Jedro

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnica že na trditveni ravni ni uspela izkazati, da ji grozi nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Pritožbene navedbe v zvezi z grozečo škodo na poslovnem ugledu in na zdravju gostov in/ali zaposlenih je mogoče na kratko povzeti: pred postavitvijo zapornice je lahko tožnica pripeljala do zadnjega, službenega oziroma tovornega vhoda v lokal, tako da je bilo treba dobavljeno blago nositi v lokal na razdalji 5 do 10 metrov, sedaj, ko ne more več pripeljati do službenega vhoda, pa mora blago nositi (po njenih trditvah) 100 metrov daleč in to skozi prostore restavracije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je upravljavka gostinskega lokala _A._ na B. ulici v C. Vložila je tožbo zaradi motenja posesti, ker naj bi ji toženki s postavitvijo zapornice preprečili dostop do zadnjega (službenega oziroma dostavnega) vhoda v lokal. Hkrati je predlagala izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo, ker je med drugim ugotovilo, da tožnica ni verjetno izkazala nevarnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode kot enega od pogojev za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica in med drugim navaja, da ji nastaja težko nadomestljiva škoda, ker ne more več dostavljati blaga v skladišče niti uporabljati parkirišča za službeno vozilo, na ulici pa ne more ustaviti in raztovarjati blaga. Blaga ne sme dostavljati v skladišče skozi jedilnico, kar je v nasprotju s smernicami dobre higienske prakse za gostinstvo (HACCP). Zaradi prenašanja hrane skozi jedilnico je ogroženo zdravje gostov, z eventualno zastrupitvijo gosta s kontaminirano hrano bi bil zmanjšan ugled tožnice. Če se med dostavo prevrne kakšen zabojnik, lahko ta neposredno poškoduje gosta, in če bi do tega prišlo, bi bil porušen ugled tožnice, česar ni mogoče z ničemer nadomestiti. Dostava ni odvisna od tožnice, ampak od dobaviteljev, zato jo na drugačen način kot v zapisanih urah niti ni mogoče izvrševati. Tožnici nastaja nenadomestljiva škoda tudi s tem, ko njeni uslužbenci tovorijo zaboje pijač in hrane s parkirnega prostora, ki se nahaja pred D. nasproti gostišča, pri čemer morajo tako natovorjeni prehoditi 100 metrov.

3. Toženca sta odgovorila na pritožbo in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na verjetnost terjatve (druga stran ter prvih 5 odstavkov na tretji strani pritožbe), so odveč in jih pritožbeno sodišče ne povzema, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se sodišče prve stopnje z ugotavljanjem verjetnosti terjatve ni ukvarjalo.

6. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnica že na trditveni ravni ni uspela izkazati, da ji grozi nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Pritožbene navedbe v zvezi z grozečo škodo na poslovnem ugledu in na zdravju gostov in/ali zaposlenih je mogoče na kratko povzeti: pred postavitvijo zapornice je lahko tožnica pripeljala do zadnjega, službenega oziroma tovornega vhoda v lokal, tako da je bilo treba dobavljeno blago nositi v lokal na razdalji 5 do 10 metrov, sedaj, ko ne more več pripeljati do službenega vhoda, pa mora blago nositi (po njenih trditvah) 100 metrov daleč in to skozi prostore restavracije.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica sploh ne zatrjuje, da ne bi mogla blaga z mesta, kjer sedaj parkira (po njenih navedbah pri trgovini ... čez cesto nasproti lokala) prinesti ali, na primer, z ročnim vozičkom pripeljati do službenega vhoda. Tudi pritožbeno sodišče ni vidi nobenega razloga, zakaj to ne bi bilo mogoče, zato so odveč vse obširne navedbe o tem, kako neprimerno je nošenje dobavljenega blaga skozi restavracijo mimo gostov. Tožnica še vedno, četudi z domnevnimi preglavicami, lahko dobavlja živila v svoje skladišče, medtem ko zaradi nezmožnosti uporabe službenega vozila sploh ne opredeljuje grozeče škode.

8. Ročno prenašanje hrane in pijače na razdalji okoli 100 metrov – pri čemer je očitno, da gre za manjši gostinski lokal in ne velik industrijski obrat, zato tudi količina dnevno dostavljene hrane ne more biti izredno velika – že pojmovno ne more pomeniti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, teh navedb pa pritožba tudi z ničemer ne utemelji. Tudi, če bi morala tožnica za prenašanje blaga, na primer, nabaviti ročni voziček ali občasno najeti kakšnega nosača, bi to bila škoda, ki jo je mogoče nadomestiti. Neresnične so pritožbene navedbe, da dostavno ali drugo vozilo pred lokalom ne more ustaviti, saj je splošno znano, da je na obeh straneh B. ulice mogoče (brezplačno) parkirati, če je le prostor.

9. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s prvostopenjskim, da so navedbe o tem, da bi se lahko kakšen gost zastrupil s »kontaminirano« hrano ali da bi ga poškodoval padajoči zaboj, preveč hipotetične, da bi izkazovale pravno upoštevno nevarnost nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Konec koncev lahko gosta poškoduje tudi natakar, ki, na primer, nanj po nesreči strese vročo jed ali kaj podobnega. Tudi glede teh navedb v celoti velja, kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da tožnica ni izkazala, da ne bi mogla kljub spuščeni zapornici blaga dostaviti skozi službeni vhod peš ali z manjšim vozičkom.

10. Navedbe, da so živila izpostavljena »preveliki kontaminaciji, če blago prehaja mimo velikega števila oseb,« so pretirane in nerealne. Prvič zato, ker ni izkazano, da ne bi bilo mogoče živil dostavljati skozi službeni vhod, kljub spuščeni zapornici. Drugič zato, ker je splošno znano, da je hrana, na primer v trgovinah ali na tržnicah, izpostavljena »prehajanju« oziroma bližini večjega števila oseb, pa se zgolj zaradi tega hrana ne pokvari in tudi ljudje množično ne zbolevajo, če se približajo hrani.

11. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in tudi ustrezno argumentirana. Ker ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevanih (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) kršitev, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker bo šele s končanjem postopka jasno, katera stranka je v postopku uspela, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.