Jedro

Toženec je škodno dejanje storil zato, da bi od drugih odvrnil neposredno pretečo nevarnost, to je glede na okoliščine (agresija na Slovenijo) verjeten ali pa vsaj mogoč tankovski napad - kar je predstavljalo razlog za nujno ukrepanje (1. zahtevek), zato tožencu ni mogoče naložiti odgovornosti za nastanek škode in s tem plačilo odškodnine v smislu določbe 2. odst. 161. člena ZOR. Da bi lahko toženec odgovarjal za svojega izpolnitvenega pomočnika v smislu določbe 611. člena ZOR, mora biti prav tako podan obstoj vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost, med drugim tudi obstoj vzročne zveze, sicer mu odgovornosti za škodni dogodek ni mogoče očitati in s tem plačilo odškodnine tudi ne naložiti (2. zahtevek).

Izrek

Pritožba tožnika zoper delno sodbo se z a v r n e kot neutemeljena in se delna sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo je prvostopno sodišče zahtevke tožnika za plačilo odškodnine v znesku 535.273,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 1992 dalje do plačila, zneska 2,023.000,00 SIT oziroma temu alternativni zahtevek - to je napeljavo vodovoda iz svojega rezervoarja ter plačilo zneska 823.000,00 SIT in pa zahtevek po katerem bi bil toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino tožnika, v celoti zavrnilo. Sodišče je tako z izpodbijano delno sodbo odločalo le o treh tožnikovih tožbenih zahtevkih. Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče kršilo načelo ustnosti, javnosti in neposrednosti, ker ni izvedlo dokaza z neposrednim zaslišanjem prič K. in F.. Svojo odločitev pa je kljub temu oprlo na njuni izpovedbi. Tožnik je traktor postavil na svoj travnik, da bi tožencu preprečil uničevanje travnika in ne na cesto po kateri je imel toženec skladno vojaškim ukazom vso možnost peljati in prevozov po njej tožnik ni oviral. Iz fotografij nedvomno izhaja, da se toženec v škodnem dogodku ni peljal po cesti pač pa namenoma in iz škodoželjnosti po tožnikovem travniku, za kar pa ni imel v vojaškem ukazu nobenega opravičila. Tožnik traktorja ni postavil na cesto ampak na travnik, kar je storil upravičeno, saj je toženec že prej večkrat na enak način tožniku povzročil škodo. Sodišče tako ni ugotovilo ali je imel toženec možnost traktor zaobiti po levi ali desni strani. Na skrajno silo se je mogoče sklicevati le, če je povzročitev škode neizogibna, vendar pa, kot izhaja iz fotografije, je toženec imel ne le možnost peljati po utrjeni cesti, pač pa celo možnost traktor zaobiti po levi ali desni strani. Tako je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pomembno je tudi, da je bilo v škodnem dejanju napadeno življenje tožnika. Skrajna sila je dopustna le ko je škodno dejanje nujno. Zmotno je sodišče tudi ugotovilo, da tožnik ni lastnik bagra. Bager je kupila, po večletnem opravljanju dejavnosti, toženčeva žena in gre za bager kupljen iz sredstev zasluženih z dejavnostjo toženčeve žene. Prav tako pa je v sodbi nasprotje med tem kar se navaja o vsebini škodnega spisa Z. T. d.d. in dejansko vsebino tega zapisnika. Izjava F. M., da je bil dalj časa zaposlen pri tožencu, da je na dan škodnega dogodka sporen bager prevzel v posest od toženca kot njegov delavec je bila potrjena v postopku s strani toženčeve žene. Kritičnega dne je F. kot svojemu delavcu delo s predmetnim bagrom zaupal toženec. Tako je sodišče zmotno ugotovilo, da med ravnanjem toženca in škodnim dogodkom poškodovanja vodnega rezervoarja ni vzročne zveze. Za delo svojih delavcev oziroma izpolnitvenih pomočnikov odgovarja delodajalec prav tako pa je ta odgovoren za škodni dogodek kot imetnik bagra, ker ta predstavlja skupno premoženje toženca in njegove žene. Glede tretjega škodnega dogodka pa je tožnik izrecno navedel, da toženec posega v njegovo nepremičnino s tem, ko namesto, da bi vozil po javni cesti, vožnje izvaja tako, da s težkimi vozili namerno vozi preko bankin javne poti in tako z vožnjami posega v zemljišče parcele št. 1371 k.o. Preloge. Dokazov v tej smeri sodišče sploh ni izvajalo in je tako tudi v tem delu dejansko stanje neugotovljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano delno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odgovor na pritožbo ni bil podan. Pritožba tožnika ni utemeljena. Upoštevaje prehodno določbo 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. l. RS št. 26/99), je pritožbeno sodišče izpodbijano delno sodbo in pritožbo zoper njo obravnavalo po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77). Po uradni dolžnosti upoštevanih (365. člen ZPP/77) bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77 v pravdi pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Pritožbeno zatrjevana relativna kršitev, to je neposredna izvedba dokazov-zaslišanje prič v zvezi z zahtevkom pod točko 1 izreka, pa po oceni pritožbenega sodišča, na pravilnost in zakonitost izpodbijane delne sodbe ni vplivala. Sodišče je dokazni postopek izvedlo, neposredno je v zvezi s prvim škodnim dogodkom zaslišalo obe pravdni stranki in hči tožnika - K. R., hkrati pa povzelo še izpovedi iz kazenske zadeve in po tem zaključilo, kot sledi iz izreka izpodbijane delne sodbe. Kako naj bi neposredno zaslišanje K. in F. vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe pa tudi sicer tožnik pritožbeno ne pojasnuje in svojih navedb v tej zvezi posebej ne utemeljuje. K točki 1 izreka izpodbijane delne sodbe: Pod točko 1 je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine, za povzročeno materialno škodo, v znesku 535.273,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 1992 dalje do plačila. Vtoževano materialno škodo je tožnik utrpel dne 27. 6. 1991, ko ga je tožnik ob 14. uri pri gospodarskem objektu tožnika v B. 49, z delovnim strojem-nakladačem, potisnil s ceste, medtem ko je bil tožnik v traktorju, nato pa ga je z nakladalno žlico potisnil na travnik, kjer ga je skupaj s prikolico prevrnil na bok, pri čemer je zaradi poškodb na pokrovu motorja, kabini in sprednjih lučeh na traktorju ter lesenih stranicah na prikolici nastala materialna škoda. Sodišče je pri odločanju upoštevalo sodbo Temeljnega sodišča v Celju - Enote v Slovenskih Konjicah št. K 194/92 iz katere izhaja, da je bil toženec oproščen obtožbe. Svojo odločitev je prvostopno sodišče oprlo na določbo 161. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevnju ZOR), ki ureja primere, ko je izključena krivdna odgovornost - ko sicer obstajajo elementi civilnega delikta. V zgoraj navedeni kazenski zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da je toženec v obravnavanem primeru ravnal v skrajni sili. Sodišče je tako povzelo ugotovitve kazenskega sodišča, da je grozila velika nezakrivljena nevarnost, to je tankovski napad sovražnika in da je bilo zaradi navedenega potrebno nujno in hitro ukrepati. Tako sodišče ni dvomilo, da je bilo zlo, ki je grozilo, to je tankovski napad, znatno večje od tistega, ki je bilo prizadejano, to je materialna škoda na traktorju s prikolico, last tožnika. Materialnopravno izhodišče, je kot je to pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, za razsojo o tem tožbenem zahtevku, podano v določbi 161. člena ZOR in sicer v II. odst., kjer je določeno, da če nekdo povzroči škodo v stiski, lahko oškodovanec zahteva odškodnino od tistega,ki je kriv za nastanek škodne nevarnosti, ali tistih od katerih je bila škoda odvrnjena, vendar ne več kot znaša korist, ki so jo ti imeli od tega. Na ugotovljeno dejansko stanje je prvostopno sodišče tako pravilno uporabilo citirano materialnpravno določbo,saj je, ob ugotovljenem v obravnavanem primeru, šteti, da gre za dejanje v stiski, ko je toženec pozvročil škodo zato, da bi od drugih ljudi odvrnil neposredno pretečo nevarnost. Tako ravnanje toženca ni šteti za nedopustno, saj je škoda, ki je pri tem nastala odvrnila nevarnost, ki je neposredno grozila, to je glede na okoliščine verjeten ali pa vsaj mogoč tankovski napad. Morebitna škoda, ki bi ob tem lahko nastala, pa bi bila nedvomno mnogo večja od tožniku nastale škode. Element protipravnosti oziroma nedopustnosti je pri ravnanju toženca tako, tudi po oceni pritožbenega sodišča, izključen, ker je šlo v danem primeru za stisko zaradi česar tudi odškodninska odgovornost toženca, v tem primeru ni podana. Ob upoštevanju navedenega se tako izkaže, da je bil ob uporabi zgoraj navedenih materialnih določb zahtevek tožnika iz tega naslova utemeljeno zavrnjen. Do tožniku povzročene škode na traktorju je namreč prišlo 27.6.1991, to je dan po začetku agresije na R. S.. Ob splošno znani negotovosti in zaskrbljenosti o morebitnem poteku in nadaljevnju dogodkov v tem času je morebitne posledice, ki bi lahko nastale, v kolikor bi se agresija, ki je grozila stopnjevala in bi do napada dejansko prišlo, praktično nemogoče vnaprej predvideti. In ravno obstoj navedenih okoliščin v katerih je prišlo do nastanka škodnega dogodka je povzročil dvom in tako predstavljal razlog za hitro - nujno ukrepanje. Ob navedenem je tako, po oceni pritožbenega sodišča, v celoti zavrniti pritožbena zatrjevanja tožnika in v tem delu delno sodbo v celoti potrditi (368. člen ZPP/77). K točki 2 izreka izpodbijane delne sodbe: Pod točko 2 je tožnik zahteval plačilo odškodnine,za porušen skupni vodovodni rezervoar, s čimer naj bi toženec tožniku povzročil materialno škodo - skupno v znesku 2,023.000,00 SIT. Prvostopno sodišče je glede tega zahtevka ugotovilo, da toženec ni bil imetnik stroja s katerim je bilo povzročeno škodno dejanje, da je bila imetnica toženčeva žena, voznik stroja v trenutku poškodovanja pa je bil Frim Milan in da tako toženec ni bil ne poškodovalec niti imetnik stroja, zaradi česar mu tudi ni mogoče očitati krivde za nastalo tožnikovo škodo, prav tako pa tudi ne objektivne odgovornosti. Ravnanja toženca ni bilo in zato ni vzročne zveze, kar je pogoj za odškodninsko odgovornost. Ob, po prvostopnem sodišču, ugotovljenem dejanskem stanju, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zahtevek tožnika tudi v tem delu, ob upoštevanju ustreznih materialnopravnih določb - to je 154.člena ZOR (po katerem je tisti, ki povzroči drugemu škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde - pri tem vzročna zveza med škodnim dejanjem in nastalo škodo eden temeljnih elementov splošnega civilnega delikta), pravilno zavrnjen. Kot to pravilno ugotavlja že prvostopno sodišče, v obravnavanem primeru ni izkazana uveljavljena pasivna legitimacija toženca za odgovornost za obravnavani škodni dogodek. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč sodišče zaključilo, da toženec v dogodku ni sodeloval niti kot aktivni udeleženec niti kot oseba, ki bi naložila delo F.M., ki pa je bil dejanski povzročitelj. Pritožbeno tožnik uveljavlja, da je bil F. M. zgolj spolnitveni pomočnik. Tem trditvam pritožbeno sodišče ne more slediti. Tožnik očitno želi, da bi sodišče ugotovilo, da je podana odgovornost toženca v smislu določbe 611. čl. ZOR, v kateri je opredeljena odgovornost za sodelavce. Po tej določbi prevzemnik odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga bil sam opravil. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je, po oceni pritožbenega sodišča,prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da tožniku niti s tožbenimi niti sedaj s pritožbenimi zatrjevanji, ni uspelo dokazati, da je bil toženec naročitelj prevzetega posla, zaradi česar bi lahko šteli F. M. za njegovega spolnitvenega pomočnika in je tako v tem delu tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije pravilno zavrnilo. Zavrniti pa je ob navedenem potrebno tudi pritožbo tožnika v tem delu in sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem izpodbijanem delu potrditi (368. člen ZPP/77). K točki 3 izreka izpodbijane delne sodbe: V točki 3 pa je tožnik zahteval od toženca opustitev vsakršnega poseganja v nepremičnino last tožnika - to je parc.št. 1371 k.o. Preloge. Ob tej nepremičnini namreč vodi 2,5 m široka javna cesta (tožbena zatrjevanja tožnika) do toženčevega kamnoloma in po tej cesti toženec kljub opozorilu in prepovedim tožnika vozi s težkimi in od ceste bistveno širšimi stroji, česar mu nihče dovolil, s tem pa posega v tožnikovo nepremičnino. V tem delu je prvostopno sodišče ugotovilo, da tožnik ni pojasnil na kakšen način oziroma s kakšnim ravnanjem toženec pri vožnji s stroji posega v njegovo nepremičnino, niti ni povedal kako ga toženec ovira pri izvrševanju njegove lastninske pravice, poleg tega pa tudi ni domnevnih neutemeljenih posegov časovno opredelil. Pri tem se prvostopno sodišče sklicuje na zadevo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. P 206/94 s katero je bila tožencu pravnomočno naložena prepoved izvajanja posestmotivenih dejanj na tožnikovem zemljišču parc. št. ... k.o. P., pri čemer je bilo ugotovljeno tudi,da je znašala širina ceste pred posestmotitvenim ravnanjem 3,7 m in ne 2,5 m kot to sedaj tožbeno zatrjuje tožnik. Tako je prvostopno sodišče zaključilo, da tožniku ni mogoče dati pravnega varstva v smislu določbe 42. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR), ker svojih trditev v tožbenih navedbah ni z ničemer dokazal. Za naložitev prepovedi tožencu izvajanja voženj po javni cesti pa glede na dejstvo, da je cesta javna, tožniku ni mogoče dati tovrstnega pooblastila. Tako je prvostopno sodišče tudi v tem delu tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Ob upoštevanju pritožbenih zatrjevanj tožnika in pa ugotovitev prvostopnega sodišča pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tožnika tudi v tem delu ni utemeljena. Tožnik namreč morebitnih novih posestmotitvenih dejanj oziroma neutemeljenih vznemirjanj v smislu zgoraj citirane določbe ni niti časovno niti krajevno dovolj opredelil, da bi sodišče lahko dokazni postopek v tem delu izvajalo in tožencu naložilo prenehanje vznemirjanj. Ne glede na navedeno pa je ugotoviti, da je prepoved posestmotitvenih dejanj tožnik že zahteval s posestmotitveno tožbo v zgoraj citirani pravdni zadevi in da je bilo o zadevi pravnomočno odločeno tako, da lahko tožnik morebitne posege v smislu posegov kot so bili ugotovljeni in prepovedani v tej zadevi zahteva z izvršbo,če ta v smislu pravnomočne odločbe niso prenehala. Ob navedenem pa je tudi v tem delu ugotoviti, da je pritožba tožnika v celoti neutemeljena in jo je bilo kot takšno potrebno tudi v tem delu zavrniti (368. člen ZPP/77).