Jedro

Pogoja iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, "da ima tujec v državi nepremično premoženje", že po ustavi (68. člen) v tem kontekstu ni mogoče razlagati ozko, torej, da ima na tem premoženju vpisano lastninsko pravico v javni knjigi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 27.3.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožnikov zoper odločbi Uprave za notranje zadeve občine z dne 17.11.1994 in z dne 29.11.1994, s katerima je zavrnila zahtevi tožnikov za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ker nista predložila dokazila o lastništvu hiše. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da tožnika v postopku nista dokazala obstoja razlogov, zaradi katerih bi jima bilo bivanje v državi potrebno (1. alinea 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih - ZTuj). Tožnika nista dokazala lastništva hiše. Lastništvo se ne more dokazovati na podlagi gradbenega dovoljenja, sklepa Geodetske uprave občine in s pogodbo med Stanovanjsko zadrugo in tožnico N.I. Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR) določa, da je za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, poleg pravnega naslova, potreben tudi pridobitni način. To velja tako za nepremičnine kot tudi za premičnine. Za nepremičnine je kot pridobitni način določen vpis v javno knjigo (33. člen ZTLR). Zato po določbah ZTLR oseba, ki je kupila nepremičnino in ki ji je bila ta izročena v posest, ni postala lastnik stvari. Lastnik je še vedno pravni prednik, ki je stvar sicer odtujil, vendar je še vedno vpisan v javni knjigi kot lastnik stvari. Iz vsega navedenega sledi, da se lahko v konkretnem primeru lastništvo na nepremičnini izkazuje le z zemljiškoknjižnim izpiskom, ki pa ga tožnika nista predložila. V pritožbi sicer pravilno navajata, da se lahko pridobi lastninsko pravico, tudi na originaren način - s priposestvovanjem, vendar se na takšen način pridobi lastninsko pravico na nepremičnini šele po preteku 10-letnega roka, četudi se ne doseže, da bi tudi v zemljiški knjigi prišlo do vknjižbe lastninske pravice. Ta rok pa v konkretnem primeru še ni potekel. Prav tako pa je v pogodbi, sklenjeni med tožnico in Stanovanjsko zadrugo, v 12. členu določeno, da je do prenosa zemljišča iz zadruge na zadružnika stanovanjska zadruga zemljiškoknjižni koristnik pravice uporabe zemljišča. Nadalje je določeno, da se stanovanjska zadruga zavezuje, da bo po končani gradnji stanovanjske hiše oziroma stanovanja in izdanem uporabnem dovoljenju prenesla na člana zadruge pravico uporabe zemljišča in lastninsko pravico do stanovanjske hiše oziroma stanovanja, vendar pod pogojem, da zadružnik poravna vse svoje obveznosti. Za prenos pravice uporabe zemljišča in lastništva stanovanjske hiše oziroma stanovanja izda zadruga posebno listino. Zemljiškoknjižno dejanje prenosa pravice uporabe na zadružnika lahko predlaga samo zadruga. Tožnika izpodbijata odločbo zaradi zmotne uporabe prava, ker po njunem mnenju trditev tožene stranke, da je mogoče lastninsko pravico na hiši dokazati le z izpiskom iz zemljiške knjige, ne drži. Stanovanjska zadruga je leta 1986 dodelila tožnici N.I. v uporabo za gradnjo družinske stanovanjske hiše parcelo št. 511/36 v izmeri 867 m2. Na tej parceli sta tožnika legalno zgradila stanovanjsko hišo, zemljiškoknjižnega stanja pa nista uredila, kot tudi ne drugi graditelji v istem naselju. Po določbi 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih je lastništvo nepremičnega premoženja na območju Republike Slovenije pravna podlaga za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje tujca v državi. Tožnika sta lastnika nepremičnega premoženja v Republiki Sloveniji, saj sta na navedeni parceli, ki je družbena lastnina v njuni uporabi, z lastnimi sredstvi in delom zgradila družinsko stanovanjsko hišo - ustvarila sta novo stvar. Ustvaritev nove stvari pa pomeni, da sta skladno z določbo 21. člena ZTLR pridobila lastninsko pravico po samem zakonu. Gradila sta v dobri veri ter ob vednosti in izrecnem soglasju zemljiškoknjižnega titularja lastninske pravice na njuni parceli (stanovanjska zadruga je z njima sklenila odplačno pogodbo o izročitvi zemljišča za gradnjo, občina pa jima je izdala lokacijsko in gradbeno dovoljenje). Zato sta po določbah 24. člena, v zvezi z 21. členom ZTLR, pridobila po samem zakonu z zidanjem na tujem zemljišču lastninsko pravico tudi na sporni parceli, to je na zemljišču pod hišo in na zemljišču, ki je potre bno za redno rabo navedenega objekta. Lastninske pravice ni mogoče pridobiti samo na način, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka. Sodišču predlagata, da spremeni izpodbijano odločbo tako, da jima dovoli začasno bivanje v Republiki Sloveniji oziroma da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 19. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I) pristojni organ od tujca lahko zahteva, da prošnji za dovolitev začasnega prebivanja priloži dokaze o upravičenosti razlogov, zaradi katerih prosi za dovoljenje. Dovoljenja pa ne more dobiti tujec, pri katerem ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v državi potrebno (2. odstavek 13. člena). Določba 13. člena ZTuj pa med razlogi, zaradi katerih je tujcu začasno prebivanje v državi potrebno, navaja tudi razlog, da ima tujec na območju države nepremično premoženje. V zadevi je sporen prav ta razlog, torej da imata tožnika v Republiki Sloveniji nepremično premoženje. Trditev tožene stranke, da je za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, poleg pravnega naslova, potreben tudi pridobitni način, torej po 33. členu ZTLR vpis v javno knjigo (zemljiško knjigo), drži. Vendar pa po mnenju sodišča drži tudi opozorilo tožnikov v tožbi, da se lastninska pravica lahko pridobi tudi na druge načine, med drugim tudi po samem zakonu. Po določbi 21. člena ZTLR se po samem zakonu pridobi lastninska pravica ne le s priposestvovanjem, kot navaja tožena stranka, ampak tudi na druge načine, kot npr. z zgraditvijo na tujem zemljišču ali z ustvaritvijo nove stvari. Sploh pa sodišče opozarja, da določba 13. člena ZTuj kot razlog, zaradi katerega je tujcu potrebno začasno prebivanje v državi, določa, da ima tujec na območju države nepremično premoženje, kar je po mnenju sodišča širši pojem od pojma "lastninska pravica". K širši razlagi navedenega razloga iz 13. člena po mnenju sodišča napotuje že sama ustava, ki omejuje lastninsko pravico tujcev na nepremičninah oziroma ti na zemljiščih sploh ne morejo pridobiti lastninske pravice, razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti (68. člen).

Ker upravni organ teh okoliščin, ki pa v tem primeru lahko bistveno vplivajo na samo odločitev o stvari, v postopku ni ugotavljal, bo moral postopek dopolniti.

Če drži okoliščina, da je tožnici pristojni organ že leta 1986 izdal lokacijsko dovoljenje, leta 1988 pa tudi gradbeno dovoljenje za zidavo hiše na parc. št. 511/36, torej še v času, ko oba tožnika v Republiki Sloveniji nista bila tujca ter glede na določbo 13. člena ZTuj in že navedeno stališče sodišča, bo moral upravni organ v postopku ugotoviti, ali imata tožnika v Republiki Sloveniji nepremično premoženje, kar je razlog, zaradi katerega bi bilo njuno začasno prebivanje v državi potrebno. Pri ugotavljanju tega dejstva pa mora upravni organ upoštevati tudi določbo 16. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Ker na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile v tem upravnem postopku ugotovljene, sodišče ne more rešiti spora, je izpodbijano odločbo odpravilo, skladno z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZTLR smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).