Jedro

Oseba, ki izkazuje določeno vez z območjem, za katero so predvideni posegi v prostor, izkazuje pravni interes za vložitev tožbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 40/2001-57 z dne 11.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 10.9.1996 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V obrazložitvi navaja, da je investitorju ... - I. d.o.o., K. (pravni prednik stranke z interesom) izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo bencinskega servisa R.d. v N.G. na zemljišču parc. št. 228, 234/2, 455 in 457/2, vse k.o. R.d., po lokacijski dokumentaciji, ki jo je januarja 1995 izdelal in marca 1996 dopolnil S. 3, A. Sodišče je odločalo v novem postopku potem, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom I Up 98/2000-3 z dne 1.2.2001 razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Razlog razveljavitve je bila neupoštevana odločba Ustavnega sodišča RS, s katero je razveljavljen 3. člen Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine N.G. in srednjeročnega plana Občine N.G. za območje nove mestne občine. Po presoji vrhovnega sodišča je navedena odločba ustavnega sodišča vplivala na uporabo Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na širšem mestnem območju N.G. (Uradno glasilo 8/93-PUP), ki je podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, saj dokler PUP ni usklajen z občinskimi družbenimi plani ne more biti podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja. Sodišče je navedenemu mnenju vrhovnega sodišča sledilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo dne 10.9.1996, ustavno sodišče pa je razveljavilo 1. točko V. poglavja srednjeročnega in dolgoročnega družbenega plana za območje mestne občine N.G. z odločbo z dne 27.2.1997. Ker določbe 2. odstavka 54. člena, 55. člena 22. in 44. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN pomenijo, da je podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja le lokacijska dokumentacija, ki temelji na prostorsko ureditvenih pogojih, ki so usklajeni s prostorskimi sestavinami srednjeročnega in dolgoročnega družbenega plana, slednji pa so bili s citirano odločbo ustavnega sodišča razveljavljeni, za izdajo lokacijskega dovoljenja od navedene razveljavitve dalje ni več podlage. Pred izdajo spornega lokacijskega dovoljenja je potrebno najprej ugotoviti, ali je PUP usklajen s srednjeročnim in dolgoročnim družbenim planom, saj je od te ugotovitve odvisna odločitev ali ima navedeno dovoljenje podlago v PUP. Ker med strankami ni sporno dejstvo, da tožniku doslej v obravnavani zadevi ni bilo omogočeno sodelovanje v upravnem postopku, bo tožena stranka v ponovljenem postopku pri ugotavljanju zgoraj navedenih dejstev in okoliščin morala dati tožniku možnost, da uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi (142. člen ZUP/86), saj bo le po tako izvedenem dokaznem postopku lahko izdala pravilno in zakonito odločbo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče, da tožniku gre položaj stranke v tem postopku. Stranka v postopku je oseba, katere pravice in pravne koristi so z izdanim dovoljenjem kršene oziroma prizadete. Upravno sodišče ni ugotovilo, da je bila v postopku izdaje predmetnega lokacijskega dovoljenja katera koli pravica ali pravna korist - konkretna, osebna in na zakon oprta, tožniku kršena. Iz spisnih podatkov in dodatnih pojasnil upravnega organa v odgovoru na tožbo nesporno izhaja, da je upravni organ vplive obravnavanega posega v prostor proučil in ugotovil, da so ti vplivi v mejah dovoljenega, čemur pritrjuje tudi zdravstveni inšpektor s pozitivnim soglasjem. Tožnik za svoje trditve ne predlaga nobenega dokaza, ki bi potrjeval njegove trditve o vplivu tega konkretnega posega na njegove osebne pravice in pravne koristi. Tožnik tudi ni bil stranka v tem lokacijskem postopku, vsem subjektom, katerim je bil ta status priznan je bilo lokacijsko dovoljenje tudi vročeno. Nobena stranka v postopku ni vložila zoper to dovoljenje tožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Stranka z interesom (v upravnem postopku investitor) v pritožbi navaja, da je protispisna trditev v obrazložitvi izpodbijane sodbe o tem, da je vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 98/2000 z dne 1.2.2001 zavzelo stališče, da je tožniku priznan položaj stranke v upravnem postopku. V razlogih sklepa o tem sploh ni govora. Izpodbijana sodba je glede pravnega interesa neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, zato jo je potrebno razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje.

V odgovoru na pritožbo stranke z interesom tožena stranka navaja, da vrhovno sodišče v svojem sklepu z dne 1.2.2001 res ni zavzelo stališča, da tožniku gre status stranke v tem postopku kot to napačno navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zato je oporekanje temu s strani ... - I. povsem pravilno.

V odgovoru na obe pritožbi tožnik navaja, da ima kot oseba, ki živi na območju večkratnih občasnih prekoračitev dovoljenih koncentracij škodljivih snovi, v neposredni bližini spornega bencinskega servisa, pravico biti stranka v postopku.

Zastopnik javnega interesa, ki je prijavil udeležbo, na pritožbi ni odgovoril. Pritožbi nista utemeljeni.

Za oba pritožitelja je sporen tožnikov pravni interes. Pravico sprožiti upravni spor ima fizična ali pravna oseba, ki je imela v upravnem postopku položaj stranke, kakor tudi tista, ki ni sodelovala v upravnem postopku, ki misli, da ji je z izdanim upravnim aktom kršena kakšna njena pravica ali na zakon oprta neposredna korist (1. odstavek 18. člena ZUS). Na tej pravni podlagi je tožniku, ki ni imel položaja stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, pravni interes v sodnem postopku že bil priznan, tako v postopku pred sodiščem prve stopnje (sodba U 192/99 z dne 12.11.1999) kot pritožbenem sodišču (sklep I Up 98/2000 z dne 1.12.2001, saj sta oba zadevo obravnavala meritorno.

Pravni interes tožnik izkazuje z navedbami v dopolnjeni tožbi o kršitvi ustavne pravice do zdravega okolja (72. člen Ustave), da živi v bližini predvidenega posega v prostor in s predloženo študijo o vplivih na okolje.

Ustava v 72. členu določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96 - ZVO) v 4. odstavku 15. člena opredeljuje kriterije, po katerih se določa krog tistih oseb, ki imajo pravico udeleževati se postopka za izdajo dovoljenja za posege v prostor. Gre za osebe iz 6. točke 1. odstavka 56. člena ZVO. To so osebe, ki izkazujejo določeno vez z območjem, za katerega veljajo zaradi vrste nameravanega posega posebni predpisani ukrepi. Kateri so to določa Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 66/96, 12/2000 in 83/2002). Uredba se je začela uporabljati 1.1.1997, za prej začete postopke pa določa, da se zaključijo po dosedanjih predpisih. V tem primeru je bila vloga za pridobitev dovoljenja vložena pred 1.1.1997, zato navedena merila za določitev kroga oseb, ki sodelujejo v postopku izdaje dovoljenja, niso upoštevna.

Zato so pritožbeni ugovori o nepodanem pravnem interesu neutemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pritožnika pa glede te uporabe tudi nimata konkretnih ugovorov. Pritožbeno sodišče je neutemeljeni pritožbi zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.