Jedro

Dejstvo, da določen delavec ne razpolaga z ustrezno izobrazbo, ki je pogoj za opravljanje dela, pri čemer delodajalec ob sklenitvi pogodbe tega ni vedel, tako ni zanemarljivo pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati vsaj do poteka odpovednega roka.

Ker tožnik niti alternativno določenega pogoja za zasedbo delovnega mesta ni izpolnjeval in je s tem v zvezi delodajalca ves čas trajanja delovnega razmerja zavajal, ob hkratnem dejstvu predložitve ponarejenega spričevala, pri čemer je očitane kršitve storil namenoma, presoja o tem, da bi bilo možno nadaljevati delovno razmerje vsaj do poteka odpovednega roka ni pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I., II., III., prvem odstavku IV. točke in VII. točki izreka spremeni tako, da v celoti glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Ugotovi se nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 11. 1. 2022 in da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo, ampak je trajalo do 17. 2. 2022, ko se pogodba o zaposlitvi razveže na podlagi te sodbe.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku od 11. 1. 2022 do 17. 2. 2022 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, od tega plačo, ki bi jo prejel, če bi delal v mesečnem znesku 1.458,09 EUR bruto, od bruto plače odvesti davke in prispevke, neto znesek pa plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 12. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter tožnika za čas od 11. 1. 2022 do 17. 2. 2022 prijaviti v obvezna zavarovanja, v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati razliko med prejetim nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal od 23. 11. 2021 do 11. 1. 2022, od tega zneska obračunati davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 12. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 2.916,18 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamudne z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka.“

II. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 11. 1. 2022, ter da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo, ampak je trajalo do 17. 2. 2022, ko preneha s sodno razvezo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni za čas od 11. 1. 2022 do 17. 2. 2022 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga za ta čas prijavi v obvezna zavarovanja in mu plača plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, v mesečnem znesku 1.458,09 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obresti, ki od neto zneskov tečejo od vsakega 12. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku v roku 8 dni za čas od 23. 11. 2021 do 11. 1. 2022 plača razliko med prejetim nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneskov tečejo od vsakega 12. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 2.916,18 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek (za razliko do zneska 14.580,00 EUR pa je zavrnilo) - IV. točka izreka. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka), ter da je zavezanec za plačilo sodne takse (glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) tožena stranka (VII. točka izreka). S sklepom je odločilo, da se sprememba tožbe z zahtevkom po plačilu nadomestila za neizrabljen letni dopust v višini 627,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ne dovoli.

2. Tožena stranka v pritožbi zoper I., II., III., prvi odstavek IV. in VII. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Ne strinja se, da ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče je v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju vodje A. področja B. B. zaključilo, da bi v primeru, da bi tožnik izpolnjeval pogoje za opravljanje dela, pri toženi stranki razmislili o ohranitvi njegove zaposlitve. Priča je namreč izpovedala, da je bil tožnik dejansko pozvan k predložitvi dokazila o IV. stopnji izobrazbe, ki je predvidena kot alternativa, pri čemer bi odločitev o tem, kaj bi se zgodilo, če bi tako izobrazbo imel, prepustili upravi. Po njeni presoji pa je bilo zaupanje v delavca izgubljeno. C. C. pa je pojasnila, da so tožnika pozvali k predložitvi dokazil o njegovi dejanski izobrazbi, pri čemer bi, če bi tožnik izpolnjeval izobrazbeni pogoj, razmislili o ohranitvi zaposlitve. Odločitev o odpovedi je sprejela uprava, priča je zgolj zbirala vse podatke za pripravo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šele ko je tožena stranka imela na razpolago vse relevantne podatke o tem, kakšno izobrazbo dejansko tožnik ima, je lahko zaključila, da ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta. Tožnik bi teoretično lahko pogoje za zasedbo delovnega mesta izpolnjeval (alternativno določena IV. stopnja izobrazbe), kar bi nedvomno vplivalo na odločitev. Tožena stranka je izgubila zaupanje v delavca s tem, ko je ugotovila, da ima ponarejeno spričevalo. Informacija, da nima pridobljene niti IV. stopnje izobrazbe, pa je utrdila njeno prepričanje, da v delovnem razmerju s takšnim delavcem ne more več vztrajati. Ker tožnik izobraževanja ni izvedel, ob zaposlitvi določenih strokovnih kompetenc, ki se lahko pridobijo zgolj z izobraževanjem, ni imel. Sodišče ta dejstva ni štelo za relevantna, čeprav po prepričanju tožene stranke vplivajo na oceno vseh okoliščin, ki jih je potrebno presojati v okviru 1. odst. 109. člena ZDR‑1. Sodišče je dolžno upoštevati naravo in težo kršitve in kako je ta kršitev vplivala na medsebojno zaupanje med strankama. Sodišče tudi ni upoštevalo izpostavljenega subjektivnega odnosa tožnika do kršitve. Tožena stranka se prav tako ne strinja z višino priznanega denarnega povračila. Sodišče bi moralo upoštevati zlasti okoliščine na tožnikovi strani, ki so privedle do odpovedi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izvedbi dokaza z zaslišanjem B. B., pritožbeno sodišče ni zaznalo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je prav tako ugotovljeno pravilno in popolno, zato je tovrstni pritožbeni očitek neutemeljen. Sprejeta odločitev pa materialnopravno ni pravilna, saj je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), to je, da upoštevajoč vse okoliščine in interese obeh strank, delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o tožbenem zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je ob zaposlitvi predložil ponarejene listine o doseženi izobrazbi, in sicer spričevalo o poklicni maturi z dne 5. 7. 2018 na Srednji D. šoli. S tem je delodajalca namerno zavedel, da izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta „upravljavec dvigal“, za katerega je potrebna V. stopnja oziroma alternativno IV. stopnja izobrazbe tehnične ali druge smeri z opravljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo „upravljavec dvigal“. Delodajalec tožniku očita namerno zavajanje glede izpolnjevanja pogoja izobrazbe za zasedbo delovnega mesta ter pri tem tudi izpolnitev znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odst. 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)1. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik nima dosežene V. stopnje izobrazbe (med strankama ni bilo sporno, da nima dosežene niti alternativno določene izobrazbe), ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta „upravljavec dvigal“ pri toženi stranki, ter da je za namene zaposlitve v letu 2019 toženi stranki predložil ponarejeno spričevalo, ki izpolnjevanje tega pogoja izkazuje. Tožnik je s tem po pravilni presoji sodišča prve stopnje izpolnil znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 in je torej podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Slednje pritožbeno ni sporno, saj tožnik pritožbe ne vlaga. Ni pa pravilna presoja sodišča prve stopnje, da pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, ni izpolnjen, kar pravilno v pritožbi izpostavlja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tako presodilo na podlagi dejstva, da je tožena stranka po zagovoru ugotavljala, ali ima tožnik morda zaključeno alternativno določeno četrto stopnjo strokovne izobrazbe, s katero bi izpolnjeval pogoje za opravljanje dela. Ocenilo je, da to njeno ravnanje kaže na pripravljenost nadaljevati delovno razmerje s tožnikom ob ustrezni izobrazbi.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri presoji o tem, ali je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, preveliko težo pripisalo okoliščinam, ki so v korist presoji, da je bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ni v zadostni meri upoštevalo tistih, na katere je opozarjala tožena stranka, in ki govorijo v prid takojšnjemu prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Pojem vse okoliščine iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1 se nanaša zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, za pojem interesov obeh pogodbenih strank pa je pomembno zlasti, kako je sama kršitev vplivala na medsebojno razmerje med strankama.2

8. V konkretnem primeru se očitek o storitvi kaznivega dejanja ponarejanja listin (ponareditve spričevala) neločljivo povezuje z očitkom tožene stranke, da jo je tožnik ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi namerno zavedel, da izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta, kar je toženka tožniku v izredni odpovedi tudi izrecno očitala. Toženka je torej s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi nevedoč, da slednji ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta. Iz določbe 22. člena ZDR-1 izhaja, da je dosežena stopnja izobrazbe, ki se dokazuje s spričevalom, pravno pomembno dejstvo, pri čemer gre za pogoj za zasedbo delovnega mesta, ki ga mora delavec izpolnjevati ne samo ob zasedbi delovnega mesta, temveč tudi ves čas zaposlitve. Pri tem ni spregledati niti določbe 5. točke prvega odstavka 217. člena ZDR-1, po kateri delodajalcu-pravni osebi preti globa v višini od 3.000,00 do 20.000,00 EUR, če sklene pogodbo o zaposlitvi z osebo, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela. Dejstvo, da določen delavec ne razpolaga z ustrezno izobrazbo, ki je pogoj za opravljanje dela, pri čemer delodajalec ob sklenitvi pogodbe tega ni vedel, tako ni zanemarljivo pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati vsaj do poteka odpovednega roka.

9. Ravnanje tožene stranke, ki je po zagovoru tožnika preverila, ali morda slednji izpolnjuje alternativno določeno strokovno izobrazbo, resda kaže na njeno morebitno pripravljenost nadaljevati delovno razmerje s tožnikom ob ustrezni izobrazbi, ne kaže pa na njeno pripravljenost nadaljevati delovno razmerje ob neustrezni izobrazbi. Tožnik bi npr. teoretično pogoje za zasedbo delovnega mesta (alternativno določena IV. stopnja izobrazbe) lahko izpolnjeval in bi torej ponarejeno spričevalo o doseženi V. stopnji izobrazbe predložil zato, da bi si v postopku prijave pridobil konkurenčno prednost, kar toženka pravilno izpostavlja v pritožbi. V tem primeru predložitev ponarejenega spričevala za delodajalca ob odločanju o tem, ali s tožnikom lahko nadaljuje delovno razmerje vsaj do poteka odpovednega roka, razumljivo ne bi bila tako odločilna, saj bi tožnik še vedno izpolnjeval pogoje za opravljanje dela, predpisane v 22. členu ZDR-1. Ker pa tožnik niti alternativno določenega pogoja za zasedbo delovnega mesta ni izpolnjeval in je s tem v zvezi delodajalca ves čas trajanja delovnega razmerja zavajal, ob hkratnem dejstvu predložitve ponarejenega spričevala, pri čemer je očitane kršitve storil namenoma, presoja o tem, da bi bilo možno nadaljevati delovno razmerje vsaj do poteka odpovednega roka ni pravilna. Dejstva, da je tožena stranka preverila, ali tožnik morda izpolnjuje alternativno določen izobrazbeni pogoj, tako toženi stranki ni mogoče šteti v škodo. Povsem življenjsko prepričljive so namreč njene pritožbene navedbe, da je ob ugotovitvi, da tožnik, ki je predložil ponarejeno spričevalo, ne izpolnjuje niti alternativno določene izobrazbe, to na medsebojno razmerje in njeno zaupanje v tožnika vplivalo do te mere, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Okoliščine na strani tožene stranke tako pretehtajo nad okoliščinami in interesi na strani tožnika (izredna odpoved kot ukrep „ultima ratio“, dosedanje delo tožnika in obžalovanje dejanja, trajanje njegove zaposlitve pri toženi stranki). Le-te so glede izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 po presoji pritožbenega sodišča porušile zaupanje tožene stranke v tožnika in potrdile njen interes, da tožniku takoj preneha delovno razmerje pri njej, kar pomeni, da je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 10. Ker je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja pogoja, ki ga za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa prvi odstavek 109. člena ZDR-1, to določbo materialnopravno zmotno uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu na podlagi petega odstavka 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. V stroškovno odločitev (VI. točka izreka) pa ni posegalo, ker jo tožena stranka ne izpodbija.

11. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zahtevek tožnika zavrnilo že iz zgoraj navedenih razlogov, je odpadla potreba po opredeljevanju do preostalih pritožbenih navedb, ki se navezujejo na posledice ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 50/12- UPB s spremembami. 2 Primerjaj tudi VSRS, opr. št. VIII Ips 67/2018.