Jedro

V skladu z načelom sorazmernosti mora biti odgovor na določen dejanski napad sorazmeren z naravo in resnostjo tega napada. V tem primeru je fizični napad s pestjo nesorazmeren odziv na pljunek. Fizično nasilje presega meje samoobrambe in primernega odgovora na psihološko ponižanje oziroma žalitev.

Pomemben dejavnik pri določanju višine odškodnine za strah je v tem primeru dejstvo, da je tožnik pred prejetim udarcem pljunil v toženca, torej je slednji tožnika udaril v obrambni reakciji na provokacijo.

Zmotno je pravno naziranje, da v primeru, kot je obravnavani, odškodnina za telesne bolečine in/ali strah konzumira tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Gre za dve različni obliki pravno priznane škode, ki lahko soobstajata.

Tožnik je že med kazenskim postopkom napovedal premoženjskopravni zahtevek, vendar ga po višini ni konkretiziral, zato ima toženec prav, da je bil z višino tožnikovega zahtevka seznanjen šele z vložitvijo tožbe. Zakonske zamudne obresti tečejo od dne postavitve konkretiziranega zahtevka, v tem primeru od vložitve tožbe dalje.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 840 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2021 dalje v roku 30 dni.

II.V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdil.

III.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Toženec je dne 14. 3. 2018 tožnika poškodoval s tem, da ga je s pestjo udaril v obraz pod desnim očesom, zaradi česar je ta utrpel razpočno rano in podplutbo. Toženec je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem I K 000/2019 z dne 9. 9. 2020 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na škodo tožnika in mu je bila izrečena denarna kazen v višini 1.500 EUR, čemur je pritrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sodbo VII Kp 000/2019 z dne 22. 1. 2021. Tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 8.000 EUR s pripadki (4.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.500 EUR za strah, 500 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 2.000 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic).

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.400 EUR s pripadki. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku določilo odškodnino 1.000 EUR in za strah 400 EUR.

Pritožbeni postopek

3.Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

4.Tožnik med drugim navaja, da je odločitev sodišča o 50 % prispevku vsake od pravdnih strank k nastanku škodnega dogodka enostranska in nezakonita. Dosojena odškodnina ne ustreza pravični odškodnini. Sodišče bi se moralo opredeliti do vseh tožnikovih navedb, tudi če se izvedenec ni. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo odškodnino za duševne bolečine iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti in kršitve osebnostnih pravic. Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka zaradi nepojasnjenih zavrnitev dokaznih predlogov.

5.Toženec v pritožbi med drugim navaja, da je tožnik v celoti odgovoren za škodni dogodek, saj je s tem, ko je toženca pljunil v obraz, sam izzval njegovo reakcijo, ki je bila povsem življenjska. Glede višine dosojene odškodnine poudarja, da je odmerjena previsoko. Objektivno izkazana je zgolj 2 mm ranica, ki pa ne opravičuje odmere dosojene odškodnine. Sodišče ne bi smelo upoštevati zdravljenja, ki je posledica navajanja neresničnih podatkov. Glede zakonskih zamudnih obresti opozarja, da bi morale biti prisojene od tožbe dalje.

6.Tožnik je podal odgovor na pritožbo toženca, v katerem prereka njegove navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

7.Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede tožnikovega soprispevka

8.Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika1). Ocena soprispevka je vprašanje materialnega prava, (so)prispevek v smislu 171. člena OZ pa je pravni standard, ki ga je treba napolniti z okoliščinami posameznega primera.

9.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje odgovornosti strank ni pravilno razdelilo, saj je ocenilo, da sta pravdni stranki prispevali vsaka s 50 % k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ugotovitev kazenskega in pravdnega postopka,2 iz katerih izhaja, da tožnik v toženca ni zgolj pihnil, ampak mu je na stopnišču v sodni stavbi pljunil v obraz. Slednje dejstvo je bilo ugotovljeno tudi s pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, česar tožnik s posplošenim ponavljanjem, da v toženca ni pljunil, temveč le pihnil, ne more ovreči. Nesporno je toženec takoj za tem pljuvanjem tožnika udaril v obraz. Ni sporno, da je tožnik v posledici udarca utrpel razpočno rano pod desnim očesom v izmeri 2 mm in podplutbo.

10.Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je pljunek v obraz psihološki napad, ki se lahko razume kot ponižanje, osramotitev ali izzivanje. Gre za dejanje, ki prizadene človeško dostojanstvo in čustva, vendar ne ogroža telesne integritete osebe. Kljub temu je pljunek lahko zelo poniževalen in lahko sproži močne čustvene reakcije, kot so jeza, sram ali želja po maščevanju. Vendar pa je potrebno razlikovanje med čustveno in psihološko škodo ter fizičnim nasiljem, saj slednje povzroči neposredno telesno poškodbo. Udariti nekoga s pestjo je fizični napad, ki lahko povzroči (tudi hude) telesne poškodbe. Fizično nasilje je potrebno obravnavati kot hujše dejanje, saj neposredno ogroža zdravje in fizično integriteto osebe ter potencialno tudi življenje, zato je uporaba fizične sile resnejša kršitev kot pljunek. Ključnega pomena je načelo sorazmernosti, v skladu s katerim mora biti odgovor na določen dejanski napad sorazmeren z naravo in resnostjo tega napada. V tem primeru je fizični napad s pestjo vsekakor nesorazmeren odziv na pljunek. Kljub temu, da je bil pljunek v obraz z vidika človeškega dostojanstva poniževalen, to še ne upravičuje fizičnega nasilja v obliki udarca. Vsak posameznik ima dolžnost, da se v takšnih primerih ne odzove z nasiljem, temveč mora iskati primernejše načine za obrambo svojega dostojanstva. Fizično nasilje presega meje samoobrambe in primernega odgovora na psihološko ponižanje oziroma žalitev.

11.Skladno z zgornjo obrazložitvijo pritožbeno sodišče pljunek obravnava kot manj resno dejanje, a kljub temu pomembno pri razdelitvi odgovornosti, saj je bil tožnik tisti, ki je začel z agresijo (četudi ne fizično) zoper toženca. Ob upoštevanju teh okoliščin je toženčeva odgovornost za škodni dogodek večja, saj bi se moral vzdržati fizičnega nasilja, tudi če je bil psihološko izzvan. Pritožbeno sodišče tožnikov soprispevek ocenjuje na 30 %.

Glede višine prisojene odškodnine

12.Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pripada oškodovancu za pravno priznane oblike škode, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (prvi odstavek 179. člena OZ). Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je materialnopravno vprašanje. Temeljni vodili pri njeni odmeri sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (načelo objektivizacije). Prvo načelo zahteva, da se pri odmeri upošteva vsakega oškodovanca kot posameznika, z vsemi njegovimi lastnostmi in posebnostmi, drugo načelo pa, da se prisojena odškodnina umesti v širi družbeni okvir, tako da se za podobne primere (primerljive poškodbe s primerljivimi posledicami) prisojajo po višini primerljive odškodnine. Pri objektivizaciji odškodnine za nepremoženjsko škodo je bistven skupni znesek prisojene odškodnine in ne zneski za posamezne oblike nepremoženjske škode.

13.Ne držijo pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj meni, da tožnik določenih bolečin in nevšečnosti ni trpel; sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na mnenje izvedenca in v zvezi s tem zapisalo razloge (14. do 17. točka obrazložitve), s katerimi se pritožba konkretizirano ne sooči. Izvedenec je med drugim ugotovil, da tožnik poškodbe očesa očitno ni utrpel, na pregledu pri okulistu se je zglasil skoraj mesec dni po poškodbi. Izvedenec je tudi prepričljivo ugotovil (kar je glede na zelo lahko poškodbo jasno tudi laiku), da tožnik ni utrpel zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato je posplošeno pritožbeno navajanje, da naj bi bile njegove življenjske aktivnosti zmanjšane, neutemeljeno.

14.Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje načela objektivizacije denarne odškodnine ni v celoti upoštevalo, saj prisojena odškodnina glede na vrsto tožnikove poškodbe, obseg bolečin in drugih nevšečnosti, potek zdravljenja ter ugotovljene posledice odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje za vse oblike nepremoženjske škode določilo odškodnino v skupni višini 2.800 EUR ali približno 2 povprečni neto plači v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje.

15.Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 2.000 EUR je previsoka, če upoštevamo dejanske telesne poškodbe, ki so bile omejene na razpočno ran(ic)o v velikosti 2 mm pod desnim očesom in podplutbo. Tako majhna poškodba, ki je na meji telesnih poškodb, za kakršne se sploh prisojajo odškodnine,3 ni povzročila hujših telesnih bolečin ali trajnih posledic. Podplutba je sicer lahko boleča, vendar pa ne gre za resno telesno poškodbo, temveč za zunanje znamenje fizičnega napada, ki se praviloma hitro pozdravi in ne pušča nobenih posledic. Poškodba, kot je razpočna rana v velikosti 2 mm, je povzročila nekoliko bolečine v začetnem obdobju, vendar ni povzročala dolgotrajnih hudih bolečin. Prav tako je bilo zdravljenje poškodbe kratkotrajno, saj takšna rana ne zahteva (skoraj nobenega) zdravljenja ali okrevanja. Pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je utrpel tožnik, znaša 500 EUR.

16.Toženec v pritožbi utemeljeno graja tudi višino dosojene odškodnine iz naslova strahu. Strah se običajno prizna v primerih, ko dejanje povzroči občutek neposredne nevarnosti za življenje ali telesno integriteto žrtve. V tem primeru, kljub temu da je oškodovanec prejel udarec, ni šlo za situacijo, kjer bi bilo resno ogroženo njegovo življenje ali zdravje. Strah je lahko bil prisoten, vendar ni bil zelo intenziven, saj napad ni povzročil hujših telesnih poškodb. Pomemben dejavnik pri določanju višine odškodnine za strah je v tem primeru dejstvo, da je tožnik pred prejetim udarcem pljunil v toženca, torej je slednji tožnika udaril v obrambni reakciji na provokacijo. Čeprav to ne opravičuje fizičnega napada, do česar se je pritožbeno sodišče že obširno opredelilo, je upoštevalo, da je tožnik začel z agresijo proti tožencu, torej se ga očitno ni bal, niti se ni bal fizične konfrontacije z njim.

17.Višina odškodnine za strah mora biti sorazmerna z intenzivnostjo strahu ob škodnem dogodku (primarni strah) in resnostjo posledic ter potekom zdravljenja (sekundarni strah). Primerna odškodnina za strah upoštevaje vse okoliščine tega primera znaša 200 EUR.

Glede odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic

18.Tožnik v pritožbi utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic. Osebnostne pravice vključujejo pravico do telesne nedotakljivosti, časti, dostojanstva, integritete in duševnega miru. Fizični napad z udarcem v obraz je resen poseg v te pravice, saj prizadene tako telesno kot psihološko ravnotežje žrtve. Pri fizičnem napadu gre za kršitev telesne nedotakljivosti, hkrati pa tudi za hujši poseg v dostojanstvo osebe. Zmotno je pravno naziranje, da v primeru, kot je obravnavani, odškodnina za telesne bolečine in/ali strah konzumira tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Gre za dve različni obliki pravno priznane škode, ki lahko soobstajata.

19.Pri določanju višine odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic je pritožbeno sodišče upoštevalo ne le naravo dejanja, temveč tudi okoliščine primera, kot so resnost napada, duševne posledice za žrtev ter druge dejavnike, ki vplivajo na višino odškodnine. Udarec s pestjo ni povzročil količkaj resnih telesnih poškodb, prav tako je šlo zgolj za kratkoročne čustvene posledice (užaljenost, ponižanje). Pritožbeno sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik v toženca pljunil, torej je bil tožnik tisti, ki je začel s konfliktom in kršitvijo osebnostnih pravic toženca. Ta dejavnik je pomemben, vendar ne izključi v celoti odgovornosti toženca za škodo, ki jo je utrpel tožnik, vključno s škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravična denarna odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic 500 EUR. Posledice dejanja so bile zmerne in duševne bolečine so bile omejene na obdobje po napadu, brez dolgoročnih negativnih vplivov na življenje tožnika.

Sklepno, obresti in stroški

20.Ob upoštevanju tožnikovega 30 % soprispevka je toženec tožniku dolžan plačati odškodnino: iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic 350 EUR (70 % od 500 EUR), iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 350 EUR (70 % od 500 EUR) in iz naslova strahu 140 EUR (70 % od 200 EUR). Skupno je toženec tožniku dolžan plačati 840 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.

21.Toženec utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede začetka tega zakonskih zamudnih obresti. Res je, da je tožnik že med kazenskim postopkom napovedal premoženjskopravni zahtevek, vendar ga po višini ni konkretiziral, zato ima toženec prav, da je bil z višino tožnikovega zahtevka seznanjen šele z vložitvijo tožbe. Zakonske zamudne obresti tečejo od dne postavitve konkretiziranega zahtevka (drugi odstavek 299. člena OZ), torej v tem primeru od vložitve tožbe dalje, to je od dne 6. 9. 2021 dalje.

22.Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri vprašanju soprispevka in vprašanju začetka teka obresti deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je na podlagi 358. člena ZPP pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem delu ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih kršitev, je v preostalem delu pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

23.Ker sta tožnik in toženec s pritožbama oba delno uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.

2Sodba Okrajnega sodišča v Krškem I K 000/2019 z dne 9. 9. 2020 in vpogled v zapisnik glavne obravnave pravdne zadeve istega sodišča P 23/2021.

3Primerjaj 179. člen OZ: "... če okoliščine primera […] to opravičujejo ..."