Jedro

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o teku zamudnih obresti in tudi pravna podlaga, to je ZOZP, ki je nasproti OZ specialni predpis. Člen 965 OZ ne govori o zamudnih obrestih, temveč o pravici do direktne tožbe v primeru zavarovanja pred odgovornostjo in v zvezi s tem ne pridejo v poštev določbe OZ o zamudi, na katere se sklicuje tožnik in se neutemeljeno sklicuje na priložene odločbe pritožbenih sodišč. Po ZOZP je določen trimesečni rok, ki teče od takrat, ko je tožena stranka prejela popoln odškodninski zahtevek z vsemi dokazili.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zniža tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku še 11.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2014 dalje do plačila v roku 15 dni.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.273,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka in stroške odgovora na pritožbo.

V. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 462,60 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 27.682,55 z zamudnimi obrestmi od posameznih prisojenih zneskov ter povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 3.464,64 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper tako sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožena zaradi previsoko odmerjene odškodnine, tožnik pa izpodbija sodbo v zavrnilnem delu za znesek 611,94 EUR ter obe stranki zaradi teka zamudnih obresti ter predlagata znižanje oziroma zvišanje prisojene odškodnine.

3. Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje kršitev določbe člena 7 ZPP, ker je izvedencu dr. D. P. naročilo pribavo zdravniškega kartona tožnika in morebitne manjkajoče zdravstvene dokumentacije, čeprav tožnik teh dokazov ni predlagal. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka povzema bolečine in njihovo intenzivnost in navaja, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin v znesku 17.000,00 EUR previsoka. Sodišče je napačno ocenilo, da občasne bolečine ob obremenjevanju noge in ob spremembah vremena dejansko predstavljajo zmanjšanje življenjskih aktivnosti in je to sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi tožnika, da je uporabljal bergle sedem mesecev, čeprav je izvedenec ugotovil, da jih je tožnik uporabljal štiri mesece. Previsoka je tudi odškodnina za strah v znesku 4.000,00 EUR, saj je izvedenec ocenil, da je tožnik utrpel hudi primarni strah, ki ni trajal dolgo in ni zapustil trajnih posledic. Tožnik je utrpel sekundarni strah takoj po trčenju in še dva dni zatem, ko je čakal na operacijo kolka, med hospitalizacijo pa se je umirjal. Napačna je ocena sodišča, da je tožnik trpel strah eno leto. Neutemeljeno je sodišče pod to obliko škode štelo tudi, da si tožnik ne upa delati vozniškega izpita. Čeprav tožnik takih navedb ni podal, zgolj tožnikovo zaslišanje tega ne more nadomestiti, poleg tega je bil tožnik poškodovan kot kolesar, kar nima nobene zveze z vozniškim izpitom za avto. Previsoko je odmerjena odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v znesku 25.000,00 EUR, saj je sodišče v tej obliki škode napačno upoštevalo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in strah. Tožnik navedb, da šepa, ni podal, čeprav je izvedenec ugotovil, da ima tožnik anatomske posledice zaradi 1,5 cm krajše noge. 1,5 cm krajša noga ne pomeni šepanja, kajti razliko regulira medenica in izvedenec tudi ni ugotovil funkcionalnih posledic. Napačno je odmerjena odškodnina za skaženost, saj gre pri tožniku le za estetsko motnjo. V zvezi s šepanjem pa tožnik sploh ni podal navedb. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o teku zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo, saj je bilo zdravljenje tožnika zaključeno 22. 11. 2013 z odstranitvijo vijakov in rok za izpolnitev obveznosti ni mogel začeti teči 9. 10. 2013, saj se je aktivno zdravljenje zaključilo konec decembra 2013. Šele s tožbo je tožnik toženo stranko seznanil z izvidi z dne 17. 12. 2012 in 20. 1. 2014. Napačen je izrek, da tečejo zamudne obresti od 10. 1. 2014. Napačno so tudi prisojene obresti od prepozno plačanega nespornega dela odškodnine, saj tožnik na poravnalno ponudbo ni odreagiral vse do 14. 4. 2014, ki ga je tožena stranka pozvala naj sporoči podatke na kateri TRR odškodnino nakaže. Nepravilno so od zamudnih obresti prisojene še zamudne obresti od 6. 21. 2015. Glede premoženjske škode tožniku pripadajo zamudne obresti od vložitve tožbe, saj preje jih ni zahteval in tečejo zamudne obresti od 25. 4. 2014, ko je tožena stranka prejela tožbo. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče ni upoštevalo, da tožba ni bila potrebna za 20.300,00 EUR, sodišče pa tudi ni upoštevalo stroškov tožene stranke.

4. Tožnik v pritožbi navaja, da je odškodnina za strah prisojena prenizko za 500,00 EUR in se pri tem sklicuje na izvedensko mnenje in njegovo izpoved ter upoštevanja njegove starosti in da je fizični delavec prisoditi celoten zahtevani znesek. Pri tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 467/96, II Ips 453/2000, II Ips 862/2008, ko je sodišče v podobnih primerih oškodovancu prisodilo 46 povprečnih plač. Tožnik se pritožuje tudi zoper višino premoženjske škode, ko mu ni bilo priznano kritje računa v D. t. 98,00 EUR ter računov M. d.o.o. 6,21 in 7,73 EUR, ko je moral sam plačati izposojo bergel. Napačna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo in bi moralo sodišče uporabiti določbe člena 965 OZ in ne določb ZOZP in se pri tem sklicuje na direktive Evropskega parlamenta – Sveta. Rok za izpolnitev obveznosti je začel teči z dnem, ko je tožnik vložil zahtevek pri toženi stranki 27. 8. 2013 in je potekel 27. 11. 2013. 5. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena, pritožba tožnika pa neutemeljena.

7. Odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo ni sporna, sporna je višina prisojene odškodnine za preostali del nesporno plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo. Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda in umeščenje prisojene odškodnine v podobnih primerih. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ravnalo tako in je tožniku odmerilo previsoko odškodnino v vseh postavkah za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strah, razen za skaženost. 8. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ima podlago v izvedenskem mnenju, da je tožnik utrpel zlom lateralnega delu vratu desne stegnenice, udarnino in rano na desni rami, udarnino glave in vratu in trajanje bolečin (hude bolečine 7 dni, srednje hude bolečine 90 dni, lahke bolečine do 8 mesecev, občasne bolečine ob spremembah vremena) ter nevšečnosti med zdravljenjem (2x operacija, 14 dni hospitalizacije, prejemal je analgetike, infuzije in 41 dni podaljšano bolnišnično zdravljenje v S., 14 dni rehabilitacije v D. t., večmesečna hoja z berglami) je sodišče tožniku prisodilo visoko odškodnino za 5.000,00 EUR tako, da je primerna odškodnina iz te vrste škode 12.000,00 EUR.

9. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje kakšen strah je utrpel tožnik, je odškodnina za strah previsoko odmerjena za 1.000,00 EUR tako, da je primerna odškodnina za to vrsto škode 3.000,00 EUR in je v tem delu neutemeljena pritožba tožnika, ki zahteva višjo odškodnino.

10. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti obsega za oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem telesnem področju.

11. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je poškodovana noga krajša za 1,5 cm in lažje omejena v predelu kolčnega sklepa, kar ovira tožnika pri fizičnem delu v gradbeništvu in težjemu fizičnemu delu ter se tožnik v posledici poškodbe ne ukvarja s športom, je glede na starost tožnika ob poškodbi 28 let primerna odškodnina iz tega naslova 15.000,00 EUR in jo je bilo v posledici tega znižati za 10.000,00 EUR, za kolikor je sodišče prve stopnje prisodilo prevelik znesek.

12. Odškodnina za skaženost je glede na brazgotine na desnem kolku in desnem ramenu, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje, prisojena v primernem znesku.

13. Odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo tako znaša 31.500,00 EUR. Ob upoštevanju že plačanega zneska 20.300,00 EUR je bilo tožniku prisoditi še 11.200,00 EUR. Pri celotni odmeri je bilo upoštevati tudi odmero v podobnih primerih (glej sodbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 265/2001, II Ips 789/2007, VII Ips 409/2009).

14. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb člena 7 ZPP s tem, da je izvedencu naročilo pribavo zdravniškega kartona tožnika in manjkajočo dokumentacijo, ker tožnik tega ni predlagal. Kadar sodišče ugotavlja višino škode z izvedencem kot v konkretnem primeru, je ta v skladu s pravili stroke dolžan ugotoviti le-to na podlagi zdravstvene dokumentacije tudi v primeru, če tožnik ne predlaga tega.

15. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o teku zamudnih obresti in tudi pravna podlaga, to je Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP-UPB1), ki je nasproti OZ specialni predpis, člen 965 OZ ne govori o zamudnih obrestih, temveč o pravici do direktne tožbe v primeru zavarovanja pred odgovornostjo in v zvezi s tem ne pridejo v poštev določbe OZ o zamudi, na katere se sklicuje tožnik in se neutemeljeno sklicuje na priložene odločbe pritožbenih sodišč. Po ZOZP-UPB1 je določen trimesečni rok, ki teče od takrat, ko je tožena stranka prejela popoln odškodninski zahtevek z vsemi dokazili. Ker je tožena stranka prejela dopolnjen zahtevek 9. 10. 2013 je bila tožena stranka v zamudi po preteku trimesečnega roka, to je 10. 1. 2014, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, četudi so bili vijaki tožniku odstranjeni 22. 11. 2013, to je v teku trimesečnega roka, saj je bil drug obseg nepremoženjske škode že znan. Pravilna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti za premoženjsko škodo od zneska 0,77 EUR od 26. 11. 2013, saj je bil takrat znan obseg premoženjske škode.

16. Ker je bila tožena stranka v zamudi od 10. 1. 2014 pa do plačila nespornega zneska 20.300,00 EUR 25. 4. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno za to obdobje tožniku prisodilo zamudne obresti v znesku 481,78 EUR z obrestmi od takrat, ko jih je tožnik zahteval. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo nadaljnji zahtevek za povračilo premoženjske škode, saj iz predloženih računov M., d.o.o., ni razvidno, na kaj se nanašajo, prav tako pa tudi glede računa Dolenjske Toplice tožnik ni dokazal, da je moral doplačati namestitev.

17. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti, pritožbi tožene stranke pa delno ugoditi in znižati prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, v ostalem delu pa pritožbo zavrniti (člen 353 in 358 ZPP).

18. Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico spremembe odločitve o pravdnih stroških. Tožnik je uspel ob nespornem temelju po višini 40% (od zahtevanih 27.700,00 EUR je bilo tožniku prisojenih 11.200,00 EUR) in tožena stranka ne mora povrniti od 4.090,00 EUR od v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenih pravdnih stroškov 3.454,64 EUR, to je 1.381,84 EUR. Tožena stranka je uspela 60% in tožnik ji je dolžan povrniti od priglašenih stroškov 179,84 EUR, to je 107,90 EUR). Po pobotanju ostane razlika 1.273,94 EUR, ki jo je dolžna plačati tožena stranka tožniku.

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k razjasnitvi stvari in v posledici tega sam trpi stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem.

20. Tožena stranka je uspela s pritožbo 60% njenih pritožbenih stroškov, ki znašajo 771,00 EUR, to je 462,60 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.