Jedro

Ugovor se lahko vloži tudi po izteku osemdnevnega ugovornega roka, vendar le, če temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev, in če je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova.

Izrek

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo na predlog upnika izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Proti sklepu o izvršbi je dolžnik vložil ugovor po izteku ugovornega roka, ker naj bi terjatev upnika prenehala na dan 31.12.1996. Zato v ugovoru predlaga, da sodišče prve stopnje svoj sklep o izvršbi obdrži v veljavi le še za glavnico v višini 57.482,55 SIT, v presežku pa ga razveljavi. Navaja, da je z nakazilom kreditodajalcu - banki X poravnal dne 11.12.1995 znesek 763.609,40 SIT, zaradi navedenega plačila pa je banka skrčila zahtevek za ta plačani znesek tako, da na dan 29.9.1995 znaša dolg le še 45.243,90 SIT, iz dopisa banke z dne 15.1.1997 pa izhaja, da znaša dolg na dan 31.12.1996 še 57.482,55 SIT.

Upnik je vložil odgovor na ugovor in predlagal njegovo zavrnitev. V odgovoru na ugovor navaja, da dolžnikova plačila banki X niso v zvezi z dolgom, ki ga ima do upnika. Z navedenimi plačili je dolžnik pokrival presežek dolga do banke, katerega na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe le-tej ni poravnal upnik.

Sodišče prve stopnje je štelo dolžnikov ugovor za neutemeljen in ga zato na podlagi drugega odstavka 54. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor kot pritožba ni utemeljen.

V 56. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju je določeno, da lahko dolžnik vloži ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev, tudi po izteku osmih dni, če je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oziroma v času, ko ga ni bilo več mogoče navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Dolžnik se pri vložitvi ugovora sicer sklicuje na določbo 56. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, vendar pa iz samih ugovornih navedb izhaja, da se sklicuje na svoje plačilo kreditodajalcu banki in ne upniku, to pa z dne 11.12.1995. Predlog za izvršbo je bil vložen 23.10.1996, sklep o izvršbi izdan dne 29.10.1996, postal pa je pravnomočen dne 28.12.1996. Zatrjevano dolžnikovo plačilo, ne glede na to, da ni bilo plačano upniku, temveč banki, je bilo po samih navedbah v ugovoru izvršeno 11.12.1995, to pa je pred vložitvijo izvršilnega predloga in pred izdajo sklepa o izvršbi. Ugovor torej ne temelji na dejstvu, ki je nastopilo po nastanku izvršilnega naslova, skrčitve zahtevka in pa dopisi banke, ne pa upnika, datirani s kasnejšimi datumi, pa ne morejo vplivati na prenehanje upnikove terjatve, kot izhaja iz 1. točke sklepa o izvršbi.

Dolžnikov ugovor torej ni utemeljen in ga je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.