Jedro

Tožnik v upravnem postopku ni bil stranka, niti ne stranski udeleženec. Imel je le pooblastilo za zastopanje svoje matere. Takega pooblastila pa ni predložil za zastopanje v upravnem sporu. Tožnik zato ne more biti stranka v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo prošnjo pooblaščenca A.A.-sedaj tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), za B.B., rojeno ... 10. 1922, državljanko Republike Srbije zavrnil in odločil, da stroški postopka niso nastali.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Vlaga obširno tožbo, v kateri navaja, da ima njegova mati, B.B., središče svojih življenjskih interesov v Sloveniji, kjer tudi živi. Mati je brez premoženja in brez dohodkov, odvisna le od tožnika, saj je skoraj nepokretna in vezana na posteljo. Tožnik meni, da je organu dostavil vsa potrebna dokazila, s katerimi je razpolagal. Organ ga že na samem začetku postopka ni seznanil, katera dokazila mora priložiti. Tako ni vedel, da potrebuje dokazila za čas od 28. 10. 2001 do 28. 10. 2006, saj bi sicer tudi dokazila za to obdobje lahko pridobil. Ker je bil večkrat pri svoji materi v Srbiji, bi lahko, če bi bil na to opozorjen, zagotovil konkretne dokaze v zvezi z pridobitvijo vizuma in o zdravstvenih težavah in zdravljenju njegove matere do 28. 10. 2006. Njegova mati bi še danes imela stalno prebivališče, če ne bi prišlo do nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Meni, da organ prve stopnje ni upošteval vseh relevantnih dejstev in da je samovoljno in arbitrarno odločil v škodo njegove matere. Za pridobitev vizuma, ki se je lahko pridobil le v Budimpešti, je bilo potrebno garantno pismo in zagotovljena finančna sredstva. Njegova mati kot napol pismena in brez finančnih sredstev zato ureditve vizuma ni zmogla. V letu 2006 je padla in utrpela hude poškodbe ter se od tedaj dalje redno zdravila. Sodišče je smiselno štelo, da predlaga odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni dovoljena.

Tožnik je vložil tožbo zoper zgoraj navedeno odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje njegovi materi, B.B., v RS, na podlagi določb ZUSDDD zavrnjena.

Sodišče je po prejemu tožbe najprej preverjalo, ali so v obravnavani sporni zadevi izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, kot jih določa Zakon o upravnem sporu (ZUS-1). Ena od procesnih predpostavk, ki mora biti podana, je določena v 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, to je, da je tožnik po tem zakonu lahko stranka. V skladu z določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik lahko (le) oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pomeni, da lahko vsebinsko odločitev izpodbija le oseba, ki ji je bil pred tem priznan status stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku.

Tožnik v upravnem postopku ni bil stranka, niti ne stranski udeleženec. Imel je le pooblastilo za zastopanje svoje matere v upravnem postopku. Takega pooblastila pa ni predložil za zastopanje v upravnem sporu. Tožnik zato ne more biti stranka v upravnem sporu. Ker je sodišče, z vpogledom v register stalnega prebivalstva ugotovilo, da je njegova mati, B.B., dne ... 6. 2014 umrla, o čemer tožnik sodišča ni obvestil, ga sodišče ni pozivalo k predložitvi pooblastila za predmetni upravni spor.

Ker torej tožnik po določbah ZUS-1 ne more biti stranka v upravnem sporu, njegova tožba iz tega razloga ni dopustna, zato je sodišče tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.