Jedro

Tožena stranka (občina), ki je lastnik parcele, ki je predmet denacionalizacije, je kljub zahtevku tretje osebe, ki izločuje parcelo, to parcelo dolžna vrniti in ne gre za predhodno vprašanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 18.6.2004. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote Sežana z dne 5.8.2003, s katero je upravni organ prve stopnje naložil Občini Sežana kot zavezanki, da mora z dnem pravnomočnosti odločbe pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu A.P., nazadnje stanujočem v Sežani, vrniti v last nacionalizirane parcele, št. 42/1 – travnik, velikosti 3142 m2 in parc. št. 42/7 – travnik, velikosti 52 m2, obe vpisani v zemljiškoknjižnem vložku 651 k.o..., ki sta v času podržavljenja predstavljali dela parc. št. 42 (v izmeri 342 m2) in 53 (v izmeri 6374 m2). Okrajnemu sodišču v Sežani je naložil, da mora po uradni dolžnosti izvesti zemljiškoknjižno spremembo na predmetnih nepremičninah ter vpisati lastninsko pravico v korist A.P. V 3. točki izreka je tožeči stranki dovolil udeležbo v postopku, istočasno pa je zavrnil njeno priglasitev z dne 2.2.1999 za uveljavljanje pravic po predpogodbi o oddaji stavbnega zemljišča, št. 0240/89 z dne 30.6.1989. Po presoji tožene stranke je nerešeno vprašanje lastništva oziroma veljavnosti pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in Občino Sežana glede parc. št. 42/1 k.o... stvar obligacijskega razmerja med strankama.

Tudi po presoji sodišča prve stopnje ni nobene podlage, da bi se parcela 42/1 k.o... izločila iz denacionalizacijskega postopka in dodelila kot izključna last tožeči stranki. V zadevi tudi ne gre za predhodno vprašanje.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in odpravi tudi upravni akt, podrejeno pa, da razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so odločitve nepravilne. Zaradi napačnih stališč se primer ne more pravilno razrešiti. Podana je ovira za vrnitev sporne parcele. Ta parcela se je nezakonito vrnila denacionalizacijskemu upravičencu.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz listin v spisih, zlasti pa iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska, vl. št. 651 k.o... z dne 4.3.2003 izhaja, da je lastnik parc. št. 42/1, Občina Sežana, ki ima po odločbi Občinskega ljudskega odbora Sežana z dne 26.12.1959, navedeno parcelo v neposredni posesti za namene gradnje hiš in drugih objektov ter za druga dela po urbanističnem načrtu. Zato ima v denacionalizacijskem postopku kot zavezanec dolžnost vrniti (tudi) sporno parcelo, čeprav jo tožeča stranka izločuje. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka na navedeni parceli nikdar ni imela pravice uporabe niti ni na njej pridobila lastninske pravice. Uveljavljanje lastninske pravice na podlagi predpogodbe o oddaji stavbnega zemljišča in s tem izločitev navedene parcele iz denacionalizacijskega postopka, tudi po presoji pritožbenega sodišča nima podlage. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da v zadevi ne gre za predhodno vprašanje v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v zadevi ne gre za takšno vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, saj je nesporno, da je lastnik parc. št. 42 k.o..., Občina Sežana. Čeprav se vodi postopek za izdajo listine, sposobne za vpis parc. št. 42/1 k.o... v zemljiško knjigo, za sam postopek vračanja ne gre za navedeno predhodno vprašanje. Tožeča stranka ima v primeru ugodnega izida pravdnega postopka na sodišču možnost uveljavljati svoje pravice do denacionalizacijskega upravičenca.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Določbe postopka niso bile kršene, zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.