Jedro

Ker tožena stranka ni odločala o tožnikovi prošnji za podaljšanje roka za predložitev potrdila o znanju slovenskega jezika, bi tako potrdilo, predloženo med upravnim sporom, moralo upoštevati sodišče kot dokaz, ki ga tožnik ni mogel predložiti v upravnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1715/95-11 z dne 22.11.2000, se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13.9.1995. S to odločbo mu je tožena stranka zavrnila prošnjo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 10. člena, v zvezi z 2. odstavkom 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 in 61/92-odl.US, v nadaljevanju ZDRS), in sicer zaradi neizpolnjevanja pogoja po 5. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS. Na razgovoru dne 30.9.1993 tožnik med pogovorom ni dokazal znanja slovenskega jezika in je bil zato vabljen na ponovni preizkus, ki je bil večkrat preložen, do izdaje odločbe dne 13.9.1995 pa tudi ni predložil zahtevanega dokaza o izpolnjevanju pogoja znanja slovenščine.

Sodišče je v izpodbijani sodbi na podlagi pooblastila 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo odločitvi tožene stranke. K temu je dodalo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo, št. U 1301/93-7 z dne 31.5.1995, na katero se sklicuje tožena stranka, njej naložilo, da mora odločiti o vlogi tožnika z dne 25.11.1992 za sprejem v državljanstvo RS, saj je v navedeni zadevi že potekel predpisani rok za izdajo odločbe in da gre torej za molk organa. Sodišče prve stopnje je iz upravnih spisov ugotovilo, da je bil tožnik večkrat pozvan, da naj predloži dokaz o aktivnem znanju slovenskega jezika, da torej izpolnjuje pogoj iz 5. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Ker ga ni predložil, je, po mnenju sodišča prve stopnje, tožena stranka pravilno ravnala v skladu z določbo 1. odstavka 65. člena ZUS in v skladu z določbami ZDRS odločila o upravni stvari. Ne gre za splošno znana dejstva oziroma za dokaze, ki bi jih lažje preskrbel organ, ki vodi postopek. Zato mora dokaze, ki so potrebni za odločitev, predložiti stranka sama. Ker ni imela na voljo dokaza, na podlagi katerega bi lahko odločila o izpolnjevanju pogoja po 5. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS, je tožena stranka zaradi pomanjkanja izkazanih pogojev morala izdati negativno odločbo. Dokaz o znanju slovenskega jezika, ki ga je tožnik predložil med upravnim sporom, je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 3. odstavka 14. člena ZUS, saj bi tožnik ta dokaz moral predložiti pred izdajo izpodbijane odločbe.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Meni, da je v zadevi bistvenega pomena potrdilo o izpolnjevanju pogoja iz 5. točke 10. člena ZDRS, ki ga je pridobil po vložitvi tožbe in ga predložil sodišču 3.7.1996. Ker je pridobil listino šele po izdaji izpodbijane odločbe, tega dokaza ni mogel predložiti v upravnem postopku. Ker je sodišče sprejelo stališče, da velja v upravnem sporu absolutna prepoved navajanja novih dejstev, sploh ni preverjalo utemeljenosti njegovih ugovorov, da se slovenskega jezika ni mogoče naučiti v nekaj mesecih, organ pa tudi ni reševal njegove prošnje za podaljšanje roka z dne 9.1.1995. Sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni možno preizkusiti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je tožnik navajal nov dokaz, in sicer je s potrdilom Filozofske fakultete Univerze v L. z dne 28.5.1996 dokazoval, da izpolnjuje zahtevani pogoj aktivnega znanja slovenskega jezika v pisni in ustni obliki, ki ga določa 5. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS. Za to predložitev dokazila pa je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, svojo odločitev preuranjeno oprlo na določbo 3. odstavka 14. člena ZUS. Po njej v upravnem sporu stranke ne smejo navajati novih dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, ki se izpodbija v upravnem sporu. Iz podatkov predloženih upravnih in sodnih spisov pa je namreč razvidno, da je tožnikov odvetnik dne 9.1.1995 prosil upravni organ za podaljšanje predložitve potrdila o znanju slovenščine in da je Upravna enota N.m. z dopisom z dne 29.5.1995 in s priloženim potrdilom Filozofske fakultete, sporočila toženi stranki, da je tožnik prijavljen na preizkus znanja slovenščine v junijskem roku 1995. Tožena stranka o navedeni tožnikovi prošnji z dne 9.1.1995 ni odločala, pač pa je v izpodbijani odločbi z razlogi, češ, da tožnik ni navedel roka podaljšanja, opravičevala svojo nedejavnost. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila sicer v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 1301/93-7 z dne 31.5.1995, ob tem pa, glede na dopis Upravne enote N.m. z dne 29. 5.1995, po prejemu navedene sodbe tudi tedaj ni odločila o predlaganem podaljšanju roka oziroma ni pozvala tožnika k predložitvi zahtevanega potrdila, čeprav je bilo zelo očitno, da ob reševanju zadeve U 1301/93 Vrhovno sodišče RS ni moglo razpolagati z dopisom Upravne enote N.m. Tako je imel tožnik utemeljen razlog, da je šele med upravnim sporom lahko predlagal nov dokaz, in sicer je predložil ustrezno potrdilo o izpolnjevanju pogoja iz 5. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, saj je šele z izpodbijano odločbo bil obveščen, da o njegovi prošnji za podaljšanje roka za predložitev potrdila tožena stranka sploh ni odločala. Zaradi navedenega razloga bi sodišče prve stopnje predloženo potrdilo moralo sprejeti kot dokaz, ki ga tožnik ni mogel predložiti v upravnem postopku. Ker tega ni storilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS, saj je nepravilno uporabilo določbo 3. odstavka 14. člena ZUS.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem naj upošteva tudi potrdilo, predloženo sodišču med upravnim sporom.