Jedro

Tožnik je pri svojem delu uporabljal tako italijanski kot slovenski jezik, zato je tudi upravičen do dodatka za dvojezičnost. Pri svojem delu je v vtoževanem obdobju dejansko uporabljal višjo raven italijanskega jezika in če italijanskega jezika na višjem nivoju ne bi znal, dela režiserja sploh ne bi mogel opravljati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko v plači iz naslova razlike dodatka za dvojezičnost v višini 3 % osnovne plače od 1. 4. 2019 do 30. 9. 2025 z zakonskimi zamudnimi obrestmi za pripadajoči mesečni neto znesek od 16. v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 853,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da tožnik ni dokazal, da bi bil zaposlen v uredništvu A. niti da bi znal italijanski jezik na višji ravni, kar je pogoj za upravičenost do višjega - 6 % dodatka iz naslova dvojezičnosti. Tožnik nima znanja italijanskega jezika na višji ravni, saj je predložil potrdilo o znanju tega jezika na nižji ravni, učil pa se ga je le v osnovni šoli. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo prevzeti vloge izpitne komisije. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev ZPP, ker je tožnik predložil listine v tujem jeziku. Tožnik je kot dokaz za izpolnjevanje pogojev za višji dodatek ponudil le svojo izpoved in tri listine v italijanskem jeziku. To ne dokazuje, da bi celotno vtoževano obdobje delal v uredništvu narodnostnega programa. Če bi delal posamezno oddajo, bi bil morda lahko upravičen le do sorazmernega dela dodatka, ne pa do dodatka v višini 6 % za vsak mesec. Tožnik je priznal, da ni vsak mesec delal polni delovni čas v uredništvu A.. Pri tem pa ni dokazal, kakšen del delovnega časa je delal v tem uredništvu. Nadalje navaja, da tožnik dela kot režiser. Če pred tem klepeta z gosti, to ni predmet dela na tem delovnem mestu. Tožnikovi sodelavci pa so dvojezični, zato se lahko z njimi pogovarja v slovenskem jeziku. Delo režiserja poteka v slovenskem jeziku, kar je priznal tudi tožnik. Pojasnjuje, da tožniku plačuje dodatek za dvojezičnost na nižji ravni, ker izkazuje znanje italijanskega jezika na nižji ravni in ker pri delu tudi dejansko uporablja italijanski jezik le na nižji ravni. Dodaja še, da zadeva ni primerljiva z zadevo VDSS Pdp 197/2023, saj je imela tožnica v tej zadevi potrdilo o znanju jezika na višji ravni.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v dodatku za dvojezičnost. Toženka tožniku priznava pravico do tega dodatka, saj mu ga izplačuje in mu ga je izplačevala tudi v vtoževanem obdobju v višini 3 % osnovne plače, tožnik pa meni, da je upravičen do dodatka v višini 6 % osnovne plače.

6.Tožnik je bil v vtoževanem obdobju zaposlen na delovnem mestu režiser, v Regionalnem centru B.. Na podlagi tožnikovih navedb in njegove izpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima Regionalni center B. dve uredništvi, in sicer uredništvo italijanskega programa in slovenskega programa; tožnik je delal za obe uredništvi, ocenil je, da je večji del delovnega časa delal za italijanski program.

7.Dodatek za dvojezičnost pripada javnim uslužbencem, ki delajo na območju občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela (prvi odstavek 28. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju - ZSPJS in prvi odstavek 42. člena kasneje (od 1. 1. 2025 dalje) veljavnega Zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju - ZSTSPJS). Toženka je v aktu o sistemizaciji delovnih mest, v opisu delovnega mesta režiser določila, da se za to delovno mesto zahteva osnovna raven znanja jezika narodne skupnosti ali višja raven znanja tega jezika za zaposlene v uredništvih A. v C. in D..

8.Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni dokazal, da je bil v vtoževanem obdobju zaposlen v uredništvu A.. To je tožnik dokazal s svojo izpovedbo, ki je tudi dokaz (257. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Toženka pa ni dokazala drugače, čeprav je imela kot delodajalec vse možnosti predložiti ali predlagati nasprotne dokaze, česar pa ni storila. Nenazadnje pa dejstvo tožnikove zaposlitve v uredništvu A. dokazuje že to, da mu je toženka ves čas vtoževanega obdobja plačevala dodatek za dvojezičnost (v višini 3 %). Iz tega razloga tudi ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi bil tožnik lahko upravičen kvečjemu do sorazmernega dela tega dodatka, ker je delal tudi za slovenski program. Bistveno je, da je tožnik pri svojem delu uporabljal tako italijanski kot slovenski jezik, zato je tudi upravičen do dodatka za dvojezičnost, ki mu ga je toženka v vtoževanem obdobju tudi plačevala, skladno z že navedenimi določili ZSPJS in ZSTSPJS ter njenimi Merili za določanje višine dodatka za dvojezičnost, ki kot pogoj za izplačilo tega dodatka določajo (med drugim) uporabo obeh jezikov in torej ne zgolj italijanskega, za kar se toženka neutemeljeno zavzema v pritožbi.

9.Glede višine dodatka ZSPJS (v tretjem odstavku 28. člena) in ZSTSPJS v (tretjem odstavku 42. člena) določata, da višino dodatka določi predstojnik, in sicer na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela. Toženka je v že omenjenih Merilih v zvezi z višino dodatka določila, da znaša ta za osnovno raven znanja jezika 3 %, za višjo raven znanja jezika pa 6 %.

10.Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedbe pravilno ugotovilo, da je tožnik pri svojem delu v vtoževanem obdobju dejansko uporabljal višjo raven italijanskega jezika in da če italijanskega jezika na višjem nivoju ne bi znal, dela režiserja sploh ne bi mogel opravljati; zato je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Kot rečeno, je izpovedba stranke tudi dokaz, toženka pa nasprotnega, da torej tožnik ne bi uporabljal ali da celo ne bi znal italijanskega jezika na višji ravni ter da znanje tega jezika na višji ravni pri tožnikovem delu režiserja ne bi bilo potrebno, ni dokazala oziroma tega niti ni dokazovala, saj v zvezi s temi dejstvi ni predložila ali predlagala prav nobenega dokaza.

11.Držijo sicer pritožbene navedbe, da je tožnik izpovedal, da se je italijanski jezik učil (le) v vseh osmih razredih osnovne šole in da je leta 2008 pridobil potrdilo o znanju italijanskega jezika (le) na nižji ravni. Vendar pa je tožnik v svoji izpovedbi logično pojasnil, da je bil 40 let dela pri toženki v stiku z italijanskim jezikom, s čimer je izpopolnil svoje znanje italijanskega jezika tako, da ga vsaj od leta 2011, ko je začel opravljati delo režiserja, uporablja na višjem nivoju. Splošno znano je namreč, da se je možno tujega jezika naučiti oziroma njegovo znanje nadgraditi tudi izven šole. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, pa je toženka v že omenjenih Merilih že sama predvidela možnost dokazovanja znanja jezika na višji ravni tudi na drugačen način kot zgolj s potrdilom Državnega izpitnega centra, in sicer tudi v vseh drugih primerih, v katerih je mogoče ugotoviti, da javni uslužbenec izkazuje izpolnjevanje pogoja znanja jezika narodnosti na zahtevani ravni.

12.Tožnik je v svoji izpovedbi natančno pojasnil, zakaj potrebuje pri svojem delu režiserja znanje italijanskega jezika na višjem nivoju, čemur je sodišče prve stopnje sledilo in to povzelo v izpodbijani sodbi. Ni šlo le za sporazumevanje s sodelavci v italijanskem uredništvu, za kar pritožba sicer utemeljeno navaja, da to še ne zadošča za dodatek, saj toženkina Merila za določanje višine dodatka le-tega pogojujejo s komunikacijo s strankami in prebivalstvom (in ne s sodelavci) v obeh jezikih. Tožnik je namreč jasno izpovedal, da v italijanskem jeziku posluša (tudi) goste oddaj in občane, pripadnike italijanske skupnosti, in z njimi komunicira. Pri tem ne gre za klepet z gosti, ki govorijo le italijansko, kot to neutemeljeno navaja pritožba, pač pa kot režiser daje tem gostom navodila, npr. kako se gibati po odru, kam kaj postaviti (npr. njihove umetniške izdelke), in jih (tekom oddaj) tudi natančno posluša (pri čemer gre za različne tematike - od politike do kulture in umetnosti), saj gre za pogovorne oddaje v živo (v izključno italijanskemu jeziku) in mora tako pravočasno in ustrezno reagirati (npr. prikazati reakcije gostov), zato mora seveda zelo dobro razumeti, kaj ti govorijo. Izpovedal je tudi, da so v italijanskem jeziku napisani tudi scenariji oziroma plani dela. S tem v zvezi je neutemeljen tudi pritožbeni očitek postopkovne kršitve, ker je tožnik v spis vložil tri take scenarije v italijanskem jeziku. Namen tega dokaza ni bila vsebina teh scenarijev, ki bi v takem primeru skladno z drugim odstavkom 226. člena ZPP seveda potrebovali prevod, pač pa zgolj dokaz samega dejstva obstoja scenarijev v italijanskem jeziku, ki pa ga je nenazadnje tožnik potrdil tudi s svojo izpovedbo. Glede na vse navedeno je razumljivo, da če tožnik ne bi znal italijanskega jezika na višjem nivoju, svojega dela režiserja pri toženki ne bi mogel opravljati.

13.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se je glede tožnikovega znanja italijanskega jezika postavilo v vlogo izpitne komisije. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje tožnikovo znanje italijanskega jezika ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka (in ne izpita), pri čemer pa toženka niti ni dokazovala nasprotnega.

14.Nebistvena pa je pritožbena navedba, da naj ta zadeva ne bi bila primerljiva z zadevo pritožbenega sodišča Pdp 197/2023, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, saj glede na vse že obrazloženo to ni bil razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku. Ne glede na to, pa gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je bilo tudi v navedeni zadevi zavzeto stališče, da je odločilna dejanska uporaba jezika narodne skupnosti pri opravljanju dela in potreba po njegovi uporabi.

15.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi določil Odvetniške tarife priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 500 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60EUR) znaša 373,32 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 8 dni.