebitnega vlaganja je v 5. in 7. odstavku 25. člena ZDen. ZDen za vlaganje uporablja različne izraze: v 6. odstavku 25. člena ZDen odškodnina, v 7. odstavku istega člena pa vlaganje in vlaganja. 7. odstavek 25. člena ZDen se sklicuje tudi na 5. odstavek istega člena. Oba odstavka se torej nanašata na isti zahtevek, čeprav zanj uporabljata različne izraze. Zahtevek se bo v tej odločbi enotno označeval kot zahtevek za povrnitev vlaganja.

Denacionalizacijski postopek je praviloma upravni postopek, ki se vodi po določbah ZUP (1986), če seveda ZDen ne določa kaj drugega (2. odstavek 6. člena ZDen). Ker ZDen glede dokazovanja vlaganja ne določa nič posebnega, se zanj uporabljajo splošne določbe ZUP (1986). Splošno pravilo je, da se kot dokazilo lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari. Razen dokazovanja z listinami tako vsekakor pride v poštev še dokazovanje s pričami in z izvedenci (2. odstavek 159. člena ZUP 1986). Drugačno stališče prvostopenjskega sodišča je zmotno, zanj pa upravno sodišče niti ni navedlo pravnega temelja ali vsaj kakšnega drugega tehtnega razloga.

Zahtevek za povrnitev vlaganj, kot izhaja že iz 5. odstavka 25. člena ZDen, ni odvisen od tega, ali je bilo vlaganje opravljeno tako, da je bilo zanj predhodno pridobljeno potrebno upravno dovoljenje. Morebitni neobstoj upravnega dovoljenja sicer lahko vpliva na vrednost vlaganja, tako da ni izključeno, da bi sicer opravljeno vlaganje v posamičnem primeru lahko bilo brez vsake vrednosti. Takšen primer bi bil na primer podan, če mora upravni organ prav zato, ker ni bilo izdano upravno dovoljenje, (nedovoljeni) poseg v nepremičnino odstraniti po uradni dolžnosti. Ali pa neobstoj upravnega dovoljenja sploh vpliva na vrednost vlaganja, je potrebno presoditi za vsako vlaganje posebej, in le na ugovor zavezanca za povrnitev vlaganja.

Zaradi pravno zmotnega stališča predlagani dokazi sploh niso bili izvedeni. Dejansko stanje je zato ostalo v celoti neugotovljeno. ZUS-1 ne določa izrecno, kako mora v takšnem primeru odločiti Vrhovno sodišče RS. Podoben pa je položaj, ki ga opredeljuje 1. odstavek 79. člena ZUS-1 in dopolnjuje še njegov 2. odstavek. Predpostavka za uporabo 1. odstavka 79. člena ZUS-1 je, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, in da je zato potrebno izvesti nove dokaze. To vsebinsko ustreza položaju, ki je nastal v tej zadevi, le da doslej niso bili izvedeni sploh nobeni dokazi. Po 2. odstavku 79. člena ZUS-1 je mogoče tudi odpraviti izpodbijani upravni akt, če je glede na okoliščine to potrebno. Takšne okoliščine pa so v tem primeru podane, saj upravni organ dejanskega stanja še ni ugotavljal. Nobenega posebnega razloga ni videti, da bi to nalogo namesto njega v celoti opravilo prvostopenjsko sodišče, poleg tega pa se tožeči stranki tudi ne odvzame možnost morebitnega preizkusa nove odločbe upravnega organa po dveh sodnih instancah.

2. odstavek 79. člena ZUS-1 ne določa, da mora Vrhovno sodišče RS ob razveljavitvi prvostopenjske sodbe odločiti tudi o tožbi. Z razveljavitvijo prvostopenjske sodbe, odpravo izpodbijanega upravnega akta in vrnitvijo zadeve upravnemu organu v novo odločanje, je po vsebinski plati tožnik v bistvu uspel doseči to, kar je nameraval s tožbo. Da zakonodajalec ni predpisal, da je potrebno še formalno odločiti o tožbi, je očitno nenamerna zakonska praznina, ki jo je potrebno zapolniti. Da ne bi izostala odločitev o tožbi, je Vrhovno sodišče RS odločilo tudi o njej, in sicer ob smiselni uporabi 1. odstavka 80. člena ZUS-1.