Jedro

Drži sicer, da po ustaljeni sodni praksi napaka v imenu stranke nima vselej za posledico kršitev postopka, vendar pa to velja le, če niti za sodišče, predvsem pa za samo stranko, ki je napačno poimenovana, ni sporno, kdo je dejansko stranka v postopku. Pomembno je zato ne le, kako je opredelitev stranke razumelo sodišče, ampak tudi, kako je to razumela sama tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 27. 12. 2013 se zavrne in sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je Okrajno sodišče v Sevnici toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 dalje do plačila (točka I izreka). Glede stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 482,04 EUR s pripadki ( točka II izreka). Predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje je sodišče zavrnilo s sklepom z dne 27. 12. 2013. 2. Zoper obe odločitvi vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka).

3. V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo predlogu ugodeno oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da sodišče ni upoštevalo, da določitev vsebine predpostavke upravičenega vzroka pomeni interpretacijo pravnega standarda. Praviloma gre za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih ni bilo mogoče v naprej predvideti, niti odkloniti, niti jih ni mogoče pripisati strankini krivdi. Upravičenost vzroka se presoja s subjektivnega stališča stranke. Upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Sodišče tudi ni upoštevalo, da toženka nikoli ni prejela nobenega denarja od tožnika oz. si od njega le-tega izposodila. Tožeča stranka dokazov za svoje navedbe ni predložila. Upoštevati je potrebno tudi to, da sta bila s tožnikom izvenzakonska partnerja, zato morajo biti vsi pravni posli, ki jih med seboj sklepata, obvezno sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Tožnik bi zato moral dokazati, da je sporni znesek posodil tožnici iz svojega posebnega premoženja oziroma izkazati obličnost. Opozarja, da je nestrinjanje s tožbo izrazila pošteno, ko je pošiljko poslala nazaj na sodišče. Res je ravnala na svojski način, vendar ni bila neaktivna. Njeno ravnanje je potrebno presojati v kontekstu dejstva, da je bila tako poštna pošiljka kot pisanje, torej tožba, naslovljena na osebo z imenom A. Lisac, toženkino pravo ime pa je A. Lisec. Glede na navedeno je toženka ravnala kot je mislila, da je prav, saj je menila, da na podlagi takšne tožbe, v kateri je njeno ime napačno zapisano, ne more trpeti nobenih neugodnih posledic. Nikoli ne bi ravnala na način kot je, če bi se tožba pravilno glasila nanjo, tako pa je poštno pošiljko zavrnila na način, da jo je poslala nazaj na sodišče. Tudi v izpodbijanem sklepu je tožena stranka imenovana Lisac in ne Lisec.

4. V pritožbi zoper zamudno sodbo pritožnica uveljavlja kršitev po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v nasprotju z zakonom izdalo zamudno sodbo. Meni, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Tako se dokaz, to je zapis o posojilu, glasi na A. Lisec, v tožbi oz. tožbenem predlogu ter posledično sodbi, pa se navaja A Lisac. Toženi stranki je bila 30. 8. 2013 vročena tožba, na kateri je pisalo, da je oseba A. Lisac dolžna tožeči stranki plačati 4.000,00 EUR s pripadki. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila iz dveh razlogov. Tožba se ni nanašala na A Lisec, ampak na A. Lisac, poleg tega pa toženka tožniku tudi ni ničesar dolžna. Ko je prejela tožbo in videla, da se glasi na Lisac, je menila, da ni podlage za kakršnokoli pravno sankcijo in je glede na to s pisemsko pošiljko tožbo odposlala nazaj na sodišče. Bila je prepričana, da se tožba nanjo ne nanaša, saj njen priimek v označbi pravdne stranke in v tožbenem predlogu ni bil pravilen. Poleg tega pa se tudi posojilna pogodba, ki je sicer ponarejena, nanaša na A. Lisec.

5. Tožeča stranka na vloženi pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožba zoper sklep ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba zoper zamudno sodbo.

Glede pritožbe zoper sklep

7. Predpostavka za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda, ki se je pripetila stranki. Iz tega logično izhaja, da napake pri vročanju ne morejo biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Točno to pa pritožnica s trditvami o tem, da ji je bila vročena tožba, ki se nanaša na osebo A. Lisac in ne nanjo, tudi trdila (več o tem v nadaljevanju).

8. Pritožnica predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne more utemeljevati niti s trditvami, da tožniku ničesar ne dolguje ter trditvami, da tožnik svojega tožbenega zahtevka ni ustrezno dokazal oziroma, da je po materialnem pravu neutemeljen. Gre namreč za trditve, ki so lahko v kasnejšem postopku podlaga za morebitno zavrnitev zahtevka, ne morejo pa pomeniti podlage, s katero bi zamudo lahko opravičila.

9. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu odločitve ni ugotovilo niti kršitev, na katere obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep potrdilo.

Glede pritožbe zoper zamudno sodbo

10. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Pritožbeno sodišče trditvam pritožnice, s katerimi smiselno zatrjuje nepravilno vročitev, pritrjuje.

11. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnik vložil tožbo zoper osebo z imenom A. Lisac., stanujočo na naslovu L. Sodišče prve stopnje je tožbo s prilogami in pozivom na vložitev odgovora vročalo osebi navedeni v tožbi, to je A. Lisac. Tožbo je, kot izhaja iz povratnice v spisu, prevzela A Lisec, torej pritožnica. Na tožbo ni odgovorila, je pa pošiljko, ki jo je prevzela 30. 8. 2013, že 4. 9. 2013 vrnila sodišču. Slednje je, čeprav je ugotovilo, da na hrbtni strani vrnjene poštne povratnice ni podpisa A. Lisac, pač pa podpis osebe Lisec, izdalo zamudno sodbo. Menilo je, da gre ne glede na razliko v priimku, očitno za eno in isto osebo. Po mnenju sodišča prve stopnje je bila tožba s prilogami in pozivom na odgovor toženki zato pravilno osebno vročena.

12. Drži sicer, da po ustaljeni sodni praksi (1) napaka v imenu stranke nima vselej za posledico kršitev postopka, vendar pa to velja le, če niti za sodišče, predvsem pa za samo stranko, ki je napačno poimenovana, ni sporno, kdo je dejansko stranka v postopku. Pomembno je zato ne le, kako je opredelitev stranke razumelo sodišče, ampak tudi, kako je to razumela sama tožena stranka.

13. V konkretnem primeru, saj je pritožnica celotno njej vročeno sodno pošiljko (to je tako kuverto kot tudi tožbo s prilogami in pozivom na odgovor) vrnila sodišču, ni mogoče narediti zaključka, da zanjo ni bilo sporno, da je kljub napaki v priimku, ona tožena stranka. Kot pojasnjuje v pritožbi, je bila prepričana, da se tožba nanjo ne nanaša. Sodišče prve stopnje zato ob ugotovitvi, da tožbe s prilogami in pozivom na odgovor ni prevzela oseba, ki je bila kot tožena stranka označena v tožbi in dejstvu, da je ta oseba sodno pošiljko sodišču vrnila, ni imelo podlage za zaključek, da je bila vročitev opravljena pravilno. Ker je kljub nepravilni vročitvi izdalo zamudno sodbo, je s tem storilo kršitev po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi ugodilo in na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. Gre namreč za kršitev, ki je glede na njeno naravo samo ne more odpraviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pred ponovnim vročanjem tožbe tožečo stranko s sklepom pozvati, da tožbo ustrezno popravi. Iz podatkov centralnega registra prebivalstva (list. št. 15 spisa) namreč izhaja, da v tožbi navedena oseba Lisec A., rojena ..., ne obstaja. Oseba, ki ne obstaja, pa ne more biti pravdna stranka (81. in 76. člen ZPP).

15. Čeprav je bilo potrebno sodbo razveljaviti že iz navedenega razloga, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je utemeljen tudi pritožničin očitek, da je tožbena navedba, da je tožnik toženi stranki, posodil denarni znesek v višini 4.000,00 EUR, zaradi napačne oznake tožene stranke, tudi v nasprotju z dokazom, ki ga je tožnik priložil tožbi, to je listino pod A2. V tem zapisu je namreč kot stranka posojilne pogodbe navedena Lisec A. in ne oseba, ki je kot tožena stranka navedena v tožbi. Za izdajo zamudne sodbe tako ni bil izpolnjen niti pogoj po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP.

16. Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v nov postopek, je odločitev o pritožbenih stroških v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Primerjaj odločitev Ustavnega sodišča RS Up 213/2001, odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 701/2004, odločbo VSL I Cpg 943/2012 in I Cp 509/2010.