Jedro

Tožnik je pri toženi stranki zaposlen kot policist. Glede na status in specifičnost tega dela je tožena stranka zahtevala, da zaposleni poskrbijo za osebno urejenost. Zato je tožnikovo ravnanje, ko je pred nastopom dela prišel v službo in nameraval opraviti osebno higieno v prostorih tožene stranke, ki so bili za to namenjeni in je takšno uporabo tožena stranka tudi dopuščala, šteti kot ravnanje v povezavi z opravljanjem njegovih službenih dolžnosti in torej v funkcionalni zvezi z delom.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani prvi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.195,00 EUR, in sicer: - 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2009 do plačila, - 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2009 do plačila, - 175,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2009 do plačila, vse v roku 15 dni.

V presežku (glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 175,00 EUR od 19. 1. 2009 do 14. 4. 2009 in odškodnine v znesku 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2009 dalje do plačila) se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 717,56 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 155,40 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 5.495,00 EUR, in sicer od zneska 5.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2009 dalje do plačila, od zneska 195,00 EUR pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2009 dalje do plačila. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.633,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 500,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (drugi odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo v celoti, smiselno pa zoper njen ugodilni del (prvi odstavek izreka), se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma zniža prisojeno odškodnino in spremeni tek zakonskih zamudnih obresti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v konkretnem primeru ne gre za poškodbo pri delu, ker dejavnost, pri kateri se je tožnik poškodoval, ni v vzročni zvezi z opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je bil zavarovan in na podlagi katere bi lahko delodajalec prijavil poškodbo pri delu. Prvi odstavek 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) določa, da gre za poškodbo pri delu le, če je poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je oškodovanec zavarovan. V skladu z 2. odstavkom 63. člena ZPIZ-1 gre ravno tako za poškodbo pri delu, če takšno poškodbo, kot je opisana v prvem odstavku navedenega člena, utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo. Izraz poškodba na delu oziroma delovnem mestu, kot ga uporablja sodišče, ni v skladu z določbo 63. člena ZPIZ-1. Dejstvo, da se je poškodba pripetila v prostorih delodajalca, ni zadosti, da lahko govorimo o poškodbi pri delu. Skrb za osebno urejenost, kljub temu da Pravilnik o nošenju policijske uniforme in orožja (Ur. l. RS, št. 106/2006) v 1. odstavku 8. člena določa, da morajo biti policisti gladko obriti, ne sodi v dejavnost policistov, na podlagi katere so zavarovani. V zvezi s presojo sodišča o krivdni odgovornosti navaja, da redno čiščenje ni izvedljivo, saj bi to pomenilo, da bi morala oseba, ki je zadolžena za čiščenje, takoj ko se je delavec stuširal, priti v kopalnico in zbrisati tla. Nemogoče je pričakovati, da bo oseba, zadolžena za čiščenje, nenehno preverjala, ali se je morebiti kdo stuširal in so zato tla mokra. Toženi stranki tudi ni jasno, kako bi lahko nalepljen opozorilni znak, ki bi ga po mnenju sodišča morala namestiti, če že ni mogoče zagotoviti rednega čiščenja, preprečil ali vsaj omilil nastalo poškodbo. Da bi se v kopalnici moral namestiti opozorilni znak „nevarnost padca“, je glede na splošno znano dejstvo, da ploščice lahko drsijo zaradi večje vlažnosti v prostoru, povsem neživljenjsko. Nadalje meni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Nihče ni potrdil dejstva, da se tožnik pred škodnim dogodkom ni že sam tuširal in povzročil, da so bila tla mokra. Izpisa dogodka, ki ga je zapisal dežurni policist F., o tem, da ga je tožnika sam obvestil o tuširanju, sodišče ni upoštevalo in se do njega ni opredelilo. Sicer pa bi glede na izpovedi, da je bilo povsem nekaj običajnega, da so se policisti tuširali v kopalnici, to pomenilo, da je tožnik moral in mogel vedeti, da se je pred njim kateri od njegovih sodelavcev lahko tuširal in da so tla lahko mokra. Zato bi tožnik, preden je začel stopati po kopalnici, moral preveriti, če so tla suha. Tako ne drži očitek, da tožniku ni mogoče očitati nikakršne sokrivde za škodni dogodek. Neutemeljeno je pričakovati samo od delodajalca, da bo zagotovil, da se bodo v kopalnici za vsakim, ki se bo tuširal, brisala tla. Da bi delodajalec odrasle osebe opozarjal, da lahko v kopalnici, v kateri se tuširajo in so tla lahko kaj hitro mokra, pride do zdrsa, je absurdno. Sodišče spregleda določbo ZVZD, ki delavcu nalaga, da mora delodajalca pisno ali ustno preko svojih predstavnikov obvestiti o možnosti nastanka škode. Tla v kopalnici so bila pogosto mokra, vendar tožnik ni niti enkrat delodajalca obvestil na mokra tla in nevarnost padca, čeprav je bil to dolžan, kar pomeni, da je za poškodbo vsaj delno odgovoren tudi tožnik. Toženi stranki ni jasno, kako je tožnik lahko padel vznak in se pri tem v času padanja še imel čas obrniti, tako da je s čelom udaril v stol. Glede višine prisojene odškodnine navaja, da zvin vratne hrbtenice šteje za lažjo telesno poškodbo. Sodišče morebitnih sedanjih težav tožnika pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, ker medicinska dokumentacija ne potrjuje, da so težave posledica obravnavane nezgode. Pravična denarna odškodnina bi v obravnavanem primeru znašala od tri do največ pet povprečnih mesečnih neto plač. Ob vložitvi odškodninskega zahtevka iz naslova premoženjske škode tožnik ni zahteval povrnitve stroškov za pregled in mnenje zasebne ortopedske ambulante (60,00 EUR) in račun za CT preiskavo v znesku (115,00 EUR). Z navedenima računoma je bila tožena stranka seznanjena v vložitvijo tožbe tj. 15. 4. 2009 in bi sodišče tožniku lahko prisodilo zakonske zamudne obresti šele od takrat dalje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških (prvi odstavek izreka) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da so v nasprotju z veljavno Odvetniško tarifo zavrnjeni pravilno priglašeni stroški nagrade za naroka, ki sta bila opravljena dne 11. 5. 2010 in 5. 10. 2010 po tarifni številki 3102. Ne strinja se s tolmačenjem sodišča, da je ta postavka omejena zgolj z enotno nagrado za celotni postopek, ne glede na število opravljenih narokov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep o stroških spremeni tako, da toženo stranko zaveže k povrnitvi vseh tožnikovih stroškov, priglašenih v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede odmere pravične denarne odškodnine in začetka teka zamudnih obresti od premoženjske škode.

Tožnik v tem sporu ne uveljavlja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč odškodninski zahtevek zoper toženo stranko, zato so neutemeljena pritožbena prizadevanja, da bi moralo sodišče obravnavni primer presojati po določbi 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Pravno podlago za odločitev v zadevi namreč predstavlja 1. odstavek 140. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Po tej določbi mora delodajalec javnemu uslužbencu (delavcu), ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi delom pri organu, le-to povrniti po splošnih načelih civilnega prava. Pojem „škode povzročeno v zvezi z delom“ iz navedenega določila je pravni standard, ki ga sodišče zapolni glede na vsakokratne okoliščine konkretnega primera.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik prišel na delo dne 21. 7. 2008 ob 17.40 uri, pred začetkom nočne izmene. Pred pričetkom dela se je nameraval obriti in tuširati v sobi, ki se ponavadi uporablja tudi za opravljanje osebne higiene vseh zaposlenih. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka dopuščala, da so policisti lahko opravljali osebno higieno tudi pred pričetkom dela. Kopalnica, v kateri se je tožnik poškodoval, spada k prostorom Policijske postaje V. (v nadaljevanju: PP V.), kjer je bil tožnik zaposlen. Glede na navedene dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za delovno nezgodo. V sodni praksi je sprejeto stališče, da se šteje, da je bila škoda povzročena z delom, če je delavec delal v okviru svojih delovnih nalog, pri čemer je pomembna funkcionalna zveza med škodnim dogodkom in delovnimi nalogami delavca; ni pa samo po sebi odločilno, da je do škode prišlo med delovnim časom in na delovnem kraju (tako sklep opr. št. II Ips 295/99 z dne 27. 1. 2000). Tožnik je pri toženi stranki zaposlen kot policist. Glede na status in specifičnost (značaj) dela policista je tožena stranka od zaposlenih zahtevala, da poskrbijo za osebno urejenost. V 8. členu Pravilnika o nošenju policijske uniforme in orožja (Ur. l. RS, št. 106/2006) je tako predpisala, da morajo biti policisti pri delu obriti. Zato je tožnikovo ravnanje, ko je pred nastopom dela prišel v službo in nameraval opraviti osebno higieno v prostorih PP, ki so bili za to namenjeni in je takšno uporabo tožena stranka tudi dopuščala, tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče šteti kot ravnanje v povezavi z opravljanjem njegovih službenih dolžnosti in torej v funkcionalni zvezi z delom.

Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je, da kdor drugemu drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Za nastanek odškodninske odgovornosti delodajalca morajo biti podani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti: nedopustno ravnanje, krivda na strani delodajalca, škoda na strani delavca in vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem. Na podlagi zaslišanja tožnika je sodišče ugotovilo, da je tožnik padel v kopalnici, ko se še ni tuširal in ko je stopil od prvega k drugemu umivalniku, kjer je bilo bolj svetlo. Ker je bilo na tem mestu mokro, je tožnika presenetilo in mu zdrsnilo. Padel je vznak in se pri tem lovil tako, da se je obrnil ter se ob padcu s čelom udaril v stol. Z dokazno oceno tožnikove izpovedi s strani sodišča prve stopnje, ki ima oporo tudi v izpovedih prič J. in L., se strinja tudi pritožbeno sodišče in pritožbene trditve, da se je tožnik pred tem sam tuširal in povzročil, da so bila mokra tla, ter da bi bilo potrebno slediti vsebini uradnega zaznamka, ki ga je sestavil dežurni policist F., ocenjuje kot neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je obravnavani primer pravilno presojalo v okvirih krivdne odgovornosti in se osredotočilo na ugotavljanje, ali je tožena stranka ravnala v skladu z dolžnim ravnanjem oziroma ali so mokra tla v kopalnici (PP V.) posledica njenega nedopustnega ravnanja. Glede na to, da je tožena stranka nedvomno vedela (iz izpovedi komandirja PP A. izhaja, da je bila kopalnica namenjena uporabi vsem policistom za osebno nego in se je tudi sam v njej tuširal) ter dopuščala njeno uporabo brez kakršnihkoli navodil, mokrota tal na keramičnih ploščicah zanjo ni mogla predstavljati izrednega in nepričakovanega stanja. Že iz tega razloga bi morala tožena stranka poskrbeti za varne pogoje njene uporabe, bodisi z namestitvijo protizdrsnih podlog oziroma opremljanjem kopalnice s protizdrsnimi ploščicami, bodisi na kakšen drugačen način (ne nujno tako, da bi morala čistilka vsakič po tuširanju delavca obrisati tla, lahko pa npr. z naročilom zaposlenim, da se po zaključku uporabe kopalnice redno brišejo tla, ipd.). Ker se je tožena stranka morala in mogla zavedati, da kopalnico uporabljajo zaposleni in da mokra tla lahko pripeljejo do poškodbe, pa s tem v zvezi ni ničesar ukrenila, opustitev varnostnih ukrepov, ki so bili primeroma omenjeni, predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega je krivdno odgovorna.

Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bil tožnik s strani sodelavcev opozorjen ali celo vedel za mokra tla v kopalnici pred škodnim dogodkom oziroma da bi tožena stranka tožniku dala kakršnakoli navodila, pa bi jih slednji kršil niti ni tožena stranka dokazala, da bi tožnikova večja pazljivost pri gibanju zmanjšala možnost zdrsa. Pač pa je sodišče ugotovilo, da je tožnika presenetilo, ker so bila tla pred drugim umivalnikom mokra, saj se sam še ni tuširal in tudi ni videl nikogar, ki bi se bil tuširal. Ob navedenih ugotovitvah bi bilo neutemeljeno od delavca zahtevati, da bi moral preverjati, ali so tla suha in mu ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem (pri gibanju od prvega k drugemu umivalniku) glede na okoliščine, v katerih je prišlo do zdrsa, kakorkoli prispeval k nastanku škode. Zadeva Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 612/99, ki jo pri očitku neskrbnosti tožnika navaja tožena stranka, pa ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj je šlo za drugačno dejansko stanje – uporabo bližnjice na poti domov oziroma hojo po provizoričnih in neprimernih stopnicah, ki so bile namenjene le usposobljenim (transportnim) delavcem.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo pravično denarno odškodnino v znesku 5.000,00 EUR. Upoštevaje načelo individualizacije, ki terja odmero nepremoženjske škode glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki zahteva upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, je znesek prisojene škode (5.000,00 EUR) pretiran. Pri določitvi tega zneska je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikovo starost in poklic ter oviranost pri fitness vajah, kar se upošteva na področju zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne pa pri odmeri škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik zahtevka za plačilo škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni postavil. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na omejeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin (nekaj več kot enomesečno zdravljenje in približno dvomesečno bolečinsko obdobje z občasnimi blagimi bolečinami pri provokativnih gibih) ter ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem zahtevek tožnika, ki iz tega naslova zahteva 5.000,00 EUR, utemeljen v višini 2.700,00 EUR, v preostalem delu pa je zahtevek iz tega naslova pretiran. Ob upoštevanju odškodnine zaradi strahu v znesku 300,00 EUR celotna odškodnina 3.000,00 EUR ustreza višini 3,1 povprečnih neto plač na dan odločitve sodišča prve stopnje, kar je v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, obenem pa je primerljiva z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih (prim. zadeve opr. št. II Ips 130/2008, opr. št. II Ips 575/2007, opr. št. II Ips 54/2007 in opr. št. II Ips 784/2008, kjer se je upoštevala še odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter zadevo opr. št. II Cp 1064/2009, v kateri je šlo za dvomesečno zdravljenje).

Tožena stranka tudi utemeljeno izpodbija prisojo zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode za čas od dne 19. 1. 2009, ko je tožnik plačal zadnji račun. Terjatev za povrnitev stroškov (za pregled in mnenje zasebne ortopedske ambulante v znesku 60,00 EUR in račun za CT preiskavo v znesku 115,00 EUR) je postala čista denarna terjatev šele s postavitvijo konkretnega denarnega zahtevka, ki ustreza tožnikovi škodi, zato je šele s tem trenutkom nastopila zamuda. Denarno terjatev za povrnitev premoženjske škode (povrnitev stroškov za navedena dva računa v znesku 175,00 EUR) je tožnik zneskovno opredelil šele v tožbi (to je 14. 4. 2009 in ne že 19. 1. 2009), zaradi česar je tožena stranka v zamudo s plačilom navedenega zneska zašla z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (2. odstavek 299. člena OZ) – v konkretnem primeru torej z dnem vložitve tožbe.

Neutemeljena pa je pritožba tožnika, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Skladno z določbo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) in tarifno številko 3102 ZOdvT se nagrada za narok odmeri po količniku 1,2 in neodvisno od števila narokov, na katerih je stranko zastopal njen pooblaščenec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka tožniku, ko je odmerilo nagrado le za en narok ter je zato neutemeljen očitek pritožnika, da bi mu moralo sodišče priznati nagrado za vsak opravljen narok. ZOdvT je uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravila. Število posameznih pisanj oziroma vlog ne vpliva na višino nagrade, isto velja tudi za število posameznih narokov. Iz opredelitve nagrade za narok v upravnem sporu, v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravdnem in posebnih postopkih, podane v tretjem delu tarife (2. odstavek Opombe 3) izhaja, da stranki pripada nagrada le za en narok, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V kolikor bi bilo navedenemu drugače, bi zakonodajalec to izrecno zapisal. Ob pojasnjenem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo prvi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha strank v sporu v korist tožene stranke. Glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških postopka. Skupno priznani potrebni stroški tožnika znašajo 1857,16 EUR, 53 % navedenih stroškov, kolikor znaša uspeh tožnika (od vtoževanih 5.995,00 EUR je prisojenih 3.195,00 EUR), pa 984,29 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 567,50 EUR, 47 % od tega zneska pa 266,73 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov sodnega postopka obeh strank je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 717,56 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožena stranka je s pritožbo uspela z znižanjem odškodnine za 2.300,00 EUR, kar glede na v pritožbi spornih 5.495,00 EUR predstavlja 42 % uspeh. Kot potrebne pritožbene stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki skladno z ZOdvT po stroškovniku priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 (219 x 1,6) ali 350,40 EUR, glede na doseženi uspeh pa 147,17 EUR. V tem znesku je dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške pritožbe v roku 15 dni. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.