Jedro

Tako postopek preveritve kot postopek določitve zaščitene kmetije se uvedeta po uradni dolžnosti. Za oba velja petletni rok od uveljavitve ZDKG. Toda ker posledic zaradi prekinitve tega roka zakon ne določa, gre za instrukcijski rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1509/2001-7 z dne 5.6.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.7.2001. Tožena stranka je z njo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote D. z dne 10.5.2001. Z navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da je kmetija, ki je v lasti S.M. rojene 15.3.1910, s stalnim prebivališčem V., L., ki obsega nepremičnine, opisane v vl. št. 377 in 387 k.o. R., izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo in se vpiše v seznam zaščitenih kmetij na pristojni upravni enoti.

V razlogih izpodbijane sodbe upravno sodišče zavrača ugovor tožnice, da je predmet zaščite po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) lahko le celotna kmetija in tudi ugovor, da bi morala biti predmet zaščite tudi zemljišča, katerih solastnica je tožnica. Namen ZDKG (1. člen) je preprečitev drobitve zaščitenih kmetij. Merila za določitev zaščitene kmetije določa ZDKG v 2. členu. To je enota, ki obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine, in mora biti v lasti oziroma solasti oseb, ki so naveden v istem členu. V obravnavani zadevi so bila pravilno v skladu z določbo 2. člena ZDKG kot zaščitena kmetija določene nepremičnine v dveh vložnih številkah, pri čemer kmetijska zemljišča in gozdovi sestava te kmetije izpolnjujejo predpisane pogoje glede površine in lastništva. Neutemeljen je ugovor, da gre za zemljišča, ki so med seboj nepovezana in razdrobljena. Vsa zemljišča ležijo znotraj iste katastrske občine, torej znotraj temeljne katastrske teritorialne enote. To pomeni, da gre za zemljišča, ki ležijo znotraj neke smiselne določene zaokrožene celote, znotraj katere ni mogoče govoriti o oddaljenosti oziroma razdrobljenosti, ki ne bi bila obvladljiva. Utemeljen je sicer ugovor tožnice, da v obravnavani zadevi ni bilo podlage za uporabo 25. člena ZDKG, na katerega se v uvodu res sklicuje prvostopna odločba. Vendar navedena kršitev (navedba obeh pravnih podlag) po presoji sodišča ne vpliva na pravilno odločitev prvostopnega organa in tožene stranke, saj se oba organa sklicujeta tudi na 4. člen ZDKG, ki pa je pravilna pravna podlaga za določitev zaščitene kmetije.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma podrejeno, da samo opravi glavno obravnavo in s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje.

Izpodbijane odločitve so dosegle nasprotni namen, kot ga določa ZDKG. Kmetijsko gozdarska gospodarska enota last tožnice, se je razdrobila v dve enoti: v del, ki naj bi predstavljal zaščiteno kmetijo in na katerem se ne nahajajo gospodarski objekti in v del, ki ga ima tožnica v solasti z ostalimi sorodniki in ki sedaj ni zaščiten, vendar se na tem delu nahaja pretežni del gospodarskih objektov, ki so potrebni za kmetijsko dejavnost. Kot zaščitena kmetija so določena razdrobljena zemljišča, brez gospodarskih poslopij, res v isti občini, vendar so v naravi nepremičnine vl. št. 377 in vl.št. 387 k.o. R. ločene med seboj. Uporabljeni so bili samo podatki iz uradnih evidenc. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku, izvedenem na podlagi 145. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ugotoviti, ali nepremičnine pri navedenih vložnih številkah izpolnjujejo pogoje za status zaščitene kmetije ali ne. Upravno sodišče je napačno interpretiralo določbo 25. člena ZDKG. Prekoračen je petletni rok iz navedene določbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča - glede na podatke spisa - ne gre za preveritev pogojev statusa zaščitene kmetije, ki je bila že določena (kot je to med drugim navedeno v obrazložitvi odločbe tožene stranke), temveč za določitev statusa zaščitene kmetije po določbi 2. člena ZDKG. Toda oba postopka se glede na določbi 1. in 2. odstavka 25. člena uvedeta po uradni dolžnosti in so za oba določeni enaki roki, to je rok petih let od uveljavitve tega zakona (9.12.1995). Ker ZDKG ne določa posledic, če upravni organ ne odloči v določenem roku, je možna presoja, da gre za instrukcijski rok. Če je bil ta rok v konkretnem primeru prekoračen, zato odločitve obeh upravnih organov po presoji pritožbenega sodišča niso nezakonite, takšne tudi niso, če je tožena stranka v razlogih svoje odločbe navedla, da gre za preveritev zaščitene kmetije.

Tudi ostali pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V postopku za določitev zaščitene kmetije ugotovitveni postopek kot ga uveljavlja pritožba, v ZDKG ni določen. Zato so bili pravilno uporabljeni podatki uradnih evidenc kot to določa 4. člen ZDKG, da pa bi bili ti podatki netočno uporabljeni, pritožba ne zatrjuje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil z določitvijo zaščitene kmetije upoštevan namen ZDKG. Sodišče prve stopnje je pravilno in v skladu z določbami ZDKG zavrnilo vse ostale tožbene ugovore, tudi ugovor o razdrobljenosti zemljišč, vključenih v zaščiteno kmetijo. Z navedenimi razlogi se pritožbeno sodišče strinja.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.