Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi tožencev se zavrneta.

II. a) Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 5. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov prvostopenjskega postopka, ki jih mora tožnik povrniti prvemu tožencu, zniža za 3.455,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

b) Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvi toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove pritožbene stroške v znesku 352,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku prisodilo 5.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do plačila, kar mu nerazdelno dolgujeta oba toženca; drugemu tožencu pa je naložilo, da mora tožniku plačati še 29.661,18 EUR z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do plačila in mu od 1.7.2008 dalje plačevati denarno rento v mesečnem znesku 206,81 EUR z zamudnimi obrestmi od zadnjega dne v vsakem tekočem mesecu. Višji tožnikov zahtevek je zavrnilo. Nazadnje je tožniku naložilo, da mora prvemu tožencu povrniti 4.316,73 EUR pravdnih stroškov z obrestmi, drugemu tožencu pa, da mora tožniku povrniti 6.118,48 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. S popravnim sklepom je nato še odpravilo očitno pisno pomoto v izreku sodbe.

2. Obe pravdni stranki sta se pravočasno pritožili.

3. Tožnik izpodbija odločitev o stroških postopka, ki jih mora plačati prvemu tožencu. Sklicuje se na bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da toženčev zahtevek za povračilo stroškov zavrne ali ustrezno zniža njihovo višino. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je spor začel prvi toženec, ki se je rešil kazenskega pregona zaradi zastaranja, za razliko od drugega toženca, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno obsojen v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Njun prispevek k napadu na tožnika in nastalim posledicam vse do izdaje sodbe ni bil jasen, zato je tožnik moral vztrajati pri tožbenem zahtevku zoper oba. Sodišče bi pri odločanju o stroških moralo upoštevati, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih, ali pa ustrezno ovrednotiti prispevek prvega toženca k škodnemu dogodku. Glede na okoliščine primera bi morali stranki kriti vsaka svoje stroške postopka. Sicer pa je tožnik po temelju uspel v celoti zoper oba toženca. Tudi pri ugotavljanju višine škode je bila udeležba obeh tožencev enako pomembna, z izjemo premoženjske škode zaradi izgubljenega dohodka, ki bremeni zgolj drugega toženca.

4. Prvi toženec se v svoji pritožbi sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Sodišče je tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Med poškodbami, ki jih utrpel tožnik, sta mu toženca skupaj prizadejala le udarec po levem ledvenem predelu in po prsnem košu. Tožnik je zato po mnenju izvedenca utrpel zgolj manjše otekline in bolečnost ter odrgnine z rdečino, ni pa prestajal hudih in srednje hudih bolečin, prav tako ne posebnih nevšečnosti med zdravljenjem. Previsoka je tudi odškodnina za prestani strah. Čeprav gre za pravno vprašanje, je sodišče upoštevalo mnenje izvedenca, ki pa vključuje vse tožnikove poškodbe in ne samo tistih, za katere solidarno odgovarjata oba toženca. Poleg tega je prezrlo, da je tožnik prvemu tožencu izbil nož iz rok, še preden sta ga toženca poškodovala.

5. Drugi toženec uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Prisojena odškodnina je previsoka, sploh ker odgovornost za nastale posledice ni v celoti na strani drugega toženca. Iz ugotovitev izvedenke dr. M. K. je namreč razvidno, da tožnik ni bil deležen ustrezne zdravniške oskrbe, ki bi lahko njegove duševne težave bistveno omilila oziroma odpravila. Na tožnikovo duševno ravnovesje so vplivali tudi kasnejši dogodki (težave v podjetju, osebne težave v zakonu), za katere drugi toženec ne odgovarja. Previsoka je tudi odškodnina za izgubljeni zaslužek. Za izračun rente bi bilo ustreznejše, če bi sodišče upoštevalo izhodiščno plačo maserjev po kolektivni pogodbi. Ni namreč verjetno, da bi se tožnik sploh zaposlil v T. K.. Če bi imel tako možnost, potem se ne bi vozil na delo v 180 km oddaljeno N. G.. Poleg tega tožnik zdaj kot invalid III. kategorije prejema nadomestilo plače zaradi čakanja na delo, kar pomeni, da mu za redne prihodke sploh ni treba delati. To dejstvo bi bilo treba ovrednotiti kot premoženjsko korist in upoštevati pri odločanju o tožnikovem rentnem zahtevku.

6. Tožnikova pritožba je delno utemeljena, pritožbi tožencev pa nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo pravilno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine primera. Prisojena odškodnina (4.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.500,00 EUR za strah in 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) tako v celoti ustreza predpisanim kriterijem iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), ki se po 1060. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07 - UPB-1) še uporablja v tem primeru. Sodišče prve stopnje je ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije višine odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti. Pravilno je upoštevalo stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, pa tudi naravo in težo tožnikovih poškodb, njihove posledice, potek tožnikovega zdravljenja in obseg njegove funkcionalne prizadetosti. Prisojena odškodnina primerno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Obenem je odškodnina primerljiva z odškodninami, ki jih sodišče prisoja v drugih podobnih primerih.

8. Sicer pa prvi toženec niti ne oporeka odmeri odškodnine, pač pa meni, da tožniku dolguje odškodnino le za tiste telesne bolečine in strah, ki izvirajo iz poškodb, ki mu jih je povzročil prvi toženec sam oziroma skupaj z drugim tožencem. Sodišče prve stopnje je namreč oba toženca nerazdelno zavezalo k plačilu celotne tožnikove škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu. Ni dvoma, da bi bila ta škoda manjša, če tožnik ne bi utrpel poškodbe glave in desne roke, ki mu jo je zanesljivo prizadejal sam drugi toženec, ampak zgolj udarce po levem ledvenem predelu in po prsnem košu, ki sta mu jih povzročila toženca, pri čemer ni moglo zanesljivo ugotoviti, katere od teh je povzročil prvi toženec in katere drugi toženec. Kljub temu pa prvi toženec znižanja odškodnine, ki mu jo nalaga izpodbijana sodba, ne more doseči. Izvedenec kirurg dr. M. T. je svoj izvid in mnenje o stopnji in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem podal glede na vse poškodbe, ki jih je utrpel tožnik v obravnavanem pretepu. Vprašljivo je, ali bi bilo telesne bolečine in nevšečnosti sploh mogoče razmejiti glede na posamezne poškodbe, predvsem pa tega prvi toženec v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval niti dokazal. Dopolnitve izvedenskega mnenja v tej smeri ni predlagal, kakšnega drugega zanesljivega dokaza o tem, koliko časa bi trajale tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti ter kako hude bi bile, če bi v pretepu utrpel samo prej naštete udarnine po hrbtu in prsnem košu, pa tudi ni ponudil. Tega razloga torej v pritožbi glede na prepoved iz 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB-3) ne more več uspešno uveljavljati. Enako velja glede odškodnine za tožnikov strah za izid zdravljenja, ki se nanaša na vse tožnikove poškodbe. Za primarni strah, ki ga je tožnik prestal v obravnavanem pretepu, pa je že na prvi pogled jasno, da ga ni mogoče razmejiti tako, kot želi s pritožbo doseči prvi toženec. Okoliščine in potek pretepa, kot jih ugotavlja izpodbijana sodba, so bile namreč takšne, da prispevka tožencev pri nastanku tožnikovega primarnega strahu ni mogoče ločiti. Dejstvo, da je tožniku iz rok prvega toženca uspelo izbiti nož, je brez pomena. Tožnikov strah ni bil zato nič manjši, saj se je pretep kljub temu nadaljeval, vanj pa se je vmešal še drugi toženec s kolom. Tehtnih razlogov, ki bi opravičevali nižjo odškodnino za strah, torej ni.

9. Drugi toženec obrazloženo izpodbija predvsem odškodnino za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti. Ta je deloma posledica poškodbe desne roke, deloma pa posledica poškodbe glave. Sodišče prve stopnje si je pri ugotavljanju te škode pomagalo s tremi izvedenci, dvema psihiatrinjama in kliničnim psihologom. Tako se je lahko zanesljivo prepričalo, da je odločilni vzrok za tožnikove duševne težave (depresivno anksiozne motnje, motnje kognitivnih sposobnosti in organske motnje razpoloženja) prav poškodba glave, ki mu jo je prizadejal drugi toženec. Glede na mnenje izvedencev je povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da so opisane tožnikove zdravstvene težave izzvale razdor v njegovem zakonu in ne obratno. Izguba zaposlitve v domačem podjetju pa je glede na naravo in težo tožnikovih duševnih motenj po poškodbi le v manjši meri vplivala na njegovo duševno ravnovesje. Poglaviten vzrok za nastanek in razvoj tožnikovih duševnih motenj so bile vendarle posledice obravnavane poškodbe. Za pritožbeno trditev, da tožnik ni bil deležen ustrezne zdravniške oskrbe, ki bi lahko bistveno omilila ali celo odpravila njegove duševne težave, v izvedenih dokazih ni zadostne opore. Pogostni in raznovrstni zdravniški pregledi s prehitro invalidizacijo, ki so po mnenju izvedenke dr. M. K. prispevali k trajnosti tožnikovega stanja, ne morejo niti delno izključiti odškodninske odgovornosti drugega toženca, saj ne gre za protipravno ravnanje tretje osebe, ki bi lahko prekinila vzročno zvezo.

10. Pravilna je tudi odločitev o tožnikovi škodi iz naslova izgubljenega zaslužka. Na pomisleke v zvezi z izračunom te škode, ki jih v pritožbi ponavlja drugi toženec, je odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Osnovna izhodiščna plača po kolektivni pogodbi za dejavnost gostinstva in turizma je preširoka in presplošna kategorija. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so primernejši podatki o primerjalni plači maserja v družbi T. K., d.o.o., ki jih je za izračun uporabilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je bil tožnik pred poškodbo zaposlen v N. G. v družbi, ki je bila last njegove matere, nikakor ne pomeni, da se ne bi mogel zaposliti v T. K. Prepričljivih dokazov za to svojo trditev drugi toženec ni ponudil. Potem ko je bil nad njegovo prejšnjo delodajalko uveden stečaj, pa je celo zelo verjetno, da bi si tožnik poiskal zaposlitev bližje svojemu bivališču, torej na območju, kjer svojo dejavnost opravljajo T. K. Sodišče prve stopnje je pri izračunu tožnikove izgube na zaslužku in rente od primerjalne plače pravilno odštelo nadomestilo, ki ga tožnik dobiva pri ZPIZ Slovenije. Drugi toženec torej tožniku dolguje le razliko, zato tožnik ne bo neopravičeno obogaten, četudi prejema nadomestilo plače kot invalid III. kategorije zaradi čakanja na delo. Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče pri odločanju o tej tožnikovi škodi upoštevati, da tožniku zdaj za redne prihodke ni treba delati, pa ni razumljiva. Ni jasno, kakšno premoženjsko korist ima v mislih pritožba, ko se sklicuje na to okoliščino.

11. Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala toženca, torej niso podani. Ker v postopku na prvi stopnji pri odločanju o glavni stvari tudi ni prišlo do kakšnih uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbi tožencev na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeni zavrnilo.

12. Deloma napačna pa je odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi. Pri presoji tožnikovega uspeha v pravdi v razmerju do prvega toženca je namreč sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je tožnik uspel v tem razmerju le v obsegu 5 %. Toliko je sicer znašal njegov uspeh po višini, medtem ko je po temelju tudi v razmerju do prvega toženca uspel v celoti. Upoštevaje tožnikov pritožbeni predlog, da bi sodišče moralo kot uspeh po temelju v razmerju do prvega toženca upoštevati 50 %, ker sta škodo povzročila dva toženca, bi torej celoten tožnikov uspeh v razmerju do prvega toženca znašal skupaj 27,5 % (5 % po višini in 50 % po temelju), uspeh prvega toženca pa preostalih 72,5 %. Glede na ugotovljene potrebne stroške tožnika (10.272,00 EUR) in prvega toženca (5.084,56 EUR), ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo, tožnik pa v pritožbi tej odmeri ne oporeka, bi bil torej tožnik upravičen do povračila 2.824,80 EUR, prvi toženec pa do 3.686,30 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju bi moral tožnik povrniti prvemu tožencu 861,50 EUR in ne 4.316,73 EUR, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnikovi pritožbi je zato sodišče druge stopnje delno ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v stroškovnem izreku spremenilo tako, da je znesek stroškov prvostopenjskega postopka, ki jih tožnik dolguje prvemu tožencu, znižalo za 3.455,23 EUR z zamudnimi obrestmi.

13. Toženca, ki sta s pritožbama propadla, do povračila svojih pritožbenih stroškov nista upravičena. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Tožniku, ki je s pritožbo delno uspel, pa morata na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena istega zakona povrniti njegove pritožbene stroške. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Skupaj znašajo 352,55 EUR, obsegajo pa stroške za sestavo pritožbe (375 točk), obvestilo stranki (20 točk), sodno takso za pritožbo (131,36 EUR), 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV.