Jedro

Sodišče ne more razporejati delavcev na konkretna delovna mesta, ali v tem primeru na vojaške dolžnosti. Praviloma tudi delodajalcu ne more nalagati kaj takega, saj je razporejanje delavcev v izključni pristojnosti delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil kot poklicni vojak z ukazom razrešen dolžnosti pilota V v oddelku za posebne namene in imenovan na dolžnost pilota V po formaciji št. 5324, o njegovih pravicah iz delovnega razmerja pa je bilo odločeno s posebnimi odločbami. Sodišče prve stopnje je razveljavilo tri odločbe tožene stranke: o razporeditvi tožnika v plačilni razred oziroma določitvi količnika za določitev osnovne plače ter dodatkov, o zavrnitvi ugovora tožnika zoper tako odločitev in o zavrnitvi zahteve za varstvo pravic zaradi nepravilne določitve količnika. Na podlagi take ugotovitve je odločilo, da tožniku pripada osnovni količnik v višini 6,40 od novembra 1999 dalje in mu je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Navaja, da je prvostopno sodišče izhajalo iz napačnega zaključka, da je tožbeni zahtevek utemeljen že zato, ker formacija ni bila objavljena. Obseg spora je zgolj zakonitost dela odločbe tožene stranke o razporeditvi v plačilni razred, torej o plači, ne pa tudi ukaz, s katerim je bil tožnik imenovan na dolžnost pilot V. Pravno podlago za določitev količnika plače ne predstavlja neposredno formacija, temveč Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. - ZRPJZ) in veljavni sklep Vlade z dne 8.11.2000. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo "zaradi procesnih kršitev" in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da formacija, na katero se je tožena stranka sklicevala, ni bila objavljena in tožnik z njo tudi ni bil seznanjen. V spornem obdobju je opravljal enako delo kot piloti, razporejeni na dolžnost pilot IV in so prejemali plačo na podlagi osnovnega količnika 6.40. Tožena stranka je ravnala diskriminatorno, ko je tožniku za enako delo določila nižje plačilo kot drugim delavcem. Na to dejstvo je tožnik opozoril ponovno tudi v odgovoru na pritožbo, sodišče druge stopnje pa o tem dejstvu sploh ni zavzelo nobenega stališča. S tem je kršilo tudi tožnikove ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Ker tožnik ni opravljal dela na dolžnosti pilot V, za odločitev o zahtevku sploh ni pomembno, kakšno plačo je tožena stranka določila za to dolžnost. Zato je odločitev sodišča druge stopnje tudi materialno pravno napačna.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik izrecno sicer ne navede nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so lahko revizijski razlog (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), razen kršitve 358. člena ZPP. Navaja, da sodišče druge stopnje ni imelo dejanske podlage za trditev, da postopek ugovora zoper ukaz ni bil sprožen, ker to dejstvo v postopku ni bilo zatrjevano in še manj dokazano. Zato bi moralo pritožbeno sodišče samo opraviti obravnavo ali pa zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožnik v sodnem postopku ni izpodbijal ukaza o razporeditvi na drugo formacijsko dolžnost (čeprav sicer navaja, da naj bi bil nepravilen in nezakonit). Ni torej izpodbijal ukaza, ki je akt vodenja in poveljevanja v vojski in kot tak tudi ne more biti predmet presoje v delovnem sporu. Ugovarjal je le razvrstitvi količnika za določitev osnovne plače v plačilni razred s količnikom 5,30. Izpodbijal je torej odločitev o pravici iz delovnega razmerja, ki temelji na razporeditvi na določeno formacijsko dolžnost (primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. U-I-253/96 z dne 2.4.1998). Tožnik je tako sam določil meje spora in neutemeljeno očita sodišču, da je ravnalo v skladu z 2. členom ZPP: odločalo je v mejah postavljenih zahtevkov. Zato je tudi povsem nepomembno, ali je tožnik ukazu kakorkoli ugovarjal ali ne. Za obravnavani spor je ukaz dejstvo, ki izhaja iz listine, predložene s strani tožnika samega, ne da bi zahteval tudi presojo njegove pravilnosti in zakonitosti.

Kršitve ustavnih pravic lahko stranka uveljavlja v postopku z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem in ne v revizijskem postopku. Sodišča (sodniki) so sicer pri odločanju o tožbenem zahtevku vezani na Ustavo in zato presojajo tudi, ali so bili v sodnem postopku procesni in materialni zakoni uporabljeni v skladu z njo. Revizijsko sodišče pa je pri presoji postopkovnih kršitev omejeno na presojo le tistih revizijskih razlogov, ki jih navaja revident (371. člen ZPP). Zato mora revident sam jasno oziroma izrecno navesti, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog.

Tožnik pa le smiselno uveljavlja samo kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP, ko navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegove navedbe v odgovoru na pritožbo, ki da so odločilnega pomena. Očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP) je neutemeljen, ker navedena določba nalaga sodišču odgovor na pritožbene navedbe, ne pa tudi na navedbe stranke, ki je v postopku na prvi stopnji uspela in ima interes, da ostane zanjo ugodna sodna odločba v veljavi. Toda posredno sodišče z opredelitvijo o bistvenih pritožbenih navedbah ene stranke, odgovori tudi na navedbe druge stranke v odgovoru na pritožbo.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato ni mogoče upoštevati tistih revizijskih navedb, ki se nanašajo na nestrinjanje tožnika z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi na podlagi 92. člena Zobr kot kandidat za častnika. S pogodbo je bil razporejen na dolžnost pilota V določeni vojaški enoti. S pogodbo je bilo dogovorjeno tudi, da bo tožnik lahko imenovan na katerokoli dolžnost častnika po formaciji Slovenske vojske, ki ustreza njegovemu znanju in zmožnostim. O imenovanju se izda odredba oziroma ukaz, delavcu pa pripada plača na podlagi količnika in dodatkov, ki so določeni v formaciji ali z drugimi predpisi za dolžnost na katero je imenovan, o čemer prejme posebno odločbo (1. in 4. člen pogodbe, priloga A1). Take določbe pogodbe o zaposlitvi so skladne z določbami 98.a člena Zobr, po katerih je pripadnik stalne sestave zaradi službenih potreb lahko razporejen na drugo formacijsko, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin. Zoper akt o razporeditvi (to je odredbo oziroma ukaz) lahko pripadnik stalne sestave vloži ugovor po službeni poti. Ugovor ne zadrži izvršitve akta.

Glede na predmet spora (tožbeni zahtevek) sta za odločitev bistveni najprej naslednji okoliščini: tožnik je bil tudi po ukazu z dne 4.8.2001 imenovan na dolžnost pilot V. Količnik za določitev plače za to dolžnost (5,30) ni sporen, določen pa je bil s sklepom Komisije Vlade za kadrovske in administrativne zadeve št. 167/2000 z dne 8.11.2000 (priloga B9), na podlagi 65. člena ZDDO, tako po formaciji št. 5324, kot v spornem delu odločbe št. 105-01-2/2001-702 z dne 4.8.2001 (točka 1. izreka odločbe: o razporeditvi v plačilni razred) je upoštevan tak, torej pravilen količnik.

Ne gre torej za to, da bi bil količnik za formacijsko dolžnost, na katero je bil tožnik imenovan, določen napačno oziroma v nasprotju z zakonom. Tožnik namreč zatrjuje, da bi moral biti imenovan (razporejen) na dolžnost pilota IV, ker da za to izpolnjuje vse potrebne pogoje ter glede na razporeditve drugih (primerljivih) pilotov in delo, ki ga opravljajo.

Vrhovno sodišče je v dosedanjih podobnih sporih pripadnikov Slovenske vojske ugotavljalo, da je tožena stranka s formacijami določala za nekatere dolžnosti nižje količnike za določitev plače, kot pa jih je kot najnižje dopuščal zakon (ZRPJZ). V teh sporih je kot dodatno nezakonitost navedlo tudi, da formacija ni bila objavljena, čeprav jo je vsaj v tistem delu, ko ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja (na primer količnik za določitev plače), treba šteti kot splošni akt delodajalca. Ti akti morajo biti objavljeni oziroma mora biti zagotovljena seznanitev delavcev z njimi, sicer jih ni mogoče upoštevati kot zakonite pravne podlage za določitev plače delavcem.

V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Pravilno ugotavlja izpodbijana sodba (stran 11 obrazložitve), da je pravna podlaga za določitev količnika plače za dolžnost pilot V (enako tudi za dolžnost pilot IV) ZRPJZ in na njegovi podlagi sprejet sklep Vlade (njene za to pristojne Komisije). Zato tudi ugotovitev, da je formacija nezakonita, ne bi mogla spremeniti odločitve o pravilnosti količnika za določitev plače. Pravilna je tudi odločitev sodišča druge stopnje v tistem delu, ko utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka o razporeditvi tožnika na dolžnost pilota IV. Sodišče ne more razporejati delavcev na konkretna delovna mesta, ali v tem primeru na vojaške dolžnosti. Praviloma tudi delodajalcu ne more nalagati kaj takega, saj je razporejanje delavcev v izključni pristojnosti delodajalca. Želje delavca ali njegovo prepričanje, da je primeren za opravljanje zahtevnejših - predvsem pa višje vrednotenih - delovnih nalog, ni odločilen razlog za razporeditev. Bistveno je, da gre za prosta (nezasedena) delovna mesta oziroma dolžnosti in za izkazane potrebe po zasedbi takih delovnih mest oziroma dolžnosti. Presoja o tem pa je lahko le na delodajalcu. Sodišče presoja samo pravilnost in zakonitost razporeditve na delovno mesto, na katero je delavec razporejen z dokončnim sklepom, v primeru poklicnih vojakov pa z ukazom pristojnega vojaškega starešine.

Kot sta ugotovili nižji sodišči, je tožnik ves čas prejemal plačo, obračunano po količniku za dolžnost pilota V, enako kot ostali delavci, razporejeni na to dolžnost. Zato ni mogoče govoriti o neenakopravnem obravnavanju tožnika oziroma o tem, da bi tožnik za enako delo prejemal manjšo plačo, kot drugi piloti, razporejeni na formacijsko dolžnost pilot V. Ne glede na to, ali je tožnik že v letu 1999 izpolnjeval pogoje tudi za razporeditev na dolžnost pilota IV, razporeditev na to dolžnost in posledično plača zanjo, nista odvisna od volje tožnika ali njegovega prepričanja, da bi na to dolžnost lahko bil ali celo moral biti razporejen. Razporeditve na druge dolžnosti oziroma delovna mesta temeljijo predvsem na potrebah delodajalca in okoliščini, ali so delovna mesta prosta. To še bolj poudarjeno velja za razporejanje vojakov in oficirjev na vojaške dolžnosti.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).