Jedro

Sodišče mora pri presoji utemeljenosti zahtevka za odpoved najemne pogodbe upoštevati socialno stisko najemnice in izvesti test sorazmernosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo P 24/2021 z dne 11. 11. 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se toženi stranki odpove najemna pogodba z dne 17. 9. 2014 za najem montažne hiše na naslovu G., ki se nahaja na parceli parc. št. *325, k.o. ..., v velikosti 96,94 m2, označeno z ID znakom: parcela ... *325. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna izprazniti montažno hišo na tem naslovu in jo prosto oseb in stvari izročiti pooblaščenki upravnika tožeče stranke. Odločilo je o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni plačala najemnine in obratovalnih stroškov, ne samo od maja 2018 do marca 2021, temveč vse do konca postopka na prvi stopnji. To izhaja iz vlog strank in iz več listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje pa se je nato opredelilo do tega ali pomeni neplačevanje najemnine in obratovalnih stroškov obstoj krivdnega razloga, zaradi katerega je tožnica upravičena do odpovedi najemne pogodbe. Sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem, ali obstajajo izjemne okoliščine iz 104. člena SZ-1, na katere bi se toženka lahko upravičeno sklicevala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da pomeni izguba doma najbolj skrajno obliko posega v pravico do spoštovanja doma, zato je potrebno še posebej skrbno tehtanje sorazmernosti posega. Posameznik mora v postopku imeti možnost, da pri presoji sorazmernosti posega v pravico spoštovanja doma uveljavlja tudi svoje osebne okoliščine, vendar pa obstaja taka poudarjena zahteva po presoji sorazmernosti posega v posameznikovo pravico do spoštovanja doma le, če se je ta v postopku skliceval na to pravico. Sodišče prve stopnje pa je iz laičnega odgovora na tožbo zaključilo, da iz tega ni mogoče razbrati, da bi se toženka sklicevala na pravico do spoštovanja doma, zatorej tudi ne obstaja dolžnost sodišča opraviti še posebej skrbno tehtanje sorazmernosti posega v omenjeno pravico v smislu ocene, ali je teža posega sorazmerna zasledovanju cilja. Sodišče je vezano na nacionalno pravno podlago in je tako dolžna presoditi le, ali obstajajo osebne okoliščine iz 104. člena SZ-1, zaradi katerih tožnica ne bi bila upravičena za odpoved najemne pogodbe toženki. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženka ni navajala nobene od okoliščin iz prvega odstavka 104. člena SZ-1, zato bi bilo mogoče razumeti njeno osebno stisko zgolj posredno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tudi po odpustu dolga, ki ji je bil izrečen v postopku osebnega stečaja do vložitve tožbe, kljub temu dolgovala že 11 zapadlih neplačanih najemnin, vključno z obratovalnimi stroški ter še stroške do konca postopka na prvi stopnji. Tožnica je navedla, da ji pripada subvencionirana najemnina, ki jo tudi uveljavlja, za te trditve ni predložila nobenega dokaza. Sodišče je ugotovilo, da toženka z ničemer ni izkazala obstoja izjemnih okoliščin iz 104. člena SZ-1, s sklicevanjem na katere bi preprečila odpoved najemne pogodbe iz krivdnega razloga, poleg tega pa je sodišče mnenja, da bi, v kolikor bi zavrnilo tožbeni zahtevek, toženka tudi v prihodnje nadaljevala z neplačevanjem obveznosti, kar pomeni, da bi tožnici povzročala dodatno škodo oziroma izpad dohodka. Nemožnost tožnice, da bi odpovedala najemno pogodbo osebi, ki dlje časa ne plačuje svojih obveznosti in tudi ne izkazuje obstoja izjemnih okoliščin iz 104. člena SZ-1, pa bi hkrati pomenila pretiran poseg v pravico tožnice do upravljanja svojega premoženja. Sodišče je tako ob skladni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj kot celote prišlo do zaključka, da je toženka kršila določila najemne pogodbe, s čimer je izkazan obstoj krivdnega razloga za odpoved najemne pogodbe, ni pa toženki uspelo izkazati obstoja izjemnih okoliščin, zaradi katerih ji ne bi bilo mogoče odpovedati najemne pogodbe, zato je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in je sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka sodbe. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Mnenja je, da je sodišče kršilo pravila postopka s tem, da toženki sploh ni dalo priložnosti neposredno izjasniti se na glavni obravnavi glede tožbenega zahtevka. Toženka v postopku ni imela pooblaščenca in bi zato kot laik imela pravico do posebnih poukov iz 12. člena ZPP, ki določa, da sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in, ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Tega pa sodišče ni storilo v škodo mladoletnih otrok. Evidentno je, da toženka tožnici dolguje le okoli 600,00 EUR, kar je tudi že plačala. Toženka je oporekala višini dolga. Toženka je mati samohranilka, ki je sodišču sporočila opravičenost zadržanosti na glavni obravnavi. Po mnenju tožene stranke je sodišče dolžno skrbeti in zaščititi pravice otrok glede zagotavljanja njihovih pravic do doma. Iz priloženih dokumentov izhaja, da imajo na naslovu G. poleg toženke stalno bivališče, oziroma svoj dom še trije mladoletni otroci, ki bodo ostali zaradi formalno pravnih napak sodišča brez doma. Sodišče sicer v 11. točki obrazložitve govori o spoštovanju pravice do doma, pri tem pa je izvedlo napačno razlogovanje glede sorazmernosti posega v to pravico za mladoletne otroke, saj njihovega interesa sploh ne preveri, kakor tudi ne njihove koristi in škode, ki se jim bo z razsodbo zgodila. Tekom postopka je toženka poravnala vse obveznosti do tožeče stranke, ki od nje izsiljuje zgolj plačilo zneskov, ki so ji bili odpuščeni s prej citiranim sklepom o odpustu obveznosti z dne 28. 4. 2021. Toženka je najemnica stanovanja, skupaj z njenimi tremi mladoletnimi otroki že mnogo let in ni edini razlog za odpoved najemne pogodbe neplačilo najemnine. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru pa navaja, da je opozorila toženka v smislu člena 12 ZPP prejela že z vročitvijo tožbe, ter z opozorilom v zvezi z vsebino odgovora na tožbo oziroma s procesnimi posledicami, kolikor ta ne bo pravočasno vložena. Enako je prejela tudi opozorilo v zvezi z vabilom na narok za glavno obravnavo. Toženka na noben narok ni pristopila in ji zato sodišče prve stopnje ni moglo nuditi materialnopravnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Toženka je bila v tej pravdi pasivna, zato ni podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za nikakršno nezakonito postopanje sodišča. Toženka v odgovoru na tožbo višini dolga ni oporekala, tožeča stranka pa je v drugi pripravljalni vlogi pojasnila višino zapadlih neplačanih najemnin, ob upoštevanju odpusta dolga v stečajnem postopku in je obstajal dolg še v višini 11 mesečnih najemnin oziroma 963,75 EUR. Tožena stranka do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni poravnala svojih obveznosti iz naslova najema in k pritožbi tudi ne prilaga izpisa potrdil bančnih nakazil, ki bi dokazovali nasprotno. Sodišče prve stopnje je podalo sprejemljive razloge o tem, da tožena stranka kot najemnica, kumulativno ni izkazala pogojev iz 104. člena ZS-1, torej, da zaradi izjemnih okoliščin v katerih se je znašla sama in osebe, ki poleg nje uporabljajo svoje stanovanje, ki jih ni mogla predvideti ali nanje vplivati, utemeljujejo nezmožnost plačevanja najemnine in stroškov najema in, da je najkasneje v roku 30 dni po nastanku teh okoliščin sprožila postopke za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja in o tem tudi obvestila sodišče. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo precedenčne razloge iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, po katerih je pretehtalo sorazmernost posega v najemno razmerje toženke in pravice lastnika do razpolaganja z nepremičnino. Razlogi sodišča so pravilni in se kažejo v tem, da je sodišče zaključilo, da v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka, toženka tudi v prihodnje ne bo plačevala obveznosti in tudi ni izkazala obstoja izjemnih okoliščin, zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodna praksa je že večkrat potrdila, da je socialno stisko mogoče šteti za izjemno okoliščino iz prvega odstavka 104. člena SZ-1. Zgolj obstoj zakonskih pogojev za odpoved najemne pogodbe (kot je neplačevanje stroškov) ne zadostuje za poseg v posameznikovo ustavno pravico, temveč je potrebno presojati, ali je ukrep nujen, primeren in sorazmeren. EKČP določa, da ne zadošča, da se sorazmernost ukrepa presoja šele v morebitnem izvršilnem postopku, ampak mora biti ta presoja opravljena tekom neodvisnega pravdnega postopka. Pri presoji, ali obstoj izjemnih okoliščin lahko preprečil odpoved najemne pogodbe, mora sodišče upoštevati vse relevantne okoliščine konkretnega primera ter opraviti tehtanje med ustavno varovanimi pravicami pravdnih strank. Vezanost na precedenčne razloge (razlago) iz odločbe Ustavnega sodišča Up-619/17 z dne 14. 2. 2019, zahteva od sodišča v postopkih, ker gre za pravico do doma, ki jo varuje tako 8. člen EKČP, kot tudi prvi odstavek 36. člena Ustave RS, na drugi strani pa varstvo premoženjskih interesov (lastninske pravice najemodajalca), še posebej skrbno tehtanje sorazmernosti posega. Ustavno skladna razlaga zato terja od sodišča, da pri vrednotenju uporabi metodološke prvine tako imenovanega strogega testa sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena v zvezi z 2. členom Ustave RS). V obravnavanem primeru sta pomembna kriterija nujnosti (potrebnosti) in sorazmernosti v ožjem smislu (proporcionalnosti). Iz vsebine sodbe, ki jo pritožba utemeljeno izpodbija pa izhaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni opravilo presojo sorazmernosti posega v posameznikovo, to je toženkino pravico, do spoštovanja doma in do spoštovanja doma njenih otrok. Iz točke 11. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje sicer izhaja, da je sodišče razumelo pomen spoštovanje ustavne pravice do doma, vendar pa tega strogega testa sorazmernosti, sodišče prve stopnje ni opravilo. Sodišče prve stopnje je v dokazne namene vpogledalo v najemno pogodbo in aneks, iz katere vsebine pa izhaja, da imajo v predmetnem stanovanju pravico do doma poleg toženke tudi trije mladoletni otroci. Sodišče prve stopnje je samo, po uradni dolžnosti pridobilo podatke od Centra za socialno delo, Enota ... iz katerih izhaja, da je toženka upravičena do denarne socialne pomoči, poleg tega je upravičena tudi do pravice do otroškega dodatka in državne štipendije za sina. Prav tako ima vlagateljica pravico do subvencije najemnine na podlagi odločbe z dne 10. 6. 2021. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka najemnine ne plačuje in da ji je najemnina delno bila odpisana v postopku osebnega stečaja. Na podlagi teh dokazov bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da se toženka sklicuje na socialno stisko, katero je mogoče šteti za izjemno okoliščino iz prvega odstavka 104. člena SZ-1.1 Zgolj obstoj zakonskih pogojev za odpoved najemne pogodbe kot je neplačevanje najemnine in stroškov ne zadostuje za poseg v toženkino ustavno pravico, temveč je potrebno presojati, ali je ukrep nujen, primeren in sorazmeren. Sodišče prve stopnje je v točki 11. obrazložitve zapisalo, da mora imeti posameznik možnost, da pri presoji sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma, uveljavlja tudi svoje osebne okoliščine. Vendar sodišče prve stopnje takšnega testa ni opravilo, ni opravilo testa sorazmernosti glede na izkazano socialno stisko toženke. Kljub podatkom v spisu, sodišče prve stopnje ni opravilo testa sorazmernosti in sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo, da imajo tožnikovi interesi praviloma manjšo težo, saj primer obstoja neprofitnega najemnega razmerja izrazito poudarja načelo socialne države. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti kakšni so razlogi toženke za neplačevanje najemnine in stroškov, ali je objektivno plačilno nezmožna in oceniti njeno dosedanje ukrepanje pri reševanje nastale situacije. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženka skušala dolg rešiti z uvedbo osebnega stečaja, da je upravičena do subvencionirane najemnine in to dejstvo sodišče prve stopnje tudi ne upošteva pri ugotavljanju o tem, kolikšen je dolg tožene stranke do tožeče na dan vložitve tožbe.

6. V konkretnem primeru gre za pravno razmerje v katerem je poudarjeno načelo socialne države, zato je treba pri odločitvi upoštevati vse posebnosti, ki zahtevajo ustavno skladno varstvo pravic toženke do neprofitnega stanovanja, v luči pravice do spoštovanja doma, v smislu pravice do nedotakljivosti stanovanja (prvi odstavek 36. člena Ustave) in pravice do primernega stanovanja (78. člen Ustave), ter pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Zaščito teh toženkinih pravic pa mora sodišče glede na to, da je razpolagalo s podatki o tem, da toženka izkazuje, da bo kršena njena pravica do spoštovanja doma in pravica do doma njenih otrok in da je toženka skušala urediti plačevanje najemnine z osebnim stečajem in pa tudi z vlogo za subvencionirano najemnino do katere je tudi upravičena, ustrezno in skrbno presojati. Vse to sodišče prve stopnje ni presojalo in to ni uravnoteženo presojalo v zvezi s pravico tožene stranke do spoštovanja doma in doma njenih treh otrok.

7. Iz obrazloženega tako izhaja, da pritožba utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča Up-619/17-22. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo testa sorazmernosti, kjer pravico toženke do doma in pravico do doma mladoletnih otrok glede katerih podatke je imelo in ki ga uživajo po 8. členu EKČP, tehta v odnosu do upravičenj in interesov države ali občine. Pri tem mora upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in stanje do trenutka zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje. Sodba sodišča je glede na pritožbene navedbe tako v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, za uporabo 4. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1 in je v posledici sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo in tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje zadeve.

8. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Sodba sodišča prve stopnje je namreč obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje v konkretnem primeru glede na to, da je toženka najemnica neprofitnega socialnega stanovanja, ni opravilo tehtanje sorazmernosti posega v njeno osebno, ustavno pravico do doma in pravico do doma njenih mladoletnih otrok. Prav tako sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih glede obstoja izjemnih okoliščin in sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, da je med razloge za izjemne okoliščine mogoče šteti tudi dlje časa trajajočo socialno stisko, ki jo toženka izkazuje. V kolikor bi sodišče druge stopnje prvič odločalo o teh pravno pomembnih razlogih za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, bi sodišče druge stopnje strankama odvzelo pravico do pritožbe. Če bi sodišče druge stopnje vsa neugotovljena dejstva samo prvič ugotavljalo in bi tudi samo prvič opravilo test sorazmernosti in samo prvič ugotavljalo pomen in obseg izjemnih okoliščin, bi s tem samo prvič ugotavljalo dejansko stanje glede razlogov o tem, ali je toženka upravičena do tožbenega zahtevka za odpoved najemne pogodbe in izpraznitve stanovanja. Sodišče druge stopnje bi s tem pravdnim strankam odvzelo tudi pravico do pritožbe zoper vsebino takšne odločitve. Tudi sicer pa z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve v novo sojenje ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (drugi odstavek 354. člena ZPP), saj ne gre za starejšo zadevo (stara je dve leti), sam postopek pa se z vrnitvijo zadeve v novo sojenje ne bo bistveno podaljšal. 9. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje glede na pritožbene navedbe tožene stranke in glede na pravilno uporabo materialnega prava, na katerega je v tem sklepu opozorilo sodišče druge stopnje, moralo sodišče prve stopnje opraviti še posebno skrbno tehtanje sorazmernosti posega v toženkino pravico do doma in pravico do doma treh mladoletnih otrok, ki jo varuje tako 8. člen EKČP, kot tudi prvi odstavek 36. člena Ustave RS. Ustavna skladna razlaga terja od sodišča prve stopnje, da pri vrednotenju uporabi metodološke prvine strogega testa sorazmernosti. V konkretnem primeru bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati kot pomemben kriterij nujnost odpovedi najemne pogodbe in sorazmernost takšnega ukrepa glede na ustavno varovano pravico toženke in njenih otrok do doma. Ker se toženka sklicuje na socialno stisko, je le-to možno mogoče šteti po sodni praksi za izjemno okoliščino iz prvega odstavka 104. člena SZ-1, ki preprečuje odpoved najemne pogodbe. Zgolj obstoj zakonskih pogojev za odpoved najemne pogodbe kot sta neplačevanje najemnine in stroškov, ne zadostuje za poseg v posameznikovo ustavno pravico. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti pravo višino dolga, saj glede tega le-te ni ugotovilo, ker je v točki 10. obrazložitve zaključilo le-to, da je nesporno, da toženka ni plačala najemnine in obratovalnih stroškov, zato pa pomeni toženkino ravnanje, ki je privedlo do obstoja krivdnega razloga, zaradi katerega je tožnica upravičena do odpovedi najemne pogodbe. Tudi v tej zvezi bo moralo sodišče prve stopnje opraviti test sorazmernosti in ugotoviti koliko najemnin glede na to, da je toženka upravičena do subvencionirane najemnine, toženka sploh in v kakšnem znesku dolguje tožeči stranki, kajti tudi to je pomemben podatek v okviru opravljenega testa sorazmernosti med odpovedjo najemne pogodbe in višino dolga. Sodišče prve stopnje bo moralo preveriti toženkina zatrjevanja, da je že zapadle najemnine poravnala, kar je lahko odločilni razlog za odločanje o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Po oceni pritožbenega sodišča testa sorazmernosti v obsegu, kot ga zahteva sodna praksa in Ustavno sodišče, prvostopno sodišče ni izvedlo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni celostno presojalo socialne stiske toženke in ni tehtalo vseh okoliščin, zaradi katerih toženka v prvi vrsti ni bila sposobna plačevati najemnine in stroškov. Prav huda socialna stiska toženkine družine s tremi otroki praviloma odraža dejstvo, da toženka najemnin ni bila zmožna plačevati, ne glede na njeno siceršnje dojemanje in razumevanje situacije. Sodišče prve stopnje tako v okviru nastale situacije ni opravilo test sorazmernosti in ni presojalo vsebinskih kriterijev, testa sploh ni opravilo, ker je štelo, da toženka ni navedla relevantnih okoliščin. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali je toženka resno jemala svoje obveznosti, glede na izkazan odpust dolga in glede na to, da je sama predlagala uvedbo osebnega stečaja. Prav tako ni v zadostni meri opravilo tehtanja, kaj pomeni toženki naložena dolžnost izselitve, upoštevaje pri tem vse okoliščine primera, zlasti glede na dejstvo, da iz najemne pogodbe izhaja, da uživajo pravico do doma tudi trije mladoletni otroci in ali je odpoved in izselitev sorazmeren ukrep. Zgolj izkaz dolga ni zadosten razlog, da bi prevladal interes lastnika nad socialno stisko najemnika, zato bi sodišče svojo odločitev moralo bolj argumentirano utemeljiti. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje opraviti test sorazmernosti, v katerem bo argumentirano odločalo o ustavno varovanih pravicah pravdnih strank, prav tako bo moralo ugotavljati ali toženka ni izkazala izjemnih okoliščin v zvezi s tem, da iz spisovnega gradiva izhaja njena huda socialna stiska. Po drugi strani bo težo sorazmernosti moralo pripisati tudi interesom najemodajalca, saj odločitev sodišča prve stopnje, da če bi tožbeni zahtevek zavrnilo, bi to pomenilo, da bo toženka tudi v prihodnje nadaljevala z neplačevanjem obveznosti, ni ustrezna obrazložitev. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da bi zavrnitev zahtevka pomenila pretiran poseg v pravico tožnice do upravljanja svojega premoženja, pri čemer sodišče prve stopnje spregleda, da je lastnik stanovanja občina, ki je prav tako dolžna zagotavljati vlogo socialne države in pomagati v socialnih stiskah družin.

10. Obe pravdni stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, je zato pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako tudi VSL Sklep I Cp 247/2020 z dne 6. 6. 2020.