Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica, je zakonita, saj ji je tožena stranka v spornem obdobju izplačevala bistveno zmanjšano plačilo za delo, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožnica pisno opomnila toženo stranko na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorja za delo, tako da je upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Pritožbi tožeče stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in se izpodbijana sodba razveljavi: - v drugem odstavku izreka, - v tretjem odstavku izreka, - v delu petega odstavka izreka za znesek 176,03 EUR in v zvezi s tem v alineah od vključno 9 do 14, - v devetem odstavku izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
Pritožba tožeče stranke, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo višjega zneska iz naslova opravljenih ur dela za čas bolniškega staleža tožnice in iz naslova višje odpravnine, vse z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.
Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da plača tožnici iz naslova premalo izplačanih plač 5.619,93 EUR neto (za obdobje od februarja 2003 do marca 2004), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih, v prvem odstavku izreka navedenih mesečnih neto zneskov razlik v plači v plačilo do plačila in na te zneske obračuna in izplača pripadajoče davke in prispevke. V drugem odstavku izreka je v preostalem tožbeni zahtevek tožnice iz tega naslova zavrnilo. V tretjem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za ure, opravljene v času bolniškega staleža, plačati znesek 72,90 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov v plačilo do plačila, od bruto zneska pa obračunati in izplačati predpisane dajatve. V četrtem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova povrnitve stroškov prehrane plačati znesek 11.855,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih pripadajočih zneskov v plačilo do plačila. V petem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da tožnici iz naslova premalo povrnjenih stroškov prevoza na delo in z dela izplača 451,61 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih pripadajočih zneskov v plačilo do plačila. V šestem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da izplača tožnici iz naslova premalo povrnjenih stroškov kilometrin, cestnin in ostalih stroškov znesek 446,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2004 do plačila. V sedmem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da tožnici iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust za leto 2003 in leto 2004 izplača znesek 229,50 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V osmem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da izplača tožnici iz naslova odpravnine znesek 340,60 EUR, iz naslova odškodnine pa znesek 3.877,61 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V devetem odstavku izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust v znesku 57.754,56 SIT (pravilno 241,01 EUR) z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po odvodu predpisanih dajatev. V desetem odstavku izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe, na podlagi katerega bi morala tožnica toženi stranki izplačati znesek odškodnine v višini 48.454,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške. V enajstem odstavku izreka je sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.
Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka, obe iz vseh pritožbenih razlogov.
Tožnica v pritožbi predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in ji prisodi še preostale vtoževane zneske iz naslova premalo izplačane razlike v plači zaradi opravljenih nadur in za delo tožnice, opravljeno v času bolniškega staleža, preostali vtoževani del zneska iz naslova odpravnine in vtoževano nadomestilo za delno neizkoriščen letni dopust za leto 2003 in leto 2004. V pritožbi navaja, da bi ji bila dolžna tožena stranka za delo, ki ga je tožnica opravila preko polnega delovnega časa (kar je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ugotovljeno), plačati kot nadurno delo. Tožnici je bilo nadurno delo odrejeno v ustni obliki, to delo je tožnica morala opraviti, zato ji ga je tožena stranka dolžna tudi ustrezno plačati. Iz izpovedbe tožnice, prič in iz listinske dokumentacije izhaja, da je bilo tožnici naloženo opravljanje nadurnega dela. Tudi iz preglednic, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B8), izhaja, da je bilo tožnici vsaj 25. 4., 28. 4., 7. 5., 8. 5. in 14. 5. 2003 odrejeno nadurno delo. Tožnici je nadurno delo večinoma odrejala direktorica tožene stranke D.V. in sicer osebno po telefonu. Tožnici je nalagala takšen obseg dela, da ga ta v rednem delovnem času več kot očitno ni mogla opraviti. Tožnici pripada plačilo za opravljeno nadurno delo, zato je bil v zvezi s tem tožbeni zahtevek v višini 1.020,46 EUR neutemeljeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je tožnici v prenizkem znesku prisodilo tudi vtoževano plačilo za delo za čas bolniškega staleža in vtoževano odpravnino, pri čemer glede preostalega dela teh terjatev v izreku sodbe niti ni odločilo. Pri odločanju o vtoževani odškodnini (nadomestilu) za neizkoriščen letni dopust pa sodišče prve stopnje sploh ni dokazno ocenilo vseh odločilnih dokazov. Tako ni ocenilo izpovedbe tožnice, niti ni pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedbi tožene stranke in zakaj ni verjelo tožničini izpovedbi. Tožnica je izpovedala, da je zahtevala odobritev letnega dopusta, dobila pa samo nekaj malega dopusta po letu 2003 in nato med božičem in novim letom 7 dni, pri čemer ji je bilo odrejeno, naj se v 3 dneh spočije, ostale dni pa naj dela. Tožnica tudi sicer ni mogla izkoristiti celotnega letnega dopusta, saj je bila prisiljena podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke.
Tožena stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, ugodilni del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja da je prišlo do zmotnega vpisa zneska 300.000,00 SIT bruto v pogodbo o zaposlitvi zaradi očitne pisne pomote. Med tožnico in toženo stranko je bila ustno dogovorjena plača 150.000,00 SIT neto, zato je le glede tega zneska obstajalo soglasje volj obeh pogodbenih strank. Glede na to je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da je bila med strankama dogovorjena plača v višini 300.000,00 SIT bruto. Sodišče prve stopnje v zvezi s priznanjem plačila iz naslova več opravljenih ur dela ni obrazložilo, zakaj je štelo evidenco tožnice za verodostojno, glede na to, da je tožena stranka zatrjevala, da je tožničino evidenco prvič videla šele v tem postopku in da je tožnica toženi stranki preko e-maila mesečno posredovala pregled dela v posameznem mesecu s podatki o opravljenih urah in stroških kilometrine. Obračuni tožnice so bili pripravljeni naknadno in za potrebe tega postopka, kar je tožena stranka ves čas trdila. Iz izpovedb zaslišanih prič G.D. in L.Š. izhaja, da so delavci sami pripravljali evidenco ur v obliki poročil in jo po elektronski pošti pošiljali toženi stranki. Tožnica tekom zaposlitve pri toženi stranki ni nikoli navajala, da ji tožena stranka ne bi plačala vseh stroškov, oziroma da so obračuni nepravilni. Sodišče prve stopnje tudi ni z ničemer obrazložilo, zakaj je štelo tožničino evidenco o opravljenih urah v času bolniškega staleža za verodostojno, saj ji je tožena stranka nasprotovala in predložila svojo evidenco. Tožnica za čas, ko je delala v pisarni v Z., do dnevnic ni upravičena, saj v tem primeru ni šlo za službeno potovanje. Tožnica je stanovala v Z.. Tožnica je imela v pogodbi o zaposlitvi določen širok opis delovnega mesta, Z. je predstavljal kraj opravljanja tožničinega delovnega mesta, zato ni šlo za službeno potovanje. Prihod na delo na sedež družbe pa v nobenem primeru ne more predstavljati službenega potovanja, temveč le prihod na delo (za kar pa tožnici ne pripada dnevnica). Že izvedenec je v svojem mnenju opozoril na to, da se je potrebno pri obračunu dnevnic opredeliti do pravice do dnevnice in ali gre za obračun dnevnic delavca, ki stanuje v Sloveniji in potuje na službeno pot na Hrvaško. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je tožnici plačala vso kilometrino za vožnje, ki jih je opravila, kot je to razvidno iz pregleda dela tožnice. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, da je tožnica 3. 10. 2003 prejela v uporabo novo službeno vozilo (ki ga je tožnica uporabljala tudi v zasebne namene), zato za obdobje po 3. 10. 2003 ni upravičena do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Ker niso obstajali pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (tožnica ni bila upravičena do razlike v plači), tožnici ne pripada niti odpravnina niti odškodnina, ki ju je sodišče prve stopnje dosodilo tožnici. Napačna je tudi odločitev o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe. Če je sodišče prve stopnje menilo, da tožena stranka ni dokazala škode, ker ni predložila obračuna nastanka škode, bi jo moralo v skladu z 285. členom ZPP pozvati na dopolnitev in predložitev tega dokaza. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izdane sodbe. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj ni verjelo navedbam in izpovedbi tožene stranke, da družba A.Z. ni bila zadovoljna s tožničinim delom in da zato ni več sodelovala s toženo stranko. Tudi iz izpovedb prič A.R. in K.S. izhaja, da omenjena družba s tožničinim delom ni bila zadovoljna. Zaradi neobrazložene sodbe je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.
Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev ugodilnega dela izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.
Pritožba tožnice je utemeljena v celoti, pritožba tožene stranke pa delno, pri čemer se del tožničine pritožbe, ki se nanaša na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka iz naslova plačila ur dela, opravljenih v času bolniškega staleža in iz naslova višje odpravnine šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.
Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni v celoti odločilo o vseh zahtevkih tožnice, ki jih je uveljavljala v tem individualnem delovnem sporu. Iz spisovnih podatkov je razbrati, da je tožnica plačilo za delo v času, ko je bila v bolniškem staležu, vtoževala v okviru dela tožbenega zahtevka, kjer je uveljavljala razliko v plači med prejeto plačo in pripadajočo plačo, izplačilo nadur in izplačilo opravljenih ur dela ob nedeljah in praznikih. To izhaja tudi iz uvodnega dela obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče prve stopnje med naštevanjem tožničinih tožbenih zahtevkov ne navaja posebej zahtevka za plačilo dela, opravljenega v času bolniškega staleža. Kljub temu je sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka tožnice odločalo v izreku izpodbijane sodbe posebej in tožnici prisodilo le del vtoževanega zneska iz tega naslova, medtem, ko o preostalem delu tega vtoževanega zneska v izreku izpodbijane sodbe ni odločeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v delu, ki se je nanašal na preostali vtoževani del plačila za ure dela, opravljene v času bolniškega staleža, štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (člen 325 ZPP). Razen tega je pritožbeno sodišče štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe tudi tožničino pritožbo v delu, v katerem je izpodbijala zavrnitev dela vtoževane odpravnine. Tožnica je v tožbi vtoževala plačilo odpravnine v znesku 93.833,57 SIT (zdaj 391,56 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2004 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka tožnici prisodilo odpravnino v znesku 340,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2004 dalje do plačila, o preostalem delu vtoževane odpravnine niti o višjih zakonskih zamudnih obresti pa v izreku izpodbijane sodbe ni odločalo. O teh delih tožbenega zahtevka tožnice bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti.
Iz deloma sicer skromne obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje razbrati, da je sodišče prve stopnje v prvem in drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe odločalo o delu tožbenega zahtevka tožnice, ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači med izplačano plačo in plačo, ki bi ji pripadala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 2. 2003 (A1) in ki se je nanašal na plačilo dodatka zaradi dela, opravljenega preko polnega delovnega časa ter dela, opravljenega ob nedeljah oziroma praznikih. Z ozirom na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta se tožnica in tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (A1) dogovorili (in to v pogodbo o zaposlitvi tudi jasno zapisali), da bo pripadala tožnici za polni delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje osnovna plača v višini 300.000,00 SIT bruto mesečno. Ker je iz tožničinih plačilnih list (A3) razvidno, da tožena stranka pri izračunu neto pripadajočega zneska plače ni upoštevala dogovorjene bruto osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, temveč nižje zneske bruto plače, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici za vtoževano obdobje pripada tudi razlika v plači med obračunano ter izplačano plačo, kot to izhaja iz plačilnih list in plačo, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi (torej upoštevaje osnovno plačo v višini 300.000,00 SIT bruto). Tožena stranka je sicer v postopku zatrjevala (kar je izpovedala tudi zakonita zastopnica tožene stranke), da je bil med tožnico in toženo stranko sklenjen ustni dogovor, da bo znašala tožničina plača 150.000,00 SIT neto (neto plača v takšni višini je bila sicer tožnici v vtoževanem obdobju tudi dejansko izplačana). Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je znesek osnovne bruto plače v pogodbo o zaposlitvi vpisala zakonita zastopnica tožene stranke, da je tožnica izpovedala, da se je z zakonito zastopnico tožene stranke dogovorila za bruto osnovno plačo v višini 300.000,00 SIT (kar je bilo tudi navedeno v pogodbi o zaposlitvi) in ker tožena stranka tekom celotnega obdobja, ko je bila tožnica zaposlena pri njej, ni niti poskusila (ob soglasju tožnice) odpraviti (domnevno) zmotnega zapisa v pogodbi o zaposlitvi, ki se je nanašal na višino tožničine osnovne bruto plače, se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bila med strankama dogovorjena osnovna plača v bruto znesku 300.000,00 SIT. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje štelo, da naj bi bila med tožnico in toženo stranko dogovorjena neto plača 150.000,00 SIT, saj to iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja. Posledično so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke, da je obstajalo soglasje volj obeh strank v višini tožničine neto plače 150.000,00 SIT, da je predstavljal vpis zneska 300.000,00 SIT bruto v pogodbo o zaposlitvi očitno pisno pomoto oziroma, da naj bi tudi iz izpovedbe priče G.D. izhajalo, da jo je direktorica opozorila, da je v pogodbi o zaposlitvi naveden napačen bruto znesek. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je zakonita zastopnica tožene stranke izpovedala, da je vpisala višino tožničine bruto osnovne plače v znesku 300.000,00 SIT po predhodni konzultaciji z delavcem svojega računovodskega servisa, ki naj bi ji za neto plačo 150.000,00 SIT svetoval vpis bruto zneska plače v višini 300.000,00 SIT. Tudi na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da je tožena stranka soglašala s tožničino bruto osnovno plačo 300.000,00 SIT. S strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da naj bi bila dogovorjena bruto plača 300.000,00 SIT zmotna zato, ker je tožena stranka razpolagala z napačnim podatkom o višini davkov in prispevkov od neto plače 150.000,00 SIT, ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obstajalo soglasje volj med strankama, da bo tožničina bruto osnovna plača znašala 300.000,00 SIT. Kot je bilo že ugotovljeno, tožena stranka namreč v zvezi s tem ni sprožila nikakršnih postopkov za izpodbijanje pogodbe o zaposlitvi zaradi napake volje.
Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravila za 966,12 ur dela preko polnega delovnega časa ter 89,25 ur dela ob nedeljah in praznikih. Do teh zaključkov je prišlo na podlagi izpovedbe tožnice, priče D.P. ter na podlagi tožničine evidence opravljenih ur dela, ki jo je ta dnevno vodila za celotno vtoževano obdobje (A10, A18, A26, …). Tožena stranka je sicer v spis vložila pregled dela tožnice za vtoževano obdobje (B8), iz katerega prav tako izhaja, da je tožnica v spornem obdobju opravila tudi določeno število ur preko polnega delovnega časa (npr. 13. 3. 2003, 3. 4. 2003, 16. 4. 2003, 25. 4. 2003, …). Sodišče prve stopnje pa te evidence tožene stranke utemeljeno ni upoštevalo kot osnove za ugotavljanja števila ur dela, opravljenih preko polnega delovnega časa, saj jih ni upoštevala niti tožena stranka sama. Iz plačilnih list, ki jih je za tožnico izdala tožena stranka (A3), je namreč razvidno, da tožena stranka tožnici v celotnem vtoževanem obdobju ni obračunala in izplačala niti en ure dela, opravljenega preko polnega delovnega časa (kljub temu, da je celo po njeni evidenci tožnica opravila določeno število ur dela preko polnega delovnega časa). Dodaten dvom v verodostojnost evidence tožene stranke (B8) vzbuja tudi dejstvo, da v evidenci za december 2003, januar 2004 in februar 2004 sploh ni vsebovanega števila ur dela, ki jih je v navedenih mesecih opravila tožnica (čeprav je v temu obdobju delala, kar izhaja tudi iz njenih plačilnih list). Tožena stranka je sicer zatrjevala, da naj bi bila tudi evidenca, ki jo je vložila v spis (B8), evidenca, ki jo je sestavila tožnica, vendar je tožnica to trditev prerekala in v svoji izpovedbi tudi zanikala. Na podlagi Zakona o evidencah na področju dela (Ur. l. SFRJ, št. 17/90), ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS in sicer vse do uveljavitve Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006), je bila dolžna tožena stranka voditi tudi evidenco o plačah oziroma osebnih dohodkih – (12. člen Zakona o evidencah na področju dela), v okviru te pa tudi podatke o delavčevem delovnem času in njegovi izrabi (o možnem številu delovnih ur s polnim in od polnega krajšim delovnim časom, o urah na delu, daljšem od polnega delovnega časa, …), vendar pa te svoje obveze tožena stranka očitno ni spoštovala. V nasprotju z evidenco tožene stranke (B8) pa je tudi izpovedba zakonite zastopnice tožene stranke, ki je pojasnila, da je šele ob prejemu opomina s strani tožnice (iz navedb tožene stranke v IV. točki pripravljalne vloge z dne 18. 3. 2005 celo izhaja, da tožnica pri izplačevanju plač nikoli ni podala nobenega ugovora oziroma ni nikoli navedla, da naj bi dobila izplačanih manj ur, kot pa jih je opravila) izvedela, da naj bi tožnica opravljala nadure. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravila takšno število ur dela preko polnega delovnega časa in ob nedeljah ter praznikih, kot je to v postopku zatrjevala in kar je preveril tudi prvostopenjskem sodišču imenovani sodni izvedenec finančno ekonomske stroke. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tega dela tožničinega tožbenega zahtevka upoštevati evidenco tožene stranke oziroma, da je v tem delu izpodbijana sodba neobrazložena.
Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnica v pritožbi utemeljeno izpodbija drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje v preostalem njen tožbeni zahtevek iz naslova premalo izplačane plače zavrnilo. Iz drugega odstavka izreka namreč ni razvidno, v kakšni višini je bil zavrnjen ta del tožbenega zahtevka. Iz tožničine tožbe izhaja, da je tožnica iz tega naslova vtoževala znesek 7.159,93 EUR (prej 1.715.806,59 SIT), da je bil tožnici prisojen znesek v višini 5.619,93 EUR, na podlagi česar bi bilo mogoče zaključiti, da je bil z opisnim zavrnilnim delom zavrnjen znesek v višini 1.540,00 EUR. Iz tožničinih pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka pa izhaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen zahtevek v višini 1.020,64 EUR s pp. V tem delu izpodbijane sodbe tako ni mogoče preizkusiti oziroma ni mogoče ugotoviti, ali se tožnica pritožuje zoper celotni zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na vtoževane razlike v plači ali pa le zaradi zavrnitve razlike v plači v višini 1.020,64 EUR. Glede na navedeno je bilo potrebno že iz tega razloga v tem delu pritožbi tožnice ugoditi, drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču pritožbenega sodišča je sicer delavec v primeru, ko opravi delo preko polnega delovnega časa zato, ker je obstajala potreba po opravljanju tega dela, upravičen do izplačila tega dela kot nadurnega dela ne glede na to, če mu je delodajalec to nadurno delo izrecno in pisno naložil. Razen tega je tudi iz evidence o opravljenih urah dela tožnice pri toženi stranki (B8) razvidno, da je tožnica v določenih dneh opravila več kot 8 ur dela dnevno, čeprav je imela v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen 5 – dnevni delovni teden z razporeditvijo delovnega časa od 8.00 do 16.00 ure (V. člen pogodbe o zaposlitvi – A1), pri čemer naj bi delo opravljala s polnim delovnim časom 40 ur tedensko (IV. člen pogodbe o zaposlitvi – A1). Tožena stranka je sicer v postopku zatrjevala, da ji je evidenco (B8) dostavila tožnica, vendar pa je očitno, da je to evidenco štela kot pravilno (čeprav je ni v celoti upoštevala).
Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, v katerem je vtoževala izplačilo ur opravljenega dela v času, ko je bila v bolniškem staležu. Iz tega naslova je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo znesek 72,90 EUR za 10,25 ur opravljenega dela tožnice v tem času, pri čemer pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka upoštevalo dejstvo, da je tožnica za čas bolniškega staleža prejemala tudi nadomestilo plače (na kar je v svojem izvedenskem mnenju izrecno opozoril sodni izvedenec finančne in ekonomske stroke).
Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da bo tožnica kot nadzornica kliničnih raziskav svoje delo opravljala v poslovnih prostorih tožene stranke in tudi izven poslovnih prostorov oziroma sedeža enote (III. člen pogodbe o zaposlitvi). Tožena stranka je imela ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi sedež v Ljubljani, M. cesta 2, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnica svoje delo opravljala predvsem na območju Republike Hrvaške. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila za delo v Republiki Hrvaški tožnica upravičena do izplačila vtoževanih dnevnic, prav tako pa je bila upravičena do izplačila dnevnic tudi v primeru, ko je v okviru svojih delovnih nalog potovala po Sloveniji. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnici vtoževane dnevnice ne pripadajo zato, ker je imela v pogodbi o zaposlitvi določen širok opis delovnega mesta. Tožena stranka v pritožbi sama navaja, da je bil običajni kraj opravljanja dela tožnice v Z., sedež tožene stranke pa v Ljubljani. Z napotitvijo tožnice na opravljanje dela v Z. so bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do izplačila dnevnic (člen 130/1 Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Sodišče prve stopnje tožnici tudi ni prisodilo dnevnic za prihod na delo in z dela na sedežu družbe, temveč za njena službena potovanja po Sloveniji, tako da je v zvezi s tem neutemeljena pritožba tožene stranke, da je tožnici sodišče prve stopnje prisodilo dnevnice za prihod na delo. Nebistvena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica ni upravičena do dnevnic zato, ker je prebivala v Z.. Z dnevnico se delavcu povrnejo stroški prehrane, ki jih je imel delavec na službenem potovanju, tako da dejstvo, da je tožnica začasno prebivala v Z., na izplačilo dnevnic nima odločilnega vpliva.
V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede stroškov prihoda na delo in z dela je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo člena 130/1 ZDR, ki določa, da je dolžan delodajalec zagotoviti delavcu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem utemeljeno ni sledilo zatrjevanju tožene stranke, da sta se stranki dogovorili, da se tožnici ti stroški ne bodo obračunavali. Takšen dogovor, tudi če bi obstajal (tožnica je sicer obstoj tega dogovora zanikala, tožena stranka pa ga v spis niti ni predložila), bi bil v nasprotju s členom 130/1 ZDR, tako da ne bi bil veljaven. Glede na to je bila tožnica upravičena do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka upoštevalo dejstvo (na kar sta opozorila tako tožena stranka kot tudi sodni izvedenec), da je tožnica v obdobju po 3. 10. 2003 prejela v uporabo službeni avtomobil, ki ga je v določenem obdobju po navedenem datumu uporabljala (tudi) za prevoz na delo in z dela. Glede na to tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da v tem primeru tožnica za čas uporabe službenega avtomobila ni upravičena do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica v obdobju od oktobra 2003 do januarja 2004 (službeni avtomobil naj bi tem času tožnica uporabljala tudi za prevoz na delo in z dela, kar pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni bilo ugotovljeno) za ta službeni avtomobil obračunala tudi kilometrino, kot da bi uporabila lastno prevozno sredstvo v obsegu 3170 kilometrov, pri čemer je vse obračunane stroške dobila tudi plačane.
Z ozirom na to, da je pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o premalo povrnjenih stroških kilometrin, cestnin in ostalih stroških ter glede premalo izplačanega regresa za letni dopust za leto 2003 in leto 2004 povsem pavšalna in neobrazložena, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa. V zvezi s tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP) ni storilo, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Tožnica je do vtoževanih zneskov, ki so nastali v zvezi z opravljanjem njenega dela, upravičena (člen 130/1 ZDR), na podlagi člena 131 ZDR pa ji pripada tudi regres za letni dopust oziroma del tega regresa, upoštevaje višino, ki jo je določila Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.). Ker je tožena stranka tožnici izplačala regres za letni dopust za navedeno obdobje v prenizkih zneskih, ji je bil preostali pripadajoči del regresa utemeljeno prisojen s prvostopenjsko sodbo, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožnica je v tem postopku vtoževala tudi izplačilo odpravnine in odškodnine po členu 112/2 ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala toženi stranki, skladna z členom 112/1 ZDR. Tožena stranka je namreč tožnici v celotnem obdobju izplačala bistveno zmanjšano plačilo za delo (3. alinea člena 112/1 ZDR), pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa je tožnica pisno opomnila toženo stranko na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorja za delo (A4). Glede na navedeno je bila tožnica na podlagi že omenjenega člena 112/2 ZDR upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V zvezi s tem je neutemeljena pritožba tožene stranke, da bi se morala pri presoji bistveno zmanjšanega plačila za delo upoštevati tožničina neto plača 150.000,00 SIT in ne plača 300.000,00 SIT bruto, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi (in za katero je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici pripadala).
Sodišče prve stopnje pa je vsaj preuranjeno zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka za izplačilo odškodnine za neizkoriščene dni letnega dopusta, saj se je pri tej odločitvi oprlo le na izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke. Ta je izpovedala, da se nikoli ni zgodilo, da bi tožnici prošnjo za koriščenje letnega dopusta zavrnila. V zvezi s tem je tožnica izpovedala, da letnega dopusta ni mogla v celoti izkoristiti zaradi organizacije dela pri toženi stranki, da je zahtevala odobritev letnega dopusta, pri čemer ji je bil ta odobren le delno, medtem, ko ji je bilo za preostale dni rečeno naj dela. Tega dokaza sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo, o tem odločilnem dejstvu (da tožnici kljub zahtevi ni bil odobren letni dopust) pa izpodbijana sodba nima razlogov.
V desetem odstavku izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je tožena stranka uveljavljala v nasprotni tožbi in sicer zaradi škode v višini 48.454,90 EUR, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja tožnice (zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi slabega oziroma nekvalitetnega dela tožnice, zaradi izgube bodočega dohodka, zaradi stroškov usposobitve novega sodelavca, …). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ter upoštevaje pravilo o dokaznem bremenu v primeru uveljavljanja odškodninskih zahtevkov utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati vseh treh elementov odškodninske odgovornosti tožnice, v zvezi s katerimi je bilo dokazno breme na njej (tožničinega protipravnega ravnanja, vzročne zveze, nastale škode), zato je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi utemeljeno zavrnilo. Glede te odločitve prvostopenjskega sodišča tožena stranka v pritožbi navaja le, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno z 285. členom ZPP pozvati toženo stranko na dopolnitev in predložitev obračuna nastale škode, kar pa ni storilo. S tem naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ta kršitev pa ni podana, saj je bila na toženi stranki dolžnost, da navede dejstva in predlaga dokaze, na katere je oprla svoj odškodninski tožbeni zahtevek (212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se sicer zares ni izrecno opredelilo do izpovedb prič K.S. in A.R. o tem, da družba A.Z. ni bila zadovoljna s tožničinim delom, vendar pa zaradi navedenega izpodbijana sodba ni nezakonita. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da v ravnanju tožnice ni zaslediti protipravnosti, ki bi bila podlaga za njeno odškodninsko odgovornost. S tem soglaša tudi pritožbeno sodišče. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala na podlagi člena 112/1 ZDR, je bila zakonita, do nje je prišlo zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, zaradi česar tožnici ni mogoče očitati kakršnekoli protipravnosti za škodo, ki jo je tožena stranka po svojem zatrjevanju utrpela zaradi te izredne odpovedi. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje (ki ga je mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe), da zgolj nezadovoljstvo družbe A.Z. z delom tožnice (po izpovedbi priče A.R. naj bi bila tožnica pri delu počasna) še ne pomeni, da je s tem izkazano protipravno ravnanje tožnice. Priča K.S., na izpovedbo katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, pa niti ni vedela povedati, zakaj družba A.Z. ni več sodelovala s toženo stranko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena niti glede protipravnosti ravnanja tožnice niti glede preostalih elementov splošnega civilnega delikta, ki jih je bila dolžna dokazati. Ob upoštevanje tega je odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka po nasprotni tožbi pravilna, pritožba tožene stranke v zvezi z navedenim pa neutemeljena.
Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe obeh strank ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožb (člen 360/1 ZPP).
Z ozirom na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in izpodbijano sodbo delno razveljavilo (kot to izhaja iz izreka pritožbenega sklepa) ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP, prvi odstavek 354. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj glede tega niso bili podani niti s pritožbo tožene stranke uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje izhodišča, ki jih je pritožbeno sodišče zavzelo v zgornji obrazložitvi, ponovno odločiti o preostalem, še ne pravnomočnem delu tožničinega tožbenega zahtevka, kot tudi o delu tožničinega tožbenega zahtevka, o katerem z izpodbijano sodbo še ni bilo odločeno.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.