Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ugovor spremenjene tožbe, po izteku 30 dnevnega roka v motenjski pravdi, ni utemeljen, ker obseg varstva, ki ga je zahtevala tožeča stranka ob vložitvi tožbe, ni večji, niti drugačen od tistega, ki ga je v končni odločbi določilo sodišče. V času, ko je sodišče odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, na parkirnih mestih ni bilo več vozil tožene stranke, zato restitucijski zahtevek ni bil utemeljen. Gotovo pa je, glede na ugotovljeno dejansko stanje v pravdnem postopku, tožeča stranka izražala interes za prepoved nadaljnjih motenj parkiranja.
I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi.
II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.
1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki M. S. prepovedalo postavljanje ali parkiranje vozila Subaru ali kakršnekoli druge ovire na parkirnih prostorih v posesti obeh tožnikov, ki se nahajata na nepremičnini na naslovu ... z ID znakom 000 ter obsegata območje v dolžini 10 metrov gledano v smeri sever-jug ter širine 3 metre od stene stanovanjske hiše proti vzhodu in na nepremičnini z ID znakom 000 kjerkoli in kakorkoli ovirati izvrševanje parkiranja (točka 1).
2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka. V obrazložitvi polemizira z dokazno oceno sodišča, da sta imela tožnika vselej, kadar sta hotela, možnost parkirati na točno določenem mestu. Ugotovitev je po mnenju pritožbe protispisna, ker je tožnica B., v dopisu z dne 11. 2. 2013, zapisala, da režim parkiranja ni urejen. V nadaljevanju navaja, da se toženi ni izmikal odgovorom, imel pa je težave z razumevanjem vprašanj, ki jih je postavljala sodnica, kar mu sodišče ne bi smelo šteti v škodo. Tudi zapisniki sestankov kažejo, da se je parkiranje izvajalo stihijsko in da dogovora med solastniki ni bilo mogoče doseči. Priča G. je izpovedala, da se je začel režim parkiranja spreminjati že pred nekaj leti in da ni mogla vedno uporabljati svojega parkirišča. Sodišče je neutemeljeno označilo za neverodostojne priče, ki jih je predlagala tožena stranka, z obrazložitvijo, da imajo velik interes, da se režim parkiranja spremeni. Tudi sprememba tožbe dne 11. 3. 2016 je bila opravljena prepozno. Toženemu sodišče ne more naprtiti odgovornosti za ravnanje tretjih. Odločba sodišča ni izvršljiva, zato tožnica za takšno tožbo nima pravnega interesa.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak, ne pri vodenju postopka, ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.
5. Tožeča stranka je v tožbi z dne 5. 5. 2015 uveljavljala posestno varstvo za dve parkirni mesti, ki se nahajata na vzhodnem delu večstanovanjske stavbe na naslovu ... na nepremičnini z ID znakom: 000, ki obsegata območje v dolžini 10 metrov, gledano v smeri sever - jug, v širini 3 metrov od stene stanovanjske hiše proti vzhodu. Zahtevala je, da sodišče tožencu prepove parkirati vozila na parkirnih mestih v posesti obeh tožnikov ter ovirati izvrševanje posesti parkiranja obeh tožnikov. Ugovor spremenjene tožbe, po izteku 30 dnevnega roka v motenjski pravdi, zato ni utemeljen, ker obseg varstva, ki ga je zahtevala tožeča stranka ob vložitvi tožbe, ni večji, niti drugačen od tistega, ki ga je v končni odločbi določilo sodišče. V času, ko je sodišče odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, na parkirnih mestih ni bilo več vozil tožene stranke, zato restitucijski zahtevek ni bil utemeljen. Gotovo pa je, glede na ugotovljeno dejansko stanje v pravdnem postopku, tožeča stranka izražala interes za prepoved nadaljnjih motenj parkiranja.
6. Izpodbijan sklep sodišča prve stopnje nima očitanih pomanjkljivosti: vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Kar v nasprotju v razlogih očita pritožba, je graja dokazne ocene, ki pa ni nasprotujoča, ampak tehtna, razumna in skrbna, skratka v celoti sprejemljiva in prepričljiva. Sodišče prve stopnje je tisto, ki je neposredno zaznalo izpoved strank in prič in lahko dobilo najboljši vtis o verodostojnosti izpovedb, kar je tudi ustrezno pojasnilo. Prav tako ne drži, da bi iz dopisa tožnice sledilo, da na parkirnih mestih, ki so predmet tega pravdnega postopka, ne more parkirati od leta 2013. Izpovedi priče Č. in G. so bile jasne, odločne, nedvoumne in prepričljive. Izpovedali sta, da sta tožnika redno parkirala na vzhodni strani dvorišča, desno ob hiši in zaparkirala samo eden drugega in da ju drugi uporabniki niso nikoli zaparkirali. Korektno sta izpovedali, da sta vzporedno z njima, levo ob ograji, parkirala Z. in S. ter da so imeli stalno mesto tudi G. in Č. V nasprotju s tožečo stranko in pričami, ki jih je ta predlagala, je bila izpoved toženca, kako so na parkirišču parkirali drugi uporabniki dvorišča, manj prepričljiva, ker na vprašanja sodišča ni dajal jasnih in nedvoumnih odgovorov.
7. Priča G. je izpovedala, da so njej začeli nagajati že septembra 2014. Da bi zadržala svoje stalno parkirno mesto, je vozilo nekaj časa parkirala kot nepremičnino na mestu, ki ga je vedno uporabljala za parkiranje. Kasneje se je nagajanje začelo širiti na ostale. Priča Č. je izpovedala, da s parkiranjem ni imela problemov do konca leta 2014, potem pa so S. in Z. želeli spreminjati pozicije parkiranja. Od marca ali aprila 2015 dalje sta imela problem s parkiranjem tudi tožnika, ker so na njuno parkirno mesto pripeljali neuporaben avto. Zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilno dokazno oceno, da je bilo toženčevo dejanje poseg v dosedaj obstoječe stanje parkiranja tožnikov, da je torej šlo za samovoljno in zato protipravno dejanje.
8. Končno je neutemeljen tudi pavšalni očitek, da tožena stranka ne more odgovarjati za ravnanje tretjih. Za ravnanja, ki so narejena v toženčevo korist, ali po njegovem nalogu, je v motenjskem sporu odgovoren, četudi so storjeni po tretjih osebah.
9. Vsi pritožbeni očitki se tako pokažejo za neutemeljeni, ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo nobenih napak, je sklep potrdilo v izpodbijanem ugodilnem delu ter pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).
10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).