Jedro

Delavki ni mogoče očitati neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma 5 delovnih dni in ni podan dejanski stan, ki utemeljuje izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja po 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR, če delavka naknadno, po zaključku postopka pri delodajalcu, pridobi odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, iz katere izhaja, da je bila v spornem obdobju v bolniškem staležu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 7.7.1998 in 2.9.1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnici. Ugotovilo je, da tej delovno razmerje ni prenehalo in toženi stranki naložilo, da jo pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od prenehanja do ponovne zaposlitve, vključno z dajatvami in pripadajočimi plačami z zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu do izplačila ter stroški postopka v znesku 41.078,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka 2.9.1998 izdala tožnici dokončno odločbo o prenehanju delovnega razmerja, do tega datuma pa tožnica ni imela bolniškega staleža oz. priznane opravičene odsotnosti z dela za čas od 23.6. do 6.7.1998. Tudi v zdravniškem potrdilu z dne 15.9.1998 je tožničin lečeči zdravnik potrdil, da ji za sporno obdobje ne more odobriti staleža, razen če bi se ji odobrilo nekaj dopusta. Tožena stranka bi morala upoštevati bolniški stalež tožnice samo v primeru, če bi tožnica ustrezen dokument dostavila do dokončnosti postopka. Enako je stališče sodne prakse tudi v primeru predložitve invalidske odločbe po dokončnosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnim delavcem. Sodišče je tudi neutemeljeno verjelo tožnici, da ji je bil s 23.6.1998 ponovno odprt bolniški stalež, česar ne potrjuje niti obisk pri specialistu en dan pred tem. Z namenom ugotovitve odprtja bolniškega staleža bi bilo potrebno zaslišati najmanj lečečega zdravnika, vpogledati kartoteko tožnice oz. izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke, vsekakor pa bi bilo potrebno zaslišati tudi g. K., ki jo tožnica omenja kot osebo, ki je 23.6.1998 sporočila, da je v staležu. Bistveno kršitev določb postopka pritožba vidi v tem, da se sodba sodišča prve stopnje opira zgolj na izjavo tožnice, da je bila v bolniškem staležu. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov, niti razlogov, na katere sicer pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, niti ni podana bistvena kršitev določb postopka v tem, da naj bi sodišče svojo sodbo oprlo zgolj na izjavo (pravilno izpoved) tožnice, da je bila v bolniškem staležu. Ta pritožbena navedba namreč sploh ne drži, saj je iz razlogov sodbe evidentno, da ta temelji predvsem na izdani odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Direkcije A., opr. št. ...-...-98, z dne ....1998, izpoved tožnice same pa ugotovitvam in zaključkom iz te odločbe ne nasprotuje.

Sicer pa je za odločitev v tej zadevi pomembno predvsem to, da tožnica razpolaga z dokončno (in tudi že pravnomočno) odločbo, kot je že citirana in ki ugotavlja, da je bila dela nezmožna v času od 13.5. do 22.6.1998, pa tudi od 23.6.1998 do 6.7.1998, torej prav v obdobju, v katerem ji tožena stranka v izpodbijanih odločbah očita neupravičeno odsotnost z dela zaporedoma 5 delovnih dni in kar bi bila podlaga za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Iz navedene odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (enako, kot je izpovedala tožnica sama) izhaja, da se je tožnica pred zaključkom prejšnjega bolniškega staleža 22.6.1998 zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja zglasila v ambulanti svojega lečečega zdravnika, ki jo je napotil na ponovno predstavitev na zdravniško komisijo I. stopnje, v takšnem primeru pa lahko ugotovitev zdravniške komisije, ki sicer ne ugotovi utemeljenih razlogov za zadržanost, velja le za naprej. Odsotnost tožnice od 23.6. do 6.7. 1998 je bila torej opravičena.

Pravno nepomembno je, če je tožnica navedeno dokončno odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pridobila, oz. je bila ta izdana šele po dokončni odločbi tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici (odločbe direktorja tožene stranke z dne 7.7.1998, ki je bila potrjena z odločbo komisije za pritožbe tožene stranke z dne 2.9.1998). Pomembno je namreč le to, da zaradi navedene odločbe tožnici ni mogoče očitati neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma 5 delovnih dni in torej ni podan dejanski stan, ki utemeljuje izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja po 5. točki 1. odst. 100. člena ZDR. Enako stališče, v nasprotju z navedbami pritožbe, velja tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu, ki kasneje pridobi odločbo, s katero mu je priznan status invalida III. ali II. kategorije. Nepomembno je, če to odločbo prejme šele po dokončnem sklepu delodajalca o prenehanju delovnega razmerja (seveda vsaj do konca sodnega postopka o zakonitosti takšne odločbe), temveč, ali je bil delavcu s kasnejšo odločbo ZPIZ-a priznan status invalida (oz. je bil uvrščen v III. ali II. kategorijo invalidnosti) že pred ali šele po dokončnem sklepu o prenehanju delovnega razmerja.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.