Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Po presoji Vrhovnega sodišča zakonske določbe dajejo jasen odgovor, da je rok vrnitve napotnice vezan na opravo storitve, za katero je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena (prvi in peti odstavek 40. člena ZBPP). Odločitev o tem, kdaj je storitev opravljena, pa je stvar vsakega posameznega primera in je odvisna od vrste in obsega dodeljene pravne pomoči. Določba prvega odstavka 40. člena ZBPP je jasna, ne sproža dilem in ne potrebuje dodatne razlage, stališče v zvezi s tem delom izpostavljenega vprašanja je Vrhovno sodišče že zavzelo in izpodbijana sodba od takega stališča ne odstopa.

Po presoji Vrhovnega sodišča je tudi določba petega odstavka 40. člena ZBPP povsem jasna in ne sproža nikakršne dileme. Zato izpostavljeno vprašanje tudi v tem delu ni pomembno pravno vprašanje, s katerim bi revidentka lahko izkazala obstoj pogoja za dovoljenost revizije.

S svojimi navedbami revidentka po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni izkazala, zakaj izguba zgoraj navedenega zneska zanjo predstavlja zelo hude posledice, in zanje tudi ni predložila nobenih dokazov, da bi jih Vrhovno sodišče lahko preizkusilo. Ne zadostuje le zatrjevanje kršitve ustavnih pravic.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep tožene stranke, št. Bpp 252/2010 z dne 30. 5. 2011, s katero je bil kot prepozen zavržen revidentkin predlog za izplačilo stroškov odvetniške storitve po napotnici, Bpp 252/2010 z dne 30. 6. 2010. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

8. Revidentka zatrjuje, da je pomembno pravno vprašanje „ne zgolj nedoločenost in dvoumnost Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), (1) kdaj se šteje napotnica za popolno (razlaga določbe prvega odstavka 40. člena ZBPP), ampak tudi (2) nerazumno kratek 8-dnevni rok za vrnitev napotnice, skupaj s stroškovnim zahtevkom (razlaga določbe petega odstavka 40. člena ZBPP)“.

9. Po prvem odstavku 40. člena ZBPP (Ur. l. RS, št. 23/2008) je izvajalec brezplačne pravne pomoči dolžan napotnico po končani opravi storitve pravne pomoči predložiti strokovni službi za brezplačno pravno pomoč, organizirani pri vsakem pristojnem sodišču. Izvajalec brezplačne pravne pomoči pa ni upravičen do plačila storitev brezplačne pravne pomoči, če napotnice ne vrne v roku 8 dni po opravljeni storitvi (peti odstavek 40. člena ZBPP).

10. Po presoji Vrhovnega sodišča navedene zakonske določbe dajejo jasen odgovor, da je rok vrnitve napotnice vezan na opravo storitve, za katero je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena (prvi in peti odstavek 40. člena ZBPP). Odločitev o tem, kdaj je storitev opravljena, pa je stvar vsakega posameznega primera in je odvisna od vrste in obsega dodeljene pravne pomoči. Vrhovno sodišče je tudi v sklepu X Ips 210/2011 z dne 26. 1. 2012 zavzelo stališče, da je za odločitev o tem, ali je bila napotnica pravočasno poslana strokovni službi za brezplačno pravno pomoč, pomembna okoliščina, kdaj je bila storitev opravljena v smislu določbe prvega odstavka 40. člena ZBPP, iz katere pa ne izhaja, da bi bila popolnost napotnice vezana na datum končanja (posamezne stopnje) sodnega postopka oziroma na pravnomočnost in izvršljivost. To tudi ne izhaja iz določb 39. člena ZBPP. V tem smislu je v izpodbijani sodbi določbe 40. člena ZBPP uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Določba prvega odstavka 40. člena ZBPP je jasna, ne sproža dilem in ne potrebuje dodatne razlage, stališče v zvezi s tem delom izpostavljenega vprašanja je Vrhovno sodišče že zavzelo in izpodbijana sodba od takega stališča ne odstopa, revidentka pa tudi sicer sama ugotavlja, da neenotnosti v sodni praksi sodišč prve stopnje v zvezi s tem ni.

11. Drugi del izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja se nanaša na razlago petega odstavka 40. člena ZBPP. Po presoji Vrhovnega sodišča je tudi ta določba ZBPP povsem jasna in ne sproža nikakršne dileme. Zato izpostavljeno vprašanje tudi v tem delu ni pomembno pravno vprašanje, s katerim bi revidentka lahko izkazala obstoj pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

13. Revidentka zatrjuje, da je zaradi izpodbijane odločitve izgubila pravico za poplačilo svojih storitev, ki jih je opravljala šest let, in sicer v višini 470,00 EUR (brez stroškov kilometrine). Slovenija je pravna in socialna država, prisilno delo je prepovedano (49. člen Ustave RS). Gre za izvršene storitve s strani revidentke kot izvajalke pravne pomoči, država pa je te storitve dolžna plačati, če ji je opravo teh storitev naložila, v nasprotnem primeru gre za kršitev človekovega dostojanstva in tudi pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS).

14. S takšnimi navedbami pa revidentka po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala, zakaj izguba zgoraj navedenega zneska zanjo predstavlja zelo hude posledice, in zanje tudi ni predložila nobenih dokazov, da bi jih Vrhovno sodišče lahko preizkusilo. Ne zadostuje le zatrjevanje kršitve ustavnih pravic. Ker revidentka tako ni izkazala, da ima izpodbijana odločba zanjo zelo hude posledice, tudi ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 15. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 16. Revidentka je Vrhovnemu sodišču predlagala, da pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za oceno ustavnosti določbe petega odstavka 40. člena ZBPP in do odločitve, po dovolitvi revizije, revizijski postopek prekine. Meni, da gre pri določitvi prekluzivnega 8-dnevnega roka za vrnitev napotnice v primerjavi z izrazito dolgim, domala sto procentov daljšim instrukcijskim 15-dnevnim rokom, v katerem mora po prejemu popolne napotnice o stroških nudenja pomoči odločiti organ za brezplačno pravno pomoč (šesti odstavek 40. člena ZBPP), za kršitev ustavnih pravic. V zvezi s tem se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča RS Up-235/00, U-I-219/03 in U-I-175/05. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno in o zadevi ni meritorno odločalo, tudi ni odločalo o predlogu za sprožitev postopka za oceno ustavnosti navedene določbe ZBPP.

17. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).