Jedro

V obravnavanem primeru tožnica izpodbija sklep o prekinitvi postopka v upravni zadevi ponovnega odločanja odvzema koncesije. Navedeni upravni akt ne pomeni akta iz 2. oz. 5. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo meritorno odločeno, kar je pogoj za izpodbijanje v upravnem sporu oz. ne gre za sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, ki se sicer tudi lahko izpodbija v upravnem sporu (2. točka 5. člena ZUS-1).

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ upravni postopek odvzema koncesije tožnici, začet po uradni dolžnosti, prekinil. V postopku izdaje sklepa niso nastali stroški (točki 1. in 2. izreka sklepa). Kot razlog za prekinitev prvostopenjski organ navaja pravno podlago 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem lahko organ zaradi predhodnega vprašanja prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Odločitev sodišča o tem, ali je bila odpoved pogodbe o koncesiji za opravljanje lekarniške dejavnosti št. 2/99 z dne 30. 6. 1999 zakonita ali ne, je predhodno vprašanje, od katerega je odvisna tudi odločitev v postopku, zato je prvostopenjski organ ugotovil, da je treba postopek po uradni dolžnosti prekiniti do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku, in sicer gre za pravdno zadevo VII Pg 2606/2009, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

Pritožbeni organ se z izpodbijanim sklepom strinja in pritožbo tožnika zavrne. Z izpodbijanim sklepom upravni organ še ni odločal o odvzemu koncesije. Gre za procesno odločitev, saj z njim ni bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi in gre tudi za predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o odvzemu koncesije.

Tožnica v tožbi navedeno odločitev izpodbija. Navaja, da je Upravno sodišče RS s sodbo I U 2155/2009-21 z dne 22. 1. 2010 naložilo upravnemu organu v ponovno odločanje o zadevi nezakonitega odvzema koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti tožnici kot koncesionarki. Med drugim navaja, da bi moral upravni organ presoditi, ali obstaja kršitev koncesije s strani koncesionarke in ali je bil koncesionarki podan ustrezen rok za njeno izjasnitev o domnevni kršitvi in kolikor je izostal le en od obeh pogojev, bi moral v skladu z napotitvami upravnega sodišča, po katerem manjkata oba, tožena stranka postopek za odvzem koncesije ustaviti, pri čemer pogodba o koncesiji ne igra vloge. Dejstvo je, da je tožnica toženi stranki poslala 30. 3. 2010 vlogo, v kateri je zahtevala, da se postopek o odvzemu koncesije ustavi, o tem pa tožena stranka ni nikoli odločala. Upravni organ je dolžan odločati, kot mu veleva zakon, izpodbijani akt pa v nobenem primeru ni bil izdan v skladu z zakonom, ter ne obstajajo zakonski razlogi po 153. členu ZUP, zato je odločba nezakonita in gre za zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu sodišče po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oz. tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Dokončni upravni akt pa je tisti, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Po 5. členu ZUS-1 se v upravnem sporu lahko akti, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. Po drugem odstavku tega člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

V obravnavanem primeru tožnica izpodbija sklep o prekinitvi postopka v upravni zadevi ponovnega odločanja odvzema koncesije tožnici. Navedeni upravni akt ne pomeni akta iz 2. oz. 5. člena ZUS-1, saj z navedenim aktom ni bilo meritorno odločeno, kar je pogoj za izpodbijanje v upravnem sporu oz. ne gre za sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, ki se sicer tudi lahko izpodbijajo v upravnem sporu (2. točka 5. člena ZUS-1), saj z navedenim sklepom ni bil postopek meritorno končan. Ni sporno, da je bil postopek le prekinjen in zato sodišče ocenjuje, da ne gre v obravnavanem primeru za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče dolžno ob predhodnem preizkusu tožbe tožbo s sklepom zavreči, če med drugim ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt oz. akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tako kot v obravnavanem primeru na razloge iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kamor sodi tudi konkretni razlog po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Ker gre v obravnavanem primeru za akt, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je sodišče tožbo na navedeni podlagi zavrglo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.