Jedro

Ker upnik na ugovor ni odgovoril, je šteti, da so navedbe iz ugovora resnične, da je torej upnik dolžniku dolg odpustil. Povedano pomeni, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva (odpusta dolga), ki je nastopila po izvršljivosti odločbe, da je torej izpolnjen razlog iz 8. točke 1. odstavka 55. člena ZIZ in je bilo zato treba ugovoru ugoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v K. ugodilo ugovoru dolžnika, razveljavilo sklep o izvršbi z dne 16.11.2006 in ustavilo izvršbo. V obrazložitvi je pojasnilo, da upnik v roku, določenem v 57. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni odgovoril na ugovor, zato se po 1. odstavku 58. člena ZIZ šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru, to je, da mu je upnik plačilo dolga odpustil, resnične.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje upnik. V pritožbi navaja, da je načelo materialne resnice pomembnejše od formalno spisanega zakona. Odgovora na ugovor ni vložil, ker se mu glede na navedbe ni zdelo smiselno. Menil pa je, da bo sodišče izvedlo v ugovoru predlagane dokaze in na ta način ugotovilo, da med njim in dolžnikom ni prišlo do nikakršnega sporazuma o odpustu dolga. Sicer že sama vložitev predloga za izvršbo konkludentno zanika obstoja takšnega sporazuma. Poleg tega upnik v ugovoru ni navedel, da se je z odpustom dolga strinjal, kar je bistveni pogoj za veljavnost takega dogovora. Drugi ugovorni razlog, zastaranje, pa je stvar pravne presoje in je neutemeljen, saj zahtevki na podlagi sodnih odločb zastarajo v desetih letih.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon lahko predvidi izjeme od načela materialne resnice, ena takih izjem je tudi določba 1. odstavka 58. člena ZIZ, ki določa, da sodišče odloči o ugovoru, kadar upnik v roku ne odgovori na ugovor in pri tem šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Kot izhaja iz razlogov sklepa je dolžnik v ugovoru navajal, da je upnik izrecno in nepreklicno izjavil, da dolžniku obveznosti po sodbi Okrajnega sodišča v K. ni treba plačati. Prvostopno sodišče je ugovor poslalo upniku z opozorilom na posledice iz 1. odstavka 58. člena. Ker upnik na ugovor ni odgovoril, je šteti, da so navedbe iz ugovora resnične, da je torej upnik dolžniku dolg odpustil (čeprav dolžnik ni izrecno navedel, da se je z odpustom dolga strinjal, to izhaja ostalih navedb, saj obveznosti po sodbi ni poravnal). Povedano pomeni, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva (odpusta dolga), ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, da je torej izpolnjen razlog iz 8. točke 1. odstavka 55. člena ZIZ in je bilo zato treba ugovoru ugoditi, sklep o izvršbi razveljaviti in izvršilni postopek ustaviti. Drži pritožbena navedba, da sodna terjatev zastara šele v desetih letih, vendar to glede na vse zgoraj povedano o prenehanju terjatve, v tem postopku ni relevantno. Pritožbeno sodišče je sklep preverilo še z vidika kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.