Jedro

D. v postopku ni predložilo nobenega dokazila, ki bi izkazovalo, da je do deleža G.G. na podržavljenem premoženju upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Gramatikalna in namenska razlaga določbe 2. odstavka 64. člena ZDen pa ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika.

ZDen v 81. členu daje prednost zakonitim dedičem, možnost pa oporočnemu dediču, da svoje verjetno upravičenje izkaže na dva načina, s predložitvijo oporoke, s katero so razvidna oporočna razpolaganja z denacionaliziranim premoženjem v njegovo korist ali s predložitvijo soglasja zakonitih dedičev. Zaobid z izjavo, da je oporočni dedič edini dedič, ker zakoniti dediči ne obstajajo, pomeni lahko le, da vlagatelj ni verjetno izkazal, da bi bil oporočni dedič denacionaliziranega premoženja.

Izrek

Postopka v zadevah I U 506/2010 in I U 513/2010 se združita v skupno obravnavanje in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. I U 506/2010. Tožba prvotožeče stranke se zavrne.

Tožbi drugotožeče stranke se delno ugodi ter se odločba Ministrstva za gospodarstvo, št. 490-10/2008-14 z dne 16. 3. 2010 v 2. in 3. točki, odločba Upravne enote Ljubljana, št. 301-45/1993-77 z dne 1. 12. 2009 pa v 1., 2. in 3. točki, 1. alinei 4. točke, 5. točki odpravita, ter se zadeva v odpravljenem delu vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

V preostalem delu se tožba drugotožeče stranke zavrne.

Zahteva prvotožeče stranke A. za povrnitev stroškov se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti drugotožeči stranki B. njene stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

Prvostopni organ je v 1. točki izreka za podržavljeno premoženje podjetja C. določil upravičencema do denacionalizacije – družbenikoma A.A. za njegov delež 10/200 odškodnino v višini 195.710,85 EUR, ter B.B. za njegov delež 10/200 odškodnino v višini 195.710,85 EUR v obveznicah Slovenske odškodninske družbe; v 2. točki izreka določil kot zavezanko Slovensko odškodninsko družbo; v 3. točki dal obveznice skrbniku za poseben primer v začasno upravljanje; v 4. točki zavrnil zahtevo za denacionalizacijo v korist družbenikov C.C. do deleža 15/200, D.D. do deleža 5/200, E.E. do deleža 5/200 in F.F. do deleža 5/200; v 5. točki ugotovil, da je s tem odločeno o predmetnem denacionalizacijskem zahtevku v celoti; v 6. točki, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka ter s sklepom zahtevo za denacionalizacijo po družbeniku G.G. ali A. kot njegovemu pravnemu nasledniku podržavljenega deleža 5/200, zavrgel. V obrazložitvi je navedel, da je D. kot pravni naslednik B. zahtevalo denacionalizacijo podjetja C.. Del premoženja je bil že vrnjen z delno odločbo Občine Ljubljana – Center, št. 301-45/92-06/BUM z dne 22. 7. 1993. Tekom postopka je vlagatelj svoj zahtevek nekajkrat modificiral glede oblike denacionalizacije, pojasnil pa je tudi svojo legitimacijo in sicer da izkazuje pravno nasledstvo po družbenikih podržavljenega podjetja A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in G.G.. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo podjetje podržavljeno leta 1945, takrat v lasti družbenikov, 26 fizičnih oseb. Podjetje je bilo podržavljeno na podlagi sodbe sodišča Slovenske narodne časti, št. 503/45 z dne 3. 8. 1945. Podatki o družbenikih in njihovih deležih na osnovnem kapitalu družbe so razvidni iz družbene pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa dne 21. 7. 1938. To so osebe, ki so ob izpolnjenem pogoju jugoslovanskega državljanstva upravičenci do denacionalizacije. Vlagatelj izkazuje kot verjetno pravno nasledstvo po družbenikih na podlagi 15. člena ZDen in s tem uveljavlja aktivno legitimacijo za uveljavljanje pravic. Ugotovljeno je bilo, da je A.A. umrl 12. 6. 1961, B.B. pa 16. 4. 1952. Zanju D. izkazuje aktivno legitimacijo. Za družbenike D.D., E.E. in F.F. pa pravno nasledstvo ni verjetno izkazano. Gre za duhovnike, ki so umrli pred podržavljenjem. Vlagatelj je zatrjeval, da je v času njihove smrti dedovanje zapuščine duhovnikov urejal Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ), ki je imel posebno določbo, po kateri so razlike glede dedovanja zapuščine duhovnikov določene v političnih zakonih (paragraf 761 ODZ). Vendar v postopku navedenega političnega zakona ni predložil, zato njegove trditve ni štel za dokazane. Prav tako pa meni, da ne izkazuje verjetnosti pravnega nasledstva po C.C., saj iz predložene oporoke ne izhaja, da bi njegov delež na družbi oziroma morebitno naknadno najdeno premoženje, bilo predmet oporočnega dedovanja. Družbenik G.G. je tudi umrl pred podržavljenjem, dne 15. 10. 1940. Dejstvo, da bi bilo njegovo premoženje dejansko premoženje A. kot družbenika, pa iz dokazov, ki so v spisih zadeve, ne izhaja. Vlagatelj D. pa z vložitvijo zahteve, po 2. odstavku 64. člena ZDen, tudi ni varovalo roka za družbenika G.G. oziroma njegovega pravnega naslednika A., ki ga izkazuje s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 60/40 z dne 20. 4. 1996. Zahtevek za denacionalizacijo družbenika G.G. oziroma A. je bil vložen prepozno, zato je organ v tem delu zahtevo zavrnil. Drugostopni organ je v 1. točki zavrnil pritožbo B. in A. zoper sklep in zoper 4., 5. in 6. točko prvostopne odločbe. V 2. točki je pritožbi Slovenske odškodninske družbe ugodil ter odpravil 1., 2. in 3. točko izreka prvostopne odločbe; v 3. točki zavrnil zahtevo B. za denacionalizacijo deleža družbenikov A.A. in B.B. v C. V obrazložitvi navaja, da je pritožba SOD zoper 1., 2. in 3. točko izreka utemeljena. Za pravilno ugotovitev verjetnega pravnega nasledstva je potrebno upoštevati 81. člen ZDen. D. je kot oporočni dedič imelo pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo premoženja A.A. in B.B. samo, če bi imenovana v svoji oporoki razpolagala tudi z deležem v takrat že podržavljeni C., ki je predmet zahteve za denacionalizacijo. Oporoki A.A. in B.B. v postopku nista bili predloženi in je o njuni vsebini mogoče sklepati le iz sklepov o dedovanju (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, O 432/52 z dne 29. 4. 1952 in sklep Okrajnega sodišča o 153/62 z dne 24. 11.l 1961). Iz sklepa izhaja, da sta bili oporoki sestavljeni leta 1952, torej že po zaplembi družbe in ne kot navaja B., ob ustanovitvi družbe leta 1938. Iz sklepov nadalje izhaja obseg zapuščine, ni pa dokaza, da bi zapustnika v oporoki razpolagala tudi s kapitalskimi deleži, ki so jima bili podržavljeni. Ob odsotnosti takega dokaza pa D., čeprav je bilo oporočni dedič obeh, ni upravičen vlagatelj zahteve za denacionalizacijo. Ker je bilo v zadevi materialno pravo nepravilno uporabljeno, je drugostopni organ na podlagi 1. odstavka 243. člena ZUP/86 odpravil 1. točko izreka odločbe in o stvari sam odločil. Zaradi povezanosti je odpravil tudi 2. in 3. točko. Ni pa upošteval dokaznih predlogov, ki jih je B. v pritožbenem postopku podala v zvezi s trditvijo, da sta oporoki A.A. in B.B. verjetno vključevali izrecno razpolaganje s premoženjem, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo. O vsebini oporoke ni mogoče sklepati iz običajev, ki so sicer veljali med duhovniki pri sestavljanju oporok. Na vsebino oporoke ne more sklepati izvedenec, v predlaganem primeru ... Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-96/92. Pritožba A. zoper sklep ni utemeljena, ker je nadškofija zahtevo za denacionalizacijo deleža G.G. postavila šele v vlogi z dne 24. 4. 2009, zahtevek za določitev odškodnine A. pa 20. 10. 2009. Povedano kaže, da je A. vložil zahtevo za denacionalizacijo svojega deleža šele leta 2009, torej po izteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Sklicevanje na določbo 2. odstavka 64. člena ZDen ni pravilno, saj pravočasna zahteva enega družbenika ne more biti v korist vseh. V obravnavani zadevi zahteva za denacionalizacijo ni bila pravočasno vložena niti v korist enega upravičenca. D. je namreč s pravočasno vlogo za denacionalizacijo lahko zahtevalo vračilo premoženja le zase, oziroma v svojo korist. Glede pritožbe B. zoper 4. točko izreka, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo deležev C.C., D.D., E.E. in F.F., pa meni, da je zahteva pravilno zavrnjena, ker ni izkazano pravno nasledstvo po imenovanih. Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo D. pa tudi ni bilo dedič C.C., ki je umrl brez oporoke. D. je bilo oporočni dedič njegovega zakonitega dediča B.B. Zmotno je mnenje, da je z dedovanjem na B.B. prešlo tudi upravičenje C.C. do denacionalizacije, saj slednji tega upravičenja v času svoje smrti leta 1952 ni imel. D. kot oporočni dedič zakonitega dediča nekdanjega družbenika B.B., ni pravni naslednik C.C. in tudi ne upravičen vlagatelj zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki mu je bilo podržavljeno.

Prvotožeča stranka izpodbija odločitev prvostopnega organa o zavrženju zahteve. Meni, da je njeno upravičenje do denacionalizacije pogojeno z upravičenjem B. do aktivne legitimacije. Zmotno je stališče, da vlagatelj D. ni varovalo prekluzivnega roka po 2. odstavku 64. člena ZDen za vložitev zahteve za denacionalizacijo deleža, podržavljenega družbeniku G.G. ali za njegovega pravnega naslednika A., ki ga izkazuje s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 4. 1940 opr. št. ... 60/40 ali v imenu A. kot upravičenca do denacionalizacije. Tako stališče nima zakonske podlage, saj je pravica vsakega od upravičencev po izrecni določbi 2. odstavka 64. člena ZDen varovana s pravočasno vložitvijo enega samega družbenika, ne glede na to, ali jo je posamezen upravičenec vložil neposredno sam ali po pravnih naslednikih. V kolikor je eden pravnih naslednikov upravičenca pravočasno vložil zahtevo za denacionalizacijo, je določba 2. odstavka 64. člena ZDen za ostale pravne naslednike pravno nepotrebna in popolnoma odveč. Iz tega je jasno, da je edina pravilna kot tudi logična razlaga določbe 2. odstavka 64. člena ZDen taka, da pravočasno vložena zahteva po nekaterih upravičencih varuje tudi vse ostale materialne upravičence iz pravic, na katere se zahteva za denacionalizacijo nanaša. A. je bil družbenik in upravičenec in ne pravni naslednik upravičenca. Tožena stranka bi morala upoštevati, da A. ni le pravni naslednik G.G., temveč družbenik in neposredni upravičenec do denacionalizacije. Z dnem smrti G.G., 15. 1. 1940, je A., na podlagi oporočnega dedovanja kot njegov univerzalni pravni naslednik vstopil v vse njegove pravice in obveznosti, tudi v družbeno pogodbo in postal družbenik. Pravno nasledstvo A. izhaja iz javne listine, sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. ... 60/40 z dne 20. 4. 1940. Tožena stranka ne v postopku do izdaje sklepa, ne v sklepu ne pojasni, na podlagi katerih dejstev in dokazov je ovrgla ugotovitve navedene v javni listini, da je bil v času podržavljenja A. družbenik, čeprav jo je tožeča stranka glede tega izrecno pozvala, naj se opredeli. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zato napačno uporabila materialne predpise in materialno pravo ter tudi bistveno kršila določbe postopka. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in sklepa ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Drugotožeča stranka B. izpodbija prvostopno odločbo v obsegu zavrnitve denacionalizacije po C.C. ter drugostopno odločbo, glede zavrnitve denacionalizacije po A.A. in B.B.. Drugostopna odločba je zanjo popolno presenečenje in je v popolnem nasprotju s prejšnjo odločbo istega ministrstva z dne 12. 3. 2009. Razen tega v drugostopni odločbi ni odgovorjeno na vse navedbe, predvsem, da je edini dedič po B.B., ki je umrl brez zakonitih dedičev, ter da se morebitni zakoniti dediči po A.A. strinjajo z oporočnim dedovanjem denacionaliziranega premoženja. Meni, da je verjetno izkazano pravno nasledstvo po pokojnem A.A. in B.B. na podlagi sklepov o dedovanju. Oporoke obeh zapustnikov niso bile predložene, temveč le sklepa o dedovanju in iz obeh izhaja, da je bila tožeča stranka oporočni in hkrati edini dedič po obeh družbenikih. Pričakovati, da bo v sklepu o dedovanju iz leta 1952 oziroma 1961 kakršnakoli navedba o morebitnem oporočnem razpolaganju z zaplenjenem premoženjem, ki takrat ni bilo v lasti oporočiteljev, ni smiselno. Nadalje tožena stranka brez osnove predpostavlja, da sta oporočitelja napravila oporoko leta 1952 in predpostavlja, da sta ti oporoki edini veljavni ali upoštevni. Namreč oporočitelj je lahko napravil več oporok, pri čemer ima novejša prednost, vendar veljajo tudi starejše oporoke, v kolikor niso v nasprotju z novejšo, oziroma jih oporočitelj izrecno ne prekliče. Tožeča stranka je večkrat zatrjevala, da sta oba oporočitelja v času od ustanovitve družbe do smrti zagotovo napravila oporoki, kjer sta razpolagala z njunima kapitalskima deležema na družbi. Prepričanje tožeče stranke izhaja iz okoliščine, da sta kot klerika, na podlagi fiduciarnega razmerja do B., bila imetnika kapitalskih deležev. O tem je predlagala postavitev izvedenca, čemur pa tožena stranka ni sledila. Glede na določbo 60. člena ZDen, ki določa verjetno pravno nasledstvo, je več kot verjetno izkazano, da je tožeča stranka njuna pravna naslednica, saj je bila v postopku zapuščine njuna edina dedinja. Tožena stranka navaja, da v spisu ni nobenega dokaza, da bi zapustnika v oporokah razpolagala tudi s kapitalskimi deleži, hkrati pa je zavrnila vse dokazne predloge. Pri tem od tožeče stranke pričakuje dokazni standard gotovosti, ki je v nasprotju z izrecno določbo 60. člena ZDen, da zadošča verjetno izkazano pravno nasledstvo. Namen, da kapitalski delež družbenikov pripade tožeči stranki, izhaja tudi iz določbe družbene pogodbe iz leta 1938 – 12. točka. Tožena stranka je zavrnila dokazni predlog, da določi izvedenca ..., da poda izvid in mnenje. Res je Ustavno sodišče v odločbi U-I-96/92 zavzelo stališče, da 81. člen ZDen ne dopušča ugotavljanja domnevne volje oporočitelja, vendar se po mnenju tožeče stranke ta nedopustnost ugotavljanja volje razteza zgolj na čas od odvzema premoženja dalje do izdaje odločbe o denacionalizaciji. Oporoke, ki so bile sestavljene pred odvzemom premoženja, ki je predmet denacionalizacije, so vključevale tudi razpolaganje s premoženjem, ki ga je oporočitelj imel v času sestavitve oporoke in upoštevajoč argument a contrario se omejitev glede razpolaganja volje oporočitelja lahko nanaša samo na situacije in premoženje, ki ga oporočitelj ni imel v času sestavitve oporoke. Posledično bi morala tožena stranka dopustiti ugotavljanje morebitne volje oporočiteljev glede oporok, ki bi bile sestavljene pred nacionalizacijo, torej pred letom 1945. Pa četudi tožeča stranka privzame, da razpolaganje s kapitalskimi deleži ni bilo izrecno navedeno v oporokah zapustnikov, kot tudi, da je to pogoj za neposredno upravičenje do aktivne legitimacije, to še ne predstavlja zadostnega oziroma absolutnega razloga za zavrnitev zahtevka. Drugi stavek 81. člena ZDen določa, pod kakšnimi pogoji je možno oporočno dedovanje denacionaliziranega premoženja tudi v primeru, če ni izrecno navedeno v oporoki. Tožena stranka je zavrnitev oprla le na enega od pogojev za dedovanje, na izrecno navedbo v oporoki. Pri tem je popolnoma prezrla tudi drugi alternativni pogoj – strinjanje zakonitih dedičev, pod katerim je možno oporočno dedovanje in s tem podana aktivna legitimacija. Prav tako tožena stranka ni ugotavljala, ali zakoniti dediči po katerem od zapustnikov sploh obstajajo in ali je šteti pogoj 81. člena ZDen o strinjanju zakonitih dedičev za neobstoječega v primeru, da zakonitih dedičev sploh ni. Namreč v primerih, ko zakonitih dedičev ni, je potrebno 81. člen ZDen razlagati „in favoren testamenti“. To pomeni, da je potrebno v tem primeru soglasje zakonitih dedičev predpostavljati oziroma šteti tak pogoj za neobstoječ. Nadalje meni, da je drugostopna odločba odločba presenečenja, ker tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ravnanje tožene stranke predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Prvostopna odločba z odločitvijo v 4., 5. in 6. točki, predvsem v obrazložitvi v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo premoženja družbenika C.C., je praktično enaka kot poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Tožeča stranka je dala pripombe, vendar odločba ne vsebuje nobene vsebinske opredelitve do navedb tožeče stranke in je že iz tega razloga podana bistvena kršitev določb postopka. Glede aktivne legitimacije po družbeniku C.C. tožeča stranka nikoli ni trdila, da izhaja njeno pravno nasledstvo iz oporočnega dedovanja temveč iz zakonitega dedovanja. Po C.C. je nastopilo zakonito dedovanje, ker je bil s sklepom zapuščinskega sodišča kot edini dedič določen njegov brat B.B. in kar je tožeča stranka v postopku tudi zatrjevala. Ob izpolnjenem pogoju pravnega nasledstva po B.B., ki ga je že obrazložila v tožbi, je avtomatično izkazano pravno nasledstvo tožeče stranke do vsega premoženja in upravičenj, ki bi šlo B.B. ob njegovi smrti. C.C. in B.B. sta bila brata, C.C. pa je umrl pred B.B., ki je bil njegov edini zakoniti dedič. Tožeča stranka je predložila zapisnik zapuščinske razprave št. O 390/52 z dne 29. 4. 1952 po pokojnem C.C.. Iz tega zapisnika izhaja, da je bil edini zakoniti dedič njegov brat B.B.. Prvostopni organ nikjer ne pojasni, zakaj B.B. priznava pravno nasledstvo za samo del pravic oziroma upravičenj, ki mu gredo, ne pa za del, ki ga je pridobil s smrtjo C.C.. Z vidika B.B. je upravičenje do denacionalizacije enotno, tako iz deleža, ki je bil podržavljen njemu, kot iz deleža, ki je bil podržavljen bratu C.C. in je nanj prešlo z univerzalnim pravnim nasledstvom - zakonitim dedovanjem. Šele v odločbi ministrstva je navedeno stališče organa, za katerega pa tožeča stranka meni, da je v neposrednem nasprotju z mnenjem Ustavnega sodišča v sklepu, št. Up 451/01 z dne 3. 2. 2003. Jasno je torej, da če tožeči stranki pripada upravičenje po B.B., da ji avtomatično pripada tudi upravičenje po C.C.. Predlaga odpravo obeh odločb in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku Slovenska odškodninska družba na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom H.H. na tožbo ni odgovoril. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

K točki 1: Sodišče je združilo postopka v zadevah I U 506/2010 in I U 513/2010 v skupno obravnavanje in odločanje na podlagi določbe 42. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1).

K točki 2: Tožba prvotožeče stranke ni utemeljena.

Prvostopni organ je s sklepom zahtevo za denacionalizacijo družbenika G.G.. oziroma A. Novo mesto kot prepozno zavrgel, ker je bila postavljena šele v vlogi z dne 24. 4. 2009 oziroma 20. 10. 2009, kar je glede na prekluzivni materialni rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen prepozno.

Trenutek vložitve, kot je zgoraj naveden, med strankami ni sporen, sporno pa je, ali je D. z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo varovalo rok tudi za A.. V okviru presoje pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo se sodišče v tem delu, ko presoja pravilnost zavrženja glede na 1. odstavek 64. člena ZDen, ne spušča v vprašanje aktivne legitimacije D. v delu, ko ta uveljavlja denacionalizacijo po ostalih družbenikih. Soglaša namreč z razlogom upravnega organa, da razmerje prvotnega vlagatelja zahteve za denacionalizacijo D. do premoženja, deleža družbenika G.G. ali ev. deleža A., glede na določbo 11. člena ZDen, ni takšno, da bi z uporabo 2. odstavka 64. člena ZDen, D. varovalo rok za vložitev tudi A.. Po določbi 2. odstavka 64. člena ZDen je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Dejstvo namreč je, da D. v postopku ni predložilo nobenega dokazila, ki bi izkazovalo, da je do deleža G.G. na podržavljenem premoženju upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Gramatikalna in namenska razlaga določbe 2. odstavka 64. člena ZDen pa ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika. Taka razlaga določbe 2. odstavka 64. člena ZDen, ko se zahteva določeno razmerje do zahtevanega premoženja (kot upravičenec oziroma pravni naslednik) je ustaljena v sodni praksi ter praksi upravnih organov ter ji sodišče sledi tudi v tej zadevi, ne glede na obširnost razlage ugovora v tožbi, s katerim prvotožeča stranka utemeljuje, da je relevantna zgolj pravočasno vložena zahteva za premoženje, ne glede na osebo vlagatelja oziroma njegovo razmerje do tega premoženja.

Prvotožeča stranka ugovarja nadalje nepravilni uporabi materialnega prava, ker je upravni organ obravnaval A. kot pravnega naslednika namesto upravičenca, glede na dejstvo, da je G.G. umrl že 15. 1. 1940, torej pred podržavljenjem. Iz sklepa o dedovanju z dne 20. 4. 1940 izhaja, da je A. njegov dedič. Sodišče se, ker meni, da je zavrženje zahteve pravilno, ker je vložena prepozno, ne glede na to, ali je A. upravičenec ali pravni naslednik, zato ne spušča v analizo predloženega sklepa o dedovanju in ev. upravičenja A. glede na določbo 11. člena ZDen, ker ob pomanjkanju formalne procesne predpostavke zahteve za denacionalizacijo, pravočasnosti, to ni relevantno.

K točki 3 in 4: Tožba je deloma utemeljena.

Drugotožeča stranka je v postopku dokazovala, da je pravna naslednica družbenikov A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F.. Specificiranih tožbenih ugovorov na zavrnitev zahteve za denacionalizacijo po D.D., E.E. in F.F. nima (odločitev prvostopnega organa v 2., 3. in 4. alinei 4. točki izreka, ki jo je drugostopni organ potrdil, 1. točka), zato se sodišče v odločitev v tem delu ne spušča. Ugovarja zgolj kršitvi določb postopka, ker se v navedenem delu prvostopni organ ni opredelil do njenih pripomb na poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve, vendar pa v spisu tudi ni dokazov, ki bi bili lahko podlaga za nepravilno uporabo določb ZDen, kot bo sodišče navedlo v nadaljevanju. Drugotožeča stranka namreč za navedene upravičence ni predložila niti sklepov o dedovanju, iz katerih bi se dalo sklepati na vsebino oporoke in na njeno legitimacijo kot oporočne dedinje. Izvajanje sklepa, da njeno aktivno legitimacijo za vložitev zahteve za denacionalizacijo izhaja iz Občega državljanskega zakonika in političnih zakonov, ki jih tožeča stranka niti ni predložila, za presojo, da je bila tožeča stranka oporočna dedinja tudi D.D., E.E. in F.F., ne zadostuje. Razen tega pa gre za družbenike, ki so vsi umrli pred nacionalizacijo, torej bi morala tožeča stranka v tem okviru dokazati, da je njihove deleže že pred podržavljenjem dedovala, kar pa iz seznama družbenikov ne izhaja.

Sporno za drugotožečo stranko je predvsem odrek njene aktivne legitimacije za vložitev zahteve za denacionalizacijo po A.A., B.B. in C.C., kot verjetne pravne naslednice.

Prvi odstavek 60. člena ZDen določa stranke denacionalizacijskega postopka. Na aktivni strani kot vlagatelj zahteve nastopata upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Za presojo pravnega nasledstva zadošča, da je to verjetno izkazano (3. odstavek 60. člena ZDen). Kdaj namesto vlagatelja zahteve za denacionalizacijo namesto upravičenca nastopa pravni naslednik, določa 15. člen ZDen (če je upravičenec mrtev oziroma razglašen za mrtvega).

Drugotožeča stranka je verjetno pravno nasledstvo po B.B. in A.A. izkazovala s sklepi o dedovanju O 432/52 z dne 29. 4. 1952 in O 153/62 z dne 24. 11. 1961. Iz navedenih sklepov izhaja, da je D. (pravni prednik vlagateljice) oporočni dedič obeh družbenikov, premoženja, ki je ob dedovanju obstajalo. Delež, ki sta ga družbenika imela v podjetju, ki je bilo podržavljeno že leta 1945, logično ni bilo predmet dedovanja, ker ni obstajalo v njunem premoženju, to ima drugotožeča stranka prav. Tudi to je logično, da sklep o dedovanju ne bi povzemal vsebine oporoke o premoženju, ki ni del zapuščinske mase, tudi kolikor bi oporoka navedbe o nacionaliziranem premoženju vsebovala.

Drugostopni organ je na podlagi 81. člena ZDen, ob navedeni dejanski situaciji, zahtevo za denacionalizacijo po družbenikih A.A. in B.B. zavrnil, ker drugotožeča stranka ni predložila dokaza, da bi zapustnika v oporoki razpolagala tudi s podržavljenim kapitalskim deležem. Zaključuje, da ob odsotnosti takega dokaza D. ni upravičen vlagatelj zahteve za denacionalizacijo njunega premoženja. V zvezi z navedenim zaključkom drugotožeča stranka utemeljeno ugovarja pravilni uporabi 81. člena ZDen, ki ga je za opredelitev upravičenega vlagatelja po 15. členu ZDen, potrebno uporabiti. Določba je sestavljena iz dveh stavkov, ki urejata dve dejanski situaciji. Po 1. stavku 81. člena ZDen imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripada upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Da bi bilo na podlagi predloženih dokazov podano dejansko stanje po citirani določbi, drugotožeča stranka ne zatrjuje. V obravnavanem primeru je predložila le sklepa o dedovanju, iz katerih izhaja obstoj oporoke in oporočni dedič za, ob smrti obstoječe premoženje. Nesporno je, da je bilo D. razglašeno za oporočnega dediča v obeh primerih. Predložena sklepa o dedovanju izkazujeta obstoj oporoke, ki v postopku ni bila predložena, kar med strankami ni sporno.

V obravnavanem primeru, ko je obstoj oporoke nesporen, z vsebino, ki izhaja iz sklepa o dedovanju, bi bilo šteti, da gre za oporoko, v kateri ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na nacionalizirano premoženje. Možen bi bil seveda nasproten dokaz, predložitev oporoke, v kateri bi oporočitelja oporočno razpolagala s podržavljenim deležem družbe v korist drugega oporočnega dediča. V obravnavanem primeru pa bi bilo glede na oba sklepa o dedovanju možno tudi zaključiti, da gre za oporoko, s katero je oporočitelj na splošno razpolagal z vsem svojim premoženjem (obstoj volil ne more biti nasproten dokaz), ki ga je takrat posedoval. Tako situacijo, ko v oporoki ni izrecno navedeno, da se oporočna razpolaganja nanašajo na točno določeno premoženje in ko tudi ni navedeno, da se nanašajo na premoženje, ki pripada oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja učinek glede denacionaliziranega premoženja, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Za pravilno presojo ali je drugotožeča stranka upravičenj vlagatelj, bi bilo potrebno izhajati iz vsebine celotnega 81. člena ZDen, torej tudi iz 2. stavka 81. člena ZDen, ki ureja primere, ko zapustnik izrecno ne razpolaga s podržavljenim premoženjem, posebno kot v obravnavanem primeru, ko obstaja dokaz, da je oporoka narejena po podržavljenju, torej v času, ko premoženja, ki je predmet denacionalizacije, zapustnik več ni imel v razpolaganju. V zvezi s pravilno uporabo 81. člena ZDen drugotožeča stranka očita drugostopnemu organu, da dejstev iz 2. stavka ni ugotavljal. Očitek je utemeljen zgolj v okviru ugovora o nepravilni uporabi materialnega prava, ne pa v zvezi s postopkom ugotavljanja oziroma dokazovanja pravno relevantnih dejstev. Dokazno breme, da dokaže verjetno pravno nasledstvo, je na strani vlagatelja zahteve. Drugotožeča stranka bo zato v ponovnem postopku morala dokazati, da izpolnjuje upravičenje kot pravna naslednica. Ker gre za razmerje zapustnika do denacionaliziranega premoženja in razmerje oporočnega dediča do tega premoženja, do katerega upravičenja ne more neposredno izkazati, ker v oporoki ni izrecno navedeno, se vlagatelj zahteve za denacionalizacijo tudi ne more z navedbo, da je edini dedič, izogniti predložitvi soglasja zakonitih dedičev. ZDen v 81. členu daje prednost zakonitim dedičem, možnost pa oporočnemu dediču, da svoje verjetno upravičenje izkaže na dva načina, s predložitvijo oporoke, s katero so razvidna oporočna razpolaganja z denacionaliziranim premoženjem v njegovo korist ali s predložitvijo soglasja zakonitih dedičev. Zaobid z izjavo, da je oporočni dedič edini dedič, ker zakoniti dediči ne obstajajo, pomeni lahko le, da vlagatelj ni verjetno izkazal, da bi bil oporočni dedič denacionaliziranega premoženja.

Drugotožeča stranka ima prav, da je bila odločitev drugostopnega organa presenečenje zanjo (prvostopni organ je verjetnost pravnega nasledstva po A.A. in B.B. štel za dokazano), zato je sodišče odločitev drugostopnega organa v 2. in 3. točki izreka odpravilo. Odpravilo pa je tudi odločitev prvostopnega organa v 1., 2. in 3. točki iz istega razloga, nepravilne uporabe določbe 81. člena ZDen. Prvostopni organ je po mnenju sodišča glede na razloge, navedene zgoraj, preuranjeno štel, da je drugotožeča stranka izkazala verjetno pravno nasledstvo po A.A. in B.B.. V ponovnem postopku bo potrebno drugotožeči stranki dati možnost, glede na obrazloženo stališče, da svoje upravičenje dokaže. Drugotožeča stranka ugovarja, da ji ni bilo dano dokazovati verjetne vsebine oporoke z izvedencem. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-96/92 izhaja, da 81. člen ZDen ne dopušča ugotavljanja domnevne volje oporočitelja, zato organ pravilno dokaza ni dopustil. Kot je sodišče že zgoraj navedlo, je verjetno sklepati, da je šlo za splošno razpolaganje z vsem premoženjem, takšna vsebina oporoke pa omogoča, da vlagatelj po 81. členu ZDen dokaže verjetnost pravnega nasledstva, kot ta določa. Drugotožeča stranka meni, da iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-96/92 izhaja, da se ne more ugotavljati domnevne vloge oporočitelja le za čas od odvzema dalje. Ugovor ni popolnoma jasen. V primeru, da vlagatelj razpolaga z oporoko, s katero je oporočitelj razpolagal tudi z denacionaliziranem premoženjem, jo lahko predloži, njeno veljavnost pa se bo presojalo po pravilih Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) o veljavnosti oporok (starejša – mlajša; splošna – specificirana). Da pa naj bi se v postopku dokazovalo, da so oporoke pred odvzemom vključevale tudi podržavljeno premoženje, ki je bilo namenjeno drugotožeči stranki kot oporočnemu dediču, pa ob odsotnosti vsakršnega dokaza, da sta oporočitelja sploh napravila starejšo oporoko kot omenjeno v letu 1952, ni možno. S predlaganim izvedencem skuša tožeča stranka dokazovati ne samo domnevno voljo oporočitelja, temveč tudi obstoj starejše oporoke.

Drugotožeča stranka pa tudi utemeljeno izpodbija zavrnitev zahteve za denacionalizacijo po C.C.. Iz sklepa o dedovanju po C.C. Okrajnega sodišča v Ljubljani O 390/52 z dne 2. 4. 1952 izhaja, da je umrl 30. 3. 1952 ter da je njegov zakoniti dedič brat B.B., ki je umrl po njem. Po B.B. je kot zakonita dedinja dedovala D.. Gre za vprašanje možnosti oporočnega dediča, da deduje po zakonitem dediču premoženje denacionalizacijskega upravičenca.

Prvostopni organ napačno izpelje razloge za zavrnitev iz oporoke, saj je C.C. umrl brez oporoke, po njem se je izvedlo zakonito dedovanje. Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo pa izkazuje svoje upravičenje kot oporočni dedič zakonitega dediča. Za ugotovitev verjetnega pravnega nasledstva kot v opisanem primeru pa je potrebno ugotoviti dejstva, ki jih določata 1. odstavek 78. člena ZDen za ugotovitev kroga dedičev in 81. člen ZDen, ki določa presojo oporočnih razpolaganj (glej ustavno odločbo Up 451/2001). Pravno relevantna dejstva iz navedenih določb pa v postopku niso bila ugotavljana, zato je sodišče ugodilo drugotožeči stranki in 1. alineo 4. točke izreka odpravilo.

Ker je bilo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku nepopolno ugotovljeno ter je bilo posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba organov v odpravljenem delu nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v odpravljenem delu vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek v smislu 3. odstavka istega člena. V preostalem delu pa je tožbo, ker meni, da je v preostalem delu odločitev organov pravilna in zakonita, zavrnilo.

K točki 5: Sodišče je vrnilo zahtevo prvotožeče stranke Frančiškanskega samostana za povrnitev stroškov postopka, ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, glede na določbo 25. člena ZUS-1. K točki 6: Ker je drugotožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.