Jedro

Trenutna materialna ogroženost je pravni standard in v zakonu ta pravni standard ni posebej definiran. Center za socialno delo ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico Centra za socialno delo, ki lahko pri istem dejanskem stanju, izmed več pravno enako možnih odločitev, izbere odločitev, ki šteje za konkretni primer za najbolj primerno. Glede na takšno definicijo omenjenega pravnega standarda je v konkretnem primeru pomembno, ali se je tožnica znašla v položaju materialne ogroženosti in ali izkazuje tudi izredne stroške, ki so vezani na preživljanje in ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 3. 2017 in št. ... z dne 3. 1. 2017 ter se ugotovi, da je upravičena do izredne denarne socialne pomoči v višini 292,56 EUR za obdobje od 3. 1. 2017 do 31. 3. 2017 in se ji izplača odškodnina v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnejo materialni stroški v višini 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po poteku 8 dnevnega roka za izpolnitev do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi pristranskosti in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ne argumentira vsebinsko svoje odločitve in tudi sodba ne vsebuje predpisov. Prav tako se sodnica v izpodbijani sodbi ni opredelila, niti upoštevala predlaganih in izvedenih dokazov. Sodnica na glavno obravnavo ni vabila priče A.A. in B.B., ki je izdala odločbo na Centru za socialno delo C. Izpodbijana sodba je zavrnila njen tožbeni zahtevek na podlagi prostega preudarka na podlagi judikata Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 152/2016 z dne 11. 10. 2016. V konkretnem primeru gre za popolno drugačno situacijo, saj je Center za socialno delo C. ugotovil, da gre za samsko osebo in uporabil prosti preudarek in zmanjšal izredno socialno pomoč, katere minimalna višina znaša 292,00 EUR po 8. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre) v povezavi s 33. členom na 100,00 EUR. Pričakovanja tožnice so legitimna in temeljijo na veljavni zakonodaji. Ne strinja se s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 11. 10. 2016, ki dovoli, da prosti preudarek odstopa od dejansko ugotovljenega materialnega stanja. Če ti živiš z nekom in ta lahko to pokrije, so zgolj pavšalna ugibanja, ki ne temeljijo na predpisih. Ne more se strinjati, da lahko pravni organi ignorirajo predpisano zakonodajo in se samovoljno odločijo sklicevati na prosti preudarek. Sodišče je skladno z Ustavo RS, zakoni in Evropsko Konvencijo dolžno razsojati na podlagi veljavnih predpisov in zakonov. Očita kršitve sodnice, ki so zavestne, namerne in očitne. Posledično na ta način grobo krši pravila postopka in sicer drugi odstavek 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Zahteva tudi plačilo nematerialne škode. Poudarja, da ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne. Meni, da sodišče prve stopnje vprašanja protipravnosti ravnanja ni obravnavalo poglobljeno. Odrekanje socialnih pravic brez pravne podlage predstavlja nedopustno ravnanje organov tožene stranke. Vztraja, da sta upravna organa pri svojem postopanju odločala nestrokovno, nezakonito ter brez pravne podlage. Tožnica je uspela izkazati kvalificirane kršitve tožene stranke v smislu namerne oziroma zavestno napačne materialnopravne razlage predpisa. Pristranska razlaga zakona, kot jo je v konkretnem primeru podala izpodbijana sodba, tako sama po sebi kaže na arbitrarnost odločanja. Z nezakonito zavrnitvijo in podaljševanjem življenjske ogroženosti, je tožena stranka posegla v temeljno človeško pravico, to je pravico do lastnine, zagotovljeno v 33. členu in 15. členu Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, torej da obstaja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V zvezi z očitki tožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba teh pomanjkljivosti nima. Lahko se preizkusi, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom, navedenih v sodbi, sodba pa ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju.

6. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 3. 2017, s katero je zavrnila pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo C. št. ... z dne 3. 1. 2017. S slednjo je center za socialno delo odločil, da je tožnica do izredne denarne socialne pomoči upravičena v enkratnem znesku v višini 100,00 EUR za nakup hrane. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do enkratnega zneska izredne denarne socialne pomoči za obdobje treh mesecev in do odškodnine v višini 2.500,00 EUR.

7. ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (ki se nanaša na priznanje denarne socialne pomoči) lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Izredna denarna socialna pomoč je torej posebna vrsta denarne in socialne pomoči, ki se zagotavlja iz javnih sredstev in so zato zanjo določena posebna pravila glede dodelitve, prav tako pa glede namena in glede izkazovanja njene namenske porabe.

8. Trenutna materialna ogroženost je pravni standard in v zakonu ta pravni standard ni posebej definiran. Center za socialno delo ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico Centra za socialno delo, ki lahko pri istem dejanskem stanju, izmed več pravno enako možnih odločitev, izbere odločitev, ki šteje za konkretni primer za najbolj primerno. Glede na takšno definicijo omenjenega pravnega standarda je v konkretnem primeru pomembno, ali se je tožnica znašla v položaju materialne ogroženosti in ali izkazuje tudi izredne stroške, ki so vezani na preživljanje in ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 12. 12. 2016 pri Centru za socialno delo C. vložila vlogo za izredno denarno socialno pomoč za mesečno preživljanje, ker se je znašla v materialni stiski. Vlogo je utemeljila z dejstvom, da potrebuje izredno denarno socialno pomoč za hrano, položnice, da je samska, brez sredstev za preživljanje.

10. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožena stranka v danem primeru v skladu s pravnim standardom trenutne materialne ogroženosti, pravilno prisodilo, da je pri tožnici zaradi nastalih izrednih stroškov nastal razlog materialne ogroženosti in ji sredstva dodelila za določen namen. V tem primeru je šlo za izredno denarno socialno pomoč za nakup hrane, ki sicer predstavlja stroške, ki se pokrivajo iz naslova zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno in to je navajala tudi tožnica, da ji je bila odločba za redno denarno socialno pomoč zavrnjena in da je tako ostala brez vsakršnih sredstev za preživetje. V pritožbi tožnica ne pove ničesar takega, kar ni bilo upoštevano s strani prvostopenjskega sodišča in pred tem tožene stranke, kar bi vplivalo na drugačno rešitev zadeve.

11. Brez podlage so pritožbene navedbe, da je razpravljajoča sodnica v sodbi zagovarjala interese tožene stranke in tako ravnala pristransko in v škodo tožnice. Navedeno ne iz postopka pred prvostopenjskim sodiščem in ne izpodbijane sodbe in iz njene obrazložitve, ne izhaja. Dejstvo, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, pa ne predstavlja pristranskosti.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo predlagane priče, zaposlene na Centru za socialno delo C., kakor tudi zaposlene pri toženi stranki. Pritožba niti ne navaja, kaj naj bi predlagani priči izpovedali in katere okoliščine bi se z zaslišanjem razčistile. Kakšna je odločitev Centra za socialno delo C. in tožene stranke je razvidno iz napadenih odločb, navedeni pa so tudi razlogi za takšno odločitev.

13. Nadalje se pritožba neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča in na konkretne primere, ki so povsem drugačni kot obravnavani. Iz pritožbe se prav tako neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 152/2016 z dne 11. 10. 2016, saj jo omenja zgolj tožena stranka v odgovoru na tožbo in je sodišče prve stopnje v nobenem primeru ni uporabilo za konkreten primer.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožbeni zahtevek na priznanje višjega zneska izredne denarne socialne pomoči oziroma izredne denarne socialne pomoči za obdobje treh mesecev, zavrnilo. Enako pa je pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nastalo nematerialno škodo. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje je oškodovanec glede na prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) dolžan zatrjevati in dokazati nastanek škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima. Oškodovanec pa lahko zahteva povračilo povzročene škode le pod pogojem, če so kumulativno izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničinih navedb pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni izkazan že prvi element odškodninskega delikta in sicer protipravno ravnanje povzročitelja škode. Tožnica je namreč zatrjevala, da je toženec ravnal protipravno, ker ji ni dodelil izredne denarne socialne pomoči za obdobje treh mesecev.

16. Tudi po stališču pritožbenega sodišča zgolj zato, ker ji tožena stranka ni dodelila izredne denarne socialne pomoči za obdobje treh mesecev, še ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju. Protipravnost je podana samo ob izkazani namerni opustitvi določenega ravnanja ali očitno hude oziroma celo naklepne kršitve materialnega prava. V konkretnem primeru pa o protipravnosti v takšnem smislu ni mogoče govoriti. Tožnica se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in je prav zato tudi uveljavljala varstvo pravic, ki so zagotovljene strankam ravno zato, da se odpravijo morebitne nepravilnosti, vključno glede nepravilne uporabe materialnega prava.

17. Ker tožnica elementa protipravnosti ni dokazala, sodišču prve stopnje drugih elementov odškodninske odgovornosti pravilno ni bilo potrebno ugotavljati in je pravilno tožničin tožbeni zahtevek na priznanje odškodnine v višini 2.500,00 EUR zavrnilo.

18. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.