Jedro

Če je s sodno odločbo ugotovljeno, da delavcu delovno razmerje ni prenehalo in ga je tožena stanka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz dela, je o denarnem zahtevku delavca odločeno le po temelju. Taka odločba ni izvršljiva in predstavlja vmesno sodbo. Ker je po temelju že odločeno s sodno odločbo, gre za judikatno terjatev in je tako potrebno glede ugovora zastaranja zahtevka za izplačilo plače po višini uporabiti določbe 379. čl. ZOR, ki določa 10-letni zastaralni rok.

Glede zastaranja obresti je potrebno uporabiti določbe 2. odst. 376. čl. ZOR, ki napotuje na uporabo 372. čl. ZOR in upoštevati 3 letni zastaralni rok.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odst. izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati glavnico v znesku 634.149,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.10.1995 dalje do plačila ter plačati vse prispevke in davke od neto plače, višji obrestni zahtevek se zavrne".

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 10.000,00 SIT pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati glavnico v znesku 634.149,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe s tem, da je tek zamudnih obresti za prvi znesek določen 18.2.1992 in za zadnji znesek 18.8.1994, ter plačati vse prispevke in davke od neto plače. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 79.664,00 SIT v roku 8 dni pod izvršbo.   Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo zavrže oz. zavrne in tožniku naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke na prvi in drugi stopnji oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Tožena stranka se prvenstveno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 12. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno s sodbo Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. S 3178/92 z dne 2.7.1993. Sodba je bila izvršljiva, vendar tožnik ni vložil izvršilnega predloga, temveč mnogo let kasneje novo tožbo zaradi plačila plače. Pravica do izplačila plače pa je bila vsebovana že v izreku prvotne sodbe in je s tem sodišče odločalo o že razsojeni stvari. Podredno pa pritožba uveljavlja tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj sodišče ni upoštevalo postavljeni ugovor zastaranja glede pretežnega dela glavnice in glede celotnega obrestnega zahtevka, kolikor se le-ta nanaša na obresti pred 5.10.1995. Sodišče je v zvezi z ugovorom zastaranja zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da gre za terjatev v smislu 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in bi moralo zato tožbeni zahtevek zavreči, ker pa očitno ni štelo, da gre že za razsojeno stvar, pa ne bi smelo uporabiti določbe 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Če pa prvotna pravnomočna sodba smiselno predstavlja vmesno sodbo, bi moralo sodišče prve stopnje vsekakor upoštevati zastaralne roke iz 371. in 372. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s pozivom tožnika na delo. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana tudi v zvezi z nerazčiščenim dejstvom, ali je bil tožnik v času, v katerem uveljavlja plačo, zaposlen kje drugje.   Pritožba je delno utemeljena.   Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko je odločalo o zastaranju zahtevka iz naslova zakonitih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval plačilo plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do šest mesecev po pravnomočnosti odločbe Sodišča združenega dela, opr. št. S 3178/92, s katero je bilo odločeno, da mu delovno razmerje ni prenehalo 15.1.1992, ampak še traja in da ga je tožena stranka dolžna v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in mu za čas od 15.1.1992 do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik na podlagi navedene sodbe ni ponovno nastopil dela pri toženi stranki. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je tožnika pozivala nazaj na delo, vendar ni bil dosegljiv na naslovu, ki je bil znan toženi stranki. Sodišče prve stopnje tem navedbam ni sledilo, ker jih tožena stranka z ničemer dokazala. Pritožbene navedbe, da ji je sodišče prve stopnje onemogočilo dokazati navedena dejstva zaradi zavrnitve predlaganih dokazov, so neutemeljene. Z odločbo sodišča je bilo ugotovljeno, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožena stranka je bila po sodbi sodišča dolžna tožnika pozvati v delovno razmerje v roku 15 dni. V kolikor se tožnik po pozivu ne bi javil na delovno mesto, bi mu morala z izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerje, delovno razmerje zaključiti. Ker tega ni storila, mu je dolžna priznati delovno razmerje še šest mesecev po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, to je za čas, ko je imel tožnik možnost zahtevati izvršitev sodne odločbe v izvršilnem postopku. Sodišče v primerih, ko ne pride do ponovnega nastopa dela delavca na podlagi sodne odločbe in ni zahtevana izvršba namreč priznava tek delovnega razmerja do roka, ko je bilo še možno zahtevati sodno izvršbo odločbe sodišča. Zato je odločitev o obdobju, za katerega je tožnik upravičen do nadomestila plače, materialnopravno pravilna. Protispisne so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, da v spornem obdobju ni bil zaposlen drugje. Tožnik je namreč v spis vložil fotokopijo delovne knjižice, iz katere izhaja, da po zaključku delovnega razmerja pri toženi stranki dne 15.1.1992 ni bil zaposlen. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za že razsojeno stvar in da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Sodišče je o predmetnem sporu razsodilo samo po temelju zahtevka in ne po višini, zato odločba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na "priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja" ni izvršljiva. Ker tožena stranka odločbe sodišča ni izvršila prostovoljno, kar bi lahko storila, saj je kot delodajalec razpolagala s podatki, da bi sodbo izpolnila, je bil tožnik prisiljen vložiti novo tožbo za uveljavljanje svojega zahtevka po višini. Zato so pritožbene navedbe, da gre za že razsojeno stvar, neutemeljene. Da obstoji terjatev tožnika proti toženi stranki iz naslova plače za čas od 15.1.1992 dalje, je bilo ugotovljeno s sodno odločbo, ki je postala pravnomočna dne 3.3.1994. Tožnik je tožbo iz tega naslova vložil dne 2.10.1998 (datum oddaje tožbe priporočeno na pošto), zato so pritožbeni ugovori o zastaranju pretežnega dela tožbenega zahtevka neutemeljeni. Sodišče je z odločbo opr. št. S 3178/92, potrjeno z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije, opr. št. Sp 1379/93 razsodilo po temelju zahtevka in ima zato ta odločba naravo vmesne odločbe. Vsekakor pa gre za sodno ugotovljeno obveznost tožene stranke in je sodišče prve stopnje v posledici tega pravilno pri obravnavanju ugovora zastaranja upoštevalo določbo 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal v Republiki Sloveniji kot republiški predpis), ki določa 10-letni zastaralni rok tudi za tiste terjatve, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo 10-letni zastaralni rok in ne 5-letni rok, kot je določen v 371. členu ZOR. Utemeljeno pa pritožba opozarja na napačno uporabo materialnega prava, v delu v katerem tožena stranka ugovarja zastaranje obrestnega dela zahtevka. Drugi odst. 379. člena namreč določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz tako imenovanih judikatnih terjatev in zapadejo v bodoče, to je po pravnomočnosti sodbe, zastarajo v roku določenem za zastaranje občasnih terjatev. Občasne terjatve, kamor spadajo tudi obresti od neizplačanih plač zastarajo po določbi 372. člena v triletnem zastaralnem roku. Tožnik je vložil tožbo priporočeno po pošti dne 2.10.1998, torej je upravičen do obresti za tri leta pred vložitvijo tožbe, to je od 2.10.1995 dalje in ne tako kot je odločilo sodišče prve stopnje od dne, ko bi morale biti tožniku izplačane plače, če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje stopnje spremenilo, tako da je tek zakonitih zamudnih obresti določilo od 2.10.1995 dalje in višji obrestni zahtevek zavrnilo. Za navedeno delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje je imelo podlago v določbi 4. tč. 358. člena ZPP. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške, pri čemer je pritožbene stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo. Upoštevalo je, da je tožnik uspel v delu pritožbe, ki se je nanašala na delno zastaranje zakonitih zamudnih obresti, kar predstavlja neocenljivo zadevo. Zato je odmerilo nagrado po Odvetniški tarifi, tar. št. 10, tč. 1 - 80 odvetniških točk in po tč. 4, to nagrado zvišalo za 25 %, kar skupaj znaša 100 odvetniških točk, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 100,00 SIT je tako tožnik dolžan toženi stranki povrniti 10.000,00 SIT pritožbenih stroškov.