Jedro

Četudi se spor nanaša na odškodninsko terjatev, ki je v zvezi z delovnim razmerjem, je za presojo pristojnosti ključno, da med tožnikom in prvim tožencem ni šlo za razmerje delavec - delodajalec. Zato tudi ne gre za (odškodninski) delovni spor po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ampak za spor o premoženjskopravnem zahtevku v smislu 30. člena ZPP.

Izrek

Za odločanje v sporu zoper prvega toženca je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožnik je na Okrajno sodišče v Ljubljani vložil tožbo, s katero od dveh tožencev zahteva plačilo 3.027,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tožbi navaja, da jo vlaga na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 3558/2017 z dne 24. 1. 2022, s katero je bil prvi toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem in drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker kot direktor družbe A. d. o. o. tožniku od decembra 2014 do junija 2015 zavestno ni izplačal celotne plače za obdobje od februarja do junija 2014, sorazmernega dela regresa za leto 2015, prispevkov za socialno varnost za čas od decembra 2014 do 14. 6. 2015 in odpravnine, ter s katero sta bila prvi in drugi toženec spoznana za kriva kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1, ker prvi toženec kot dejanski poslovodja in drugi toženec kot nosilec dejavnosti podjetja B. s. p. tožniku od oktobra 2015 do decembra 2016 zavestno nista izplačala sorazmernega dela regresa za letni dopust za leti 2015 in 2016 ter odpravnine. Z navedeno sodbo je bil tožnik kot oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, zato v tem sporu zahteva plačilo odškodnine za škodo v višini neizplačanih terjatev iz delovnega razmerja, ki mu je nastala zaradi kaznivih dejanj tožencev.

2. Okrajno sodišče v Ljubljani se je s sklepom IV P 586/2023 z dne 10. 10. 2023 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu in zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ker odškodninska terjatev izvira iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je menilo, da gre za delovni spor po b) točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1) - spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki.

3. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v sporu zoper prvega toženca sprožilo spor o pristojnosti, ker prvi toženec ni bil tožnikov delodajalec oziroma njegov pravni naslednik, da bi lahko šlo za delovni spor iz naslova odškodnine.

4. Za odločanje v tem sporu zoper prvega toženca je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

5. Tožnik je bil v obdobju od 1. 2. 2014 zaposlen pri družbi A. d. o. o., od 1. 10. 2015 pa pri samostojnem podjetniku B. s. p. (to je drugi toženec). V spornem obdobju je bil prvi toženec direktor družbe A. d. o. o. in dejanski poslovodja podjetja B. s. p., ni pa bil tožnikov delodajalec.

6. Četudi se ta spor nanaša na odškodninsko terjatev, ki je v zvezi z delovnim razmerjem, je za presojo pristojnosti ključno, da med tožnikom in prvim tožencem ni šlo za razmerje delavec - delodajalec. Zato tudi ne gre za (odškodninski) delovni spor po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS‑1, ampak za spor o premoženjskopravnem zahtevku v smislu 30. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).1

7. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP sklenilo, da je za odločanje v sporu zoper prvega toženca pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani (52. člen ZPP).

1 Za podoben primer je šlo v zadevi VIII R 4/2022.