Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1.350.000 SIT (sedaj 5.633,45 EUR) z zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino znižalo na znesek 950.000 SIT (sedaj 3.964,28 EUR), v ostalem pa je tako pritožbo tožene stranke in stranskega intevenienta kot tudi pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem obsegu (s s spremembo odločitve o plačilu pravdnih stroškov) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku. Že sodišče prve stopnje je določilo prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo, sodišče druge stopnje pa jo je nerazumljivo znižalo na znesek 950.000 SIT. To je v nasprotju z načelom individualizacije in v nasprotju s podobnimi primeri sodne prakse. V času škodnega dogodka je bil tožnik star 28 let, kar je premalo upoštevano. Po poklicu je policist, od njega pa se zahteva vrhunska psihična, predvsem pa fizična pripravljenost. Ob objektivni ugotovitvi obsega škode in ob nadaljnji ugotovitvi, da mora tožnik v svoje poklicno delo zaradi posledic poškodbe vlagati precej več napora, načelo individualizacije odškodnine ni v zadostni meri upoštevano. Za telesne bolečine bi mu bilo treba priznati zahtevanih 650.000 SIT, za strah zahtevanih 250.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.100.000 SIT. Zaradi posledic poškodbe je moral tožnik spremeniti svoje življenjske navade. Pri obremenitvi desne roke nad višino ramen se mu stopnjujejo težave, zaradi česar se izogiba aktivnosti, pri katerih se takšni gibi izvajajo. Enak učinek s poškodovano desno roko tožnik doseže le z 10 % večjim trudom in večjo porabo časa. Po mnenju revizije je napačna tudi odločitev o višini pravdnih stroškov, ki jih mora tožnik plačati toženi stranki in stranskemu intervenientu.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS ter toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki pa nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen ZOR) temelji na načelu individualizacije višine odškodnine in načelu njene objektivne pogojenosti. Tako je po eni strani treba upoštevati stopnjo in trajanje bolečin in strahu, kar vsak posameznik specifično doživlja, po drugi strani pa mora biti višina odškodnine primerljiva z drugimi podobnimi primeri sodne prakse. Pri tem je treba upoštevati razmerje med višino odškodnine za posamezne vrste škod, torej za manjše, večje in katastrofalne škode.

Ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča uvrstitve tožniku nastale škode med škode večjega obsega. Utrpel je zvin desnega ramenskega sklepa z delno rupturo kite nategovalke. Poškodba je povzročila deset dni trajajoče zmerne bolečine, ki so se pojavljale še nadaljnje štiri mesece in pol pri premikanju. Strah za izid zdravljenja je bil relativno kratek, posledično pa je pri tožniku nastopilo 10 % zaostajanje elevacije desnega ramenskega sklepa z zmanjšano zmožnostjo športnih in ostalih aktivnosti, posebej pri dvigovanju roke nad višino ramen. Tožnik je sicer mlad človek, saj je rojen dne 27.5.1972, vendar pa kljub posledicam poškodbe opravlja poklicno delo policista. Njegove življenjske zmožnosti so glede na dejanske ugotovitve, sledeče iz izvedenskega mnenja, le neznatno zmanjšane. Za takšen obseg škode ni mogoče določiti višje satisfakcije, kakor je to opravljeno v izpodbijani sodbi. Tako se revizijsko sodišče strinja z opredelitvijo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 500.000 SIT, za strah v znesku 50.000 SIT in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v znesku 400.000 SIT, ali skupno v znesku 950.000 SIT (sedaj 3.964,28 EUR). Pri tem je opredelitev odškodnine za strah celo na meji razmisleka o pravno priznani škodi zaradi strahu za izid zdravljenja.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP. Pri tem revizijsko sodišče ni odločalo o tistem delu revizijske trditvene podlage, ki se nanaša na domnevno napačno odmero višine pravdnih stroškov. Odločitev o pravdnih stroških ima naravo sklepa, ki pa (če stroški ne predstavljajo samostojnega zahtevka) zaradi svoje akcesornosti ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja.