Jedro

Vendar je sodišče prve stopnje pri tem prezrlo določbo tretjega odstavka 33. člena SPZ, ki določa, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) neutemeljeno motila tožnika pri izvrševanju posesti poti po delu nepremičnine toženke parc. št. 3506/1 po območju v obliki trikotnika, opredeljenega na skici terenske meritve z dne 23. 9. 2024, s tem, da je dne 12. 4. 2024 odredila in dopustila ter tudi aktivno sodelovala pri postavitvi cca 155 cm visoke in 10 m dolge kovinske ograje na traso dovozne poti, potekajoče po predhodno vpisanem trikotniku nepremičnine toženke, zaradi česar je uporaba tega dela nepremičnine onemogočena za izvrševanje posesti poti tožnikoma, saj je ta del neprevozen. Nadalje je zahtevala, da toženka preneha z motenjem posesti tožeče stranke na navedenem delu poti, da odstrani kovinsko ograjo višine 155 cm ter dolžine 10 m in s tem omogoči nemoteno uporabo tega dela poti tožnikoma, ter da se toženki prepove v bodoče s takimi in podobnimi ravnanji motiti tožečo stranko pri izvrševanju posesti poti, ter da ji toženka povrne nastale pravdne stroške (točka I izreka). Pod točko II je sodišče odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti stroške postopka toženki v znesku 2.022,34 EUR.

2.Zoper citirano sodbo vlagata pritožbo tožnika z navedbo, da je odločitev sodišča napačna, posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. V nadaljevanju se povzema bistvo obrazložitve pritožbe: povzema zaključke sodišča prve stopnje in navaja, da ne drži zaključek sodišča, da je izpovedba toženke prepričljiva, sodišče pa je odločitev sprejelo na temelju njene izpovedbe. Izpostavlja dejstva, ki po prepričanju pritožbe dokazujejo, da izpovedba toženke ni prepričljiva. Izpovedala je, da sta tožnika na svojo nepremičnino vedno prihajala zgolj po javnem dobru in nikakor ne po spornem trikotniku, kar je v nasprotju z ugotovitvami sodišča, da sta tožnika najmanj do julija 2023 za dostop uporabljala tudi sporni del zemljišča toženke, že zato je odločitev sodišča obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je nerazumna in nerazumljiva ter sama s seboj v nasprotju, izpovedbo toženke, da je od meseca julija 2023 parkirala na mestu sporne ograje 23 do 24 ur dnevno ter v nasprotju z izpovedbo priče A. A.. Ta je izpovedala, da je bila večkrat pri toženki in da je velikokrat parkirala na mestu, kjer je danes postavljena ograja. To dokazuje, da je bil sporni prostor vedno prost, če pa je bil na tem območju parkiran avtomobil, je bil parkiran bližje k hiši, izven spornega trikotnika. Očita ponovno kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpovedba toženke, da sta tožnika vseskozi vozila ravno in ne v loku in tudi ne preko jaška, je izpodbita z izpovedbami vseh prič tožnice, ki so izpovedale, da se je k tožnikoma vozilo vedno v loku in ne ravno ter z objektivnimi dokazi, to je posnetki Gurs, street wiew in Google Earth, ki so objektivni dokaz. Ti dokazi potrjujejo, da je toženka navajala neresnice glede parkiranja na spornem območju trikotnika. Ni življenjsko razumno, da bi nekdo svoj novi avto 23 ur na dan parkiral na spornem trikotniku, medtem ko bi v nadstrešku, ki ga poseduje, parkiral stara vozila, če pa je to že storila, je parkirala bliže k hiši, kar tožnikov ni oviralo in sta lahko nemoteno vozila preko spornega trikotnika. Sodišče je izpovedbo toženke in njeno verodostojnost presojalo zgolj v povezavi z izpovedbami prič, ne pa tudi v povezavi z objektivnimi dokazi, kar je v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Tožnika sta tudi po letu 2023 posest na spornem trikotniku izvrševala, kajti če je ne bi, potem tudi posnetki poti le te ne bi prikazovali v loku, niti toženka ne bi imela potrebe po postavitvi ograje. Toženka je postavitev ograje utemeljevala z varnostjo otrok, kar pa je neresno, ker otroka še v letu 2024 nista shodila. Postavljena je bila zgolj zato, da se tožnikoma onemogoči uporaba spornega trikotnika. Če že sodišče ni sledilo izpovedbi tožnikov in njunih prič, ker naj bi te bile mestoma neskladne in naj bi se spreminjale, kar sicer ne drži, bi sodišče moralo verjeti objektivnim dokazom. Niti predložene fotografije toženke in posnetki ne potrjujejo njenih navedb, pri tem pa ni spregledati vzrokov nastanka njenih fotografij. Resda je priča B. B. ob zaslišanju izpovedal, da naj bi na mestu sporne ograje stal avtomobil, a ni spregledati, da je priča naknadno obrazložila, da se je zmedla. Dejstvo pa je, da ta priča prihaja domov zgolj občasno cca dvakrat na mesec. So pa priče sosedje potrdili izpovedbi tožnikov. Zakaj naj bi bile te priče neverodostojne, sodišče ni obrazložilo in je odločitev pomanjkljiva in se ne da preizkusiti, saj so prav te priče izpovedale o odločilnih dejstvih, torej o poteku voženj k tožnikoma in morebitnih ovirah. S tem je ponovno zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Predlaga, da sodišče druge stopnje odločitev spremeni.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani motenjski pravdi že pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je dne 12.4.2024 toženka, s kovinsko ograjo ogradila del zemljišča v obliki trikotnika, da ta sporni del zemljišča leži ob javni, dovozni poti, po kateri od leta 1997 tožnika z motornimi vozili dostopata do svoje stanovanjske hiše. Sporno pa je bilo in je tudi v pritožbenem postopku, ali sta tožnika pred očitanim motenjem (s postavitvijo ograje v višini 1,5 metra ter dolžini 10 metrov), za dostop do svoje stanovanjske hiše uporabljala tudi ta sporni del zemljišča¹. Tožnika sta zatrjevala, da je dostopna pot vse do postavitve ograje potekala v loku, tako, da so zlasti težja tovorna vozila zavila na del zemljišča v obliki trikotnika, ki je sicer v lasti toženke. Toženka je zatrjevala, da je imela vse od julija 2023 na spornem trikotnem delu zemljišča parkirano svoje osebno vozilo, in da sta tožnika, kljub parkiranemu vozilu, dostopala po cesti do svojih nepremičnin z vsemi tovornimi vozili tako, da nista vozila po delu njene parcele, ki je sedaj ograjen. Tožnika sta navajala, da je toženka sporni del zemljišča ogradila zgolj zato, da je preprečila, da zavijejo njuna vozila na ta trikotni del, toženka pa, da je to storila zaradi zaščite svojih dveh otrok, ki sta v času nastanka tega spora shodila.

6.Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Prav tako ni zagrešilo pritožbeno grajane kršitve 14. točke drugega odstavka ZPP,² ker je odločitev, ki jo je sodišče sprejelo, mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče tudi ni storilo kršitve po 15. točki 339. člena ZPP, ki je (t.i. protispisnost) je napaka tehnične narave, če sodišče v razlogih sodbe pripiše vsebini dokaznega gradiva drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima, torej da nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo. Ne gre pa za očitano kršitev, ko sodišče v dokazni oceni, upoštevaje določbo 8. člena ZPP, vrednoti dokaze ter sprejme drugačne zaključke, kot to želi pritožba.

7.V predmetni zadevi gre za tožbo zaradi motenja posesti. Sodišče prve stopnje je v točki 10 in 11 obrazložitve kot pravno podlago tožbenega zahtevka navedlo 32. člen in določbo prvega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), v skladu s katerim daje sodišče posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata niti pravica do posesti niti dobrovernost posestnika. To pomeni, da se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji zgolj na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, zaradi česar je izključeno kakršnokoli odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP).

8.Vendar je sodišče prve stopnje pri tem prezrlo določbo tretjega odstavka 33. člena SPZ, ki določa, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Toženka je v postopku takšen ugovor postavila, saj je trdila, da je ograja postavljena "

9.na podlagi soglasja Mestne občine ***" in na njenem zasebnem zemljišču "iz razloga odstranitve resne grožnje za zdravje in življenje njenih otrok" (točka 4 obrazložitve) in predložila tudi dokaze. Iz listine B 10 jasno izhaja, da je ograja postavljena na zasebnem zemljišču toženke, torej na podlagi lastninske pravice na tem zemljišču, ki jo varuje SPZ (in Ustava RS) in v postopku, ki temelji na vrsti zakonskih in podzakonskih aktov in so citirani v odločbi z dne 29.5.2023. Te trditve in dokaz zanje bi v zvezi s citirano določbo SPZ sodišče prve stopnje torej moralo obravnavati in se do njih opredeliti. Teorija takšno razlago podpira in pojasnjuje:"...

10.medtem ko je sodna praksa zavzela stališče, da je protipravnost lahko izključena, kadar ravnanje temelji na odloku (oziroma drugem podzakonskem predpisu), izdanem na podlagi zakona", protipravnosti ne more izključiti le, če bi bil pravni temelj nek pravni posel.³ Ker pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz drugih razlogov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, takšna zmotna razlaga materialnega prava ni vplivala na odločitev.

11.Glede na navedeno ter upoštevaje trditve in dokaze pravdnih strank⁴, je za odločitev v zadevi pravno odločilno, ali sta tožnika na delu nepremičnine parc. št. 3506/1, na katerem je prišlo do zatrjevanega motilnega dejanja, pred postavitvijo kovinske ograje, imela posest na način, da sta ob vožnji do svoje hiše zavila tudi na ta del zemljišča ali ne.

12.Bistvo pritožbe tožnikov je, da je sodišče pravno odločilno dejstvo, da tožnika pred očitanim motilnim dejanjem, to je postavitvijo kovinske ograje dne 12. 4. 2024, nista imela v posesti spornega zemljišča v obliki trikotnika, ker je toženka vse od julija 2023 na spornem delu zemljišča imela parkiran svoj avtomobil, sprejelo na podlagi izpovedbe toženke, katero je nepravilno ocenilo kot prepričljivo. S temi navedbami pritožba dejansko graja dokazno oceno, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri dokazni oceni pa upoštevalo metodološke napotke 8. člena ZPP. Dokazna ocena je ustrezno argumentirana, sodišče je ocenjevalo tako izpovedbe tožnikov kot toženke, izpovedbe vseh prič kot tudi listinske dokaze. Razloge, na podlagi katerih je dokazno oceno mogoče opredeliti kot razumno in prepričljivo, je navedlo v točkah od 16 do 18 obrazložitve.

13.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo, ker je zaključilo, da tožnika v času zatrjevanega motenja nista vozila preko dela zemljišča, ki ga je toženka ogradila z kovinsko ograjo, temveč sta dostopala do svoje stanovanjske hiše po obstoječi dovozni poti, ki v je naravi potekala ob tem spornem delu zemljišča, sedaj pa poteka ob kovinski ograji, ki jo je postavila toženka. Ker je sodišče dokazno zaključilo, da tožnika s postavitvijo ograje nista bila motena v dotedanjem načinu izvajanja posesti, torej vožnje do svoje hiše, je glede na ugotovljena relevantna dejstva presoja sodišča materialno pravno pravilna. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke razumsko argumentirano obrazložilo in jih sodišče druge stopnje v celoti povzema, na izrecne pritožbene navedbe pa odgovarja:

14.Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče pravno relevantno dejstvo posestnega stanja na spornem zemljišču v času od julija 2023 do očitanega motenja presojalo zgolj na podlagi izpovedbe toženke, ter da ni obrazložilo, zakaj je njeno izpovedbo štelo za verodostojno. Pritožba ob tem nesistematično povzema le določene dele izpovedb, da se je k tožnikoma vseskozi vozilo v loku in nikoli naravnost, da je priča A. A., ki je navedla, da je ob priliki obiska pri toženki parkirala ravno na spornem trikotniku, s tem ovrgla toženkino izpovedbo, da se je tam vedno nahajal njen avto. Nadalje pritožba izpostavlja le določene listinske dokaze. Sodišče prve stopnje je v točki 14 najprej povzelo izpovedbi tožnikov ter nato prič, ki sta jih predlagala. Nato je sodišče v točki 15 povzelo izpovedbo toženke ter njenih prič. V točki 16, 17 pa je sodišče navedlo svojo oceno vseh izvedenih dokazov. Argumentiralo je, da so toženkino izpovedbo v bistvenih delih in izkustveno sprejemljivo, potrdile priče C. C., Č. Č. in A. A., zlasti pa, da je njeno izpovedbo potrdila priča B. B., ki je sin tožnikov, in sicer je slednji potrdil ključna dejstva, da je bilo vozilo na spornem trikotniku parkirano že daljše časovno obdobje pred postavitvijo ograje, da se je sam umikal temu avtomobilu in ni vozil po spornem trikotniku. Prav tako se je opredelilo do dejstva, da je ta priča (sin tožnikov) v nadaljevanju svojo izpovedbo delno spremenila v prid tožnikov. Pritožba z navedbami, da je bila priča, sin tožnikov, v svoji izpovedbi zmeden zaradi dolgega čakanja na zaslišanje, na oceno verodostojnosti prvotne izpovedbe priče, ne more vplivati. Sodišče je nadalje upoštevalo, da je izpovedbo toženke potrdila tudi priča D. D. (priča, ki sta jo predlagala tožnika) in sicer, da je imela toženka že pred postavitvijo ograje na spornem delu zemljišča parkiran avtomobil in sicer med zdajšnjo ograjo in hišo, bližje ograji ali pa celo preko meje sedaj postavljene ograje, in sicer že pred postavitvijo ograje od takrat, ko se je toženka preselila domov. Pritožbene navedbe, da temelji dokazna ocena zgolj na izpovedbi toženke, da se sodišče ni opredelilo zakaj jo šteje za verodostojno ter zakaj ne sledi izpovedbi tožnikov, zato niso utemeljene.

15.Zavrniti je potrebno tudi pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do listinskih dokazov. V točkah 15., 16 in 17. je ocenjevalo fotografije tožnikov (A10, A16) ter fotografije toženke (B20, B21, B22), iz katerih je razvidno, da je na spornem delu parkiran toženkin avtomobil. Prav tako se je opredelilo do posnetka Google Earth (priloga A23).

13.Vse to ovrže pritožbeno trditev, da sodišče ni dovolj kritično presojalo, s strani tožnikov zatrjevane posesti spornega dela zemljišča ob zatrjevanem motenju, nasprotno, sodišče je namreč ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin in ob opravljeni dovolj skrbni dokazni oceni, utemeljeno zaključilo, da tožnika pred postavitvijo ograje (nekje od julija 2023) nista vozila do svoje hiše v loku, torej tako, da bi zavila tudi na ta sporni del, kar potrjuje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se s postavitvijo ograje, ni spremenil način vožnje tožnikov. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo, da tožnikoma ni uspelo dokazati, da je z očitanim ravnanjem toženke prišlo do dejanskega motenja njune posesti in je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

14.Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15.Ker tožnika s pritožbo nista uspela, odgovor na pritožbo toženke pa ni pripomogel k obravnavi pritožbe, krijeta pravdni stranki sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, 155. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Del nepremičnine v lasti toženke parc. št. 3506/1, po območju v obliki trikotnika, opredeljen na skici terenske meritve z dne 23. 9. 2024.

2Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalni (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

3R. Vrenčur, SPZ s komentarjem, Ljubljana 2018, str. 170.

4Posestniku motenjska tožba zagotavlja varstvo posesti, vendar le proti tistemu, ki je protipravno posegel v njegovo posest, ker je protipravnost objektivna predpostavka motenja posesti. Če protipravnosti ni, posestnik kljub motenju posesti v motenjski pravdi ne more uspeti. Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je toženka za postavitev kovinske ograje pridobila potrebno soglasje Občine ***. Nadaljnjih navedb in dokazov za presojo protipravnosti pa toženka ni podala.