Jedro

Upnik (tožnik) je predlagal zadržanje razpisnega postopka za generalnega direktorja dolžnika (tožene stranke), dokler se ne ugotovi, da izpolnjuje formalne pogoje za to delovno mesto. Tako oblikovani zahtevek iz predloga za izdajo začasne odredbe (pred začetkom pravdnega postopka) je ugotovitveni zahtevek. Ker ugotovitvena sodba ni izvršljiva, pri tožbi z ugotovitvenim zahtevkom ni mogoče izdati začasne odredbe v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve, ki je praviloma možna le pri dajatvenem zahtevku. Iz tega razloga ob napovedani tožbi z ugotovitvenim zahtevkom predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Upnik (tožnik) in dolžnik (tožena stranka) sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepoma z dne 20. 4. 2010 in z dne 20. 5. 2010 zavrnilo predlog upnika (tožnika) za izdajo začasne odredbe, s katero se dolžniku prepoveduje upoštevanje poročila razpisne komisije o izidu razpisa za mesto generalnega direktorja z dne 6. 4. 2010 in nadaljevanje vodenja postopka za izbor kandidata za generalnega direktorja za čas, dokler ne bo ugotovljeno, ali upnik (tožnik) izpolnjuje vse formalne pogoje za generalnega direktorja. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek.

Zoper oba sklepa se je pritožil upnik (tožnik) iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podredno, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Glede zavrnitve prvega predloga navaja, da je podatek, da njegova kandidatura ne izpolnjuje formalnih pogojev objavil dolžnik (tožena stranka) na multimedijskemu portalu, kar se šteje za verodostojen in resničen podatek, ki bi mu moralo sodišče verjeti. S tem je dokazal verjetnost obstoja terjatve do dolžnika (tožene stranke). V pritožbi glede zavrnitve dopolnjenega predloga za začasno odredbo navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da dolžniku (toženi stranki) ni potrebno upoštevati določil ZUP. Njegova prijava na razpis za generalnega direktorja je po svoji naravi vloga skladno z ZUP. Dolžnik (tožena stranka) bi ga zato morala v skladu s 1. odstavkom 67. člena ZUP, pozvati, da vlogo, če je nepopolna ali nerazumljiva, v ustreznem roku popravi. Dolžnik (tožena stranka) tudi sam razpolaga z dokumentacijo, ki dokazuje upnikove delovne izkušnje in usposobljenost dela z velikimi organizacijskimi sistemi. Gre za listine, ki jih je dolžnik (tožena stranka) v času njegove zaposlitve sama izdala. Ker dolžnik (tožena stranka) ob izbiranju kandidatov za generalnega direktorja, ni upošteval določil ZUP, je nedvomno ravnala nezakonito. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za generalnega direktorja. Razpisna komisija ni ravnala pravilno, ko ni upoštevala določil ZUP. Tudi če dolžniku (toženi stranki) ne bi bilo potrebno uporabiti določil ZUP, je njeno postopanje nezakonito, saj ne bi smela njegove vloge obravnavati kot nepopolne, če sama razpolaga z dokazili o njegovi usposobljenosti za vodenje velikih sistemov in o njegovi delovni dobi. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ne izkazuje terjatve do tožene stranke. Prav razpisna komisija odloča o tem, kdo izpolnjuje vse pogoje za kandidata za generalnega direktorja. Mnenje razpisne komisije je zavezujoče mnenje, ki ga programski svet mora upoštevati. Poudarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se z začasnimi odredbami zavarujejo tudi bodoče terjatve upnikov in da je bilo že ob vložitvi predloga jasno, da bo zaradi mnenja razpisne komisije z dne 6. 4. 2010 upniku nastala terjatev zoper dolžnika. Mnenje razpisne komisije z dne 6. 4. 2010 je bilo ključnega pomena za kandidaturo upnika (tožnika) in ravno na njegovi podlagi je bil izključen iz nadaljnje kandidature. Upnik (tožnik) še dodaja, da je bil M.F. dne 25. 5. 2010 že imenovan za generalnega direktorja, njegovo imenovanje pa je nedvomno nezakonito, kakor tudi skrajno sporno zaradi nespoštovanja začasne odredbe sodišča z dne 28. 4. 2010. Tožena stranka je s svojim ravnanjem upnika (tožnika) spravila v negotovost, saj je izjavam za javnost dolžnika (tožene stranke) verjeti. Upnik (tožnik) ima vsekakor, že ob sami izjavi dolžnika (tožene stranke), da ne izpolnjuje vseh pogojev za generalnega direktorja, pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe, še pred zaključkom izbora generalnega direktorja. Zato ni razloga, da se upniku (tožniku) ne bi priznalo možnosti, da že ob vložitvi tožbe poleg dajatvenega zahtevka postavi tudi ugotovitveni zahtevek o obstoju tiste pravice ali pravnega razmerja, iz katerega izhaja dajatveni zahtevek. V predlogu je jasno navedel, v zavarovanje katere terjatve vlaga predlog za izdajo začasne odredbe in sicer zavarovanje zahtevka, ki ga bo vložil v skladu s 36. členom Zakona o zavodih. Priglaša pritožbene stroške.

Dolžnik (tožena stranka) v odgovoru na pritožbo z dne 21. 4. 2010 in z dne 1. 6. 2010 predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti zavrne kot neutemeljeni, upniku (tožniku) pa naloži v plačilo stroške postopka dolžnika (tožene stranke). Navaja, da terjatev, ki jo upnik (tožnik) želi zavarovati z začasno odredbo v predlogu sploh ni zatrjevana. Edina terjatev, ki jo ima upnik (tožnik) na voljo v skladu z Zakonom o zavodih, je pravica neizbranega kandidata, da ima po obvestitvi o izbiri pravico pregledati razpisno gradivo in v 15 dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Pa tudi zgolj formalna popolnost vloge sama po sebi še ne pomeni izbire kandidata. Glede očitka upnika (tožnika), da je bil dolžnik (tožena stranka) dolžna v postopku izbire uporabiti določbe ZUP, navaja, da je pri izvedbi postopka za zaposlitev vezan le na razpis in zakonske določbe (ZZ in ZRTVS-1) ter splošne akte tožene stranke. V razpisu za generalnega direktorja je bilo jasno zapisano, da nepopolne vloge ne bodo upoštevane in dolžnost kandidata je, da odda formalno popolno prijavo. Upnik (tožnik) svoji kandidaturi ni priložil dokazil o izpolnjevanju pogojev. Priglaša stroške odgovorov na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je njegova odločitev tudi materialnopravno pravilna.

Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98 in nadaljnji), po katerem lahko sodišče izda začasno odredbo, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk po 2. odstavku 272. člena ZIZ. Začasno odredbo je mogoče izdati tudi pred vložitvijo tožbe (267. člen ZIZ) in celo pred nastankom terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ). Izdajo začasne odredbe je mogoče predlagati v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve. Kaj je „terjatev“ določa 1. točka 16. člena ZIZ - označuje pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve ali opustitve. V predlogu in dopolnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, terjatev, ki jo upnik želi zavarovati z začasno odredbo, ni zatrjevana. Zato ni mogoče govoriti niti o verjetnosti obstoja terjatve oziroma bodočega nastanka. Trditvena podlaga za izdajo začasne odredbe je bila, da je dolžnik (tožena stranka) upnika (tožnika) izločil iz postopka izbire za generalnega direktorja z ugotovitvijo razpisne komisije, da upnik (tožnik) ne izpolnjuje vseh pogojev za generalnega direktorja. Zato je upnik (tožnik) utemeljeval nevarnost, da v kolikor se bo postopek imenovanja direktorja dolžnika (tožene stranke) izpeljal do konca, upnik (tožnik) kljub ugodni sodbi in ugotovitvi, da je bil izbor nezakonit in da je izpolnjeval vse formalne pogoje za mesto generalnega direktorja, tega delovnega mesta ne bo mogel zasesti.

Sodišče prve stopnje je predlog upnika (tožnika) za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 20. 4. 2010 zavrnilo, razširjenemu predlogu za izdajo začasne odredbe pa je s sklepom z 28. 4. 2010 ugodilo. Na ugovor dolžnika (tožene stranke) je sodišče prve stopnje sklep z dne 28. 4. 2010 razveljavilo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Upnik (tožnik) je s predlogoma zahteval, da se „dolžniku prepoveduje upoštevanje poročila razpisne komisije o izidu razpisa za mesto generalnega direktorja z dne 6. 4. 2010 in nadaljevanje vodenja postopka za izbor kandidata za generalnega direktorja za čas, dokler ne bo ugotovljeno, ali upnik izpolnjuje vse formalne pogoje za generalnega direktorja“. Upnik (tožnik) je torej predlagal zadržanje dokončanja razpisnega postopka za generalnega direktorja dolžnika (tožene stranke), vse dokler se ne ugotovi, da izpolnjuje formalne pogoje za to delovno mesto. Tako oblikovani zahtevek iz predloga za začasno odredbo je ugotovitveni zahtevek in kot navaja upnik (tožnik) v pritožbi ima zaradi negotovosti izjav dolžnika (tožene stranke) v javnosti, da ne izpolnjuje vseh pogojev za generalnega direktorja, pravni interes za ugotovitveno tožbo, še pred zaključkom izbora generalnega direktorja. Učinek ugotovitvene sodbe je samo v pravnomočnosti, zato ugotovitvene sodbe niso izvršljive, v posledici tega pa pri takšnih ugotovitvenih tožbah tudi ni mogoče izdati začasne odredbe v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve, ker ni izpolnjena predpostavka o verjetnem obstoju terjatve, ki je razen izjemoma možna le pri dajatvenem zahtevku. Ker se torej ugotovitvena sodba ne izvrši, se v pravdi oziroma že pred tem v izvršilnem postopku ob napovedani vložitvi tožbe, z zgolj ugotovitvenim zahtevkom ne more dovoliti začasne odredbe. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in ugoditvi ugovora dolžnika na izdano začasno odredbo, s katero je že izdano začasno odredbo razveljavilo ter predlog zavrnilo, pravilna. Pritožbeno sodišče zato zavrača vsa pritožbena navajanja kot neutemeljena, do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na postopek izbire generalnega direktorja, pa se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker v tej fazi postopka niso odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške. Upnik (tožnik) iz razloga, ker s pritožbama ni uspel, odgovora na pritožbo dolžnika (tožene stranke) pa nista prispevala k rešitvi zadeve.