Jedro

Upad prodaje kotlov v polovici leta 2019, ki naj bi znašal 436.421,71 EUR, sicer izkazuje nastanek gmotne škode, vendar pa ta škoda po višini ni dovolj konkretizirana, da bi nakazovala utemeljenost pavšalno zatrjevane ogromne materialne škode. Zmotno je pritožbeno stališče, da razlika med skupno vrednostjo prodanih kotlov v letu 2019 in 2018 predstavlja škodo, ki nastaja tožeči stranki. Vrednost prodanih kotlov ne predstavlja priznane škode zaradi kršitve patenta. Odškodnina bi bila lahko kvečjemu vrednost licenčnine, ki bi jo bila dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati zaradi neupravičene uporabe njenih pravic, ta pa običajno znaša manj kot 10 % od kosmatega prometa oziroma od prodaje izdelkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroškov se pridrži do izdaje končne odločbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi kršitve pravic iz patenta in predlog za izdajo začasne odredbe. Navedla je, da je imetnica patenta M. št. ... Tožena stranka naj bi prodajala uplinjevalno kurilno napravo na polena z oznako ..., model ..., ki je identična kopija kotla, ki je izveden po patentni prijavi tožeče stranke, oziroma se razlikuje od patentirane zaščite le v značilnostih, ki v ničemer ne vplivajo na funkcionalnost izuma in ne predstavljajo novih rešitev. Tožeča stranka je navedla, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Škoda, ki bi v tem primeru nastala toženi stranki pa je neznatna, saj bi tožena stranka, če bi se začasna odredba kasneje izkazala za neutemeljeno, lahko sporne kotle še naprej prodajala.

2. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Presodilo je, da tožeča stranka ni izkazala predpostavk za izdajo začasne odredbe, ki so določene v drugem odstavku 123. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). Zavzelo je stališče, da škoda, ki naj bi tožeči stranki nastala zato, ker tožena stranka prodaja kotle, ki kršijo njen patent, ni težko nadomestljiva škoda. Prav tako tudi ne škoda, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker kupci, ki bodo kupili kršeči proizvod tožene stranke, enakega kotla pri tožeči stranki ne bodo kupili. Navedeno škodo je mogoče ovrednotiti v denarju in izterjati od tožene stranke, saj tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke o visokih letnih prihodkih in visoki bonitetni oceni. Za izkazanost pogoja nastanka težko nadomestljive škode tudi ne zadošča sklicevanje na izključnost varovanja patentnih pravic in dolgotrajnost postopka, saj je treba pretehtati vse elemente, ki jih določa 123. člen ZIL-1. V zvezi z obstojem predpostavke določene v točki c) drugega odstavka 123. člena ZIL-1 pa tožeča stranka ni navedla, kakšne neugodne posledice naj bi ji nastale, zato v tem delu ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena. Glede na razširjenost prodajne mreže tožene stranke bi po presoji sodišča prve stopnje zaradi neprodaje kotlov večja škoda nastala kvečjemu toženi stranki. Zgolj višina škode, ki bi nastala eni ali drugi stranki zaradi razlike v ceni kotlov, pa tudi ne more predstavljati hujših neugodnih posledic, ki naj jih sodišče tehta v smislu izpolnitve pogoja iz točke c drugega odstavka 123. člena ZIL-1. 3. Tožeča stranka je zoper uvodoma navedeno odločitev sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala naj pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno pa naj pritožbi tožeče stranke ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo, da pravdni postopki trajajo povprečno pet let in se razmere v tem času lahko bistveno spremenijo. Prodaja kotlov tožeče stranke je v prvi polovica leta 2019 drastično upadla za znesek 436.421,71 EUR, zato je vprašljivo, ali bo tožena stranka škodo tožeči stranki sploh lahko nadomestila. Dobra bonitetna ocena tožene stranke v sedanjosti ni povezana z možnostjo plačila odškodnine tožeči stranki v prihodnosti.

5. Pritožnica je nadalje navedla, da sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe ni obravnavalo celostno. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj se sodišče prve stopnje do navedb tožeče stranke ni argumentirano opredelilo. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretizirala težko nadomestljivo škodo, ki se kaže v zmanšanju prodaje izdelkov kot razlika med skupno vrednostjo prodanih kotlov v letu 2019 in 2018. Ker je cena kotlov tožeče stranke višja od cene kotlov tožene stranke, s prodajo vsakega kotla tožeči stranki nastaja večja škoda od tiste, ki bi nastala toženi stranki. Dejstvo, da ima tožena stranka v Sloveniji razvejano prodajno mrežo, je v škodo tožeči stranki, saj razširjenost prodajne mreže tožene stranke tožeči stranki povzroča bolj škodljive posledice od tistih, ki bi ji nastale v primeru, da bi tožena stranka kotle prodajala le na eni lokaciji. S tem tožena stranka v največji možni meri krši pravice iz patenta tožeče stranke in se bogati na račun kršitve patenta. V primeru izdaje začasne odredbe bi inštalaterji kupovali kotle pri tožeči stranki in ne pri toženi stranki. Ravno razširjenost prodajne mreže tožene stranke tožeči stranki povzroča največjo možno škodo in predstavlja izpolnjenost pogoja iz točke c) drugega odstavka 123. člena ZIL-1. Tožeča stranka bi kot imetnica izključnih pravic iz patenta, ki so časovno omejene, morala imeti močnejši položaj ob dejstvu, da tožena stranka krši patent tožeče stranke. V primeru neizdaje predlagane začasne odredbe bi tožeča stranka v času večletnega trajanja sodnega postopka nepovratno izgubila pravico do uveljavljanja izključnih pravic iz patenta in utrpela ogromno premoženjsko škodo. Na drugi strani pa bi toženi stranki nastala le škoda v višini neprodanih kotlov.

6. Pritožnica je v pritožbi izpostavila, da je sodna praksa že zavzela stališče, da uveljavljanje izključnostnih upravičenj ne more predstavljati hujše grozeče škode na strani domnevnega kršilca, v kolikor niso podane druge morebitne relevantne okoliščine, ki bi položaj domnevnega kršilca posebej oteževale. Te okoliščine pa mora zatrjevati domnevni kršilec (tako sklep VSL I Cpg 1014/2010 z dne 16. 9. 2010). Tožena stranka v obravnavnem primeru ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da bi ji grozila hujša škoda od tiste, ki grozi tožeči stranki in ki bi njen položaj posebej oteževala. Slednje bi lahko dokazala tako, da bi navedla, koliko kotlov je prodala in da prodaja kotlov predstavlja odločilen delež pri njenem poslovanju.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo okoliščin, da bi tožena stranka kljub izdani začasni odredbi lahko še naprej opravljala dejavnost, le kotla s katerim krši patent tožeče stranke ne bi smela več prodajati. Prodaja tega kotla predstavlja neznaten del prodajanih izdelkov tožene stranke. Razen tega ravnanje tožene stranke izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe tujega izuma ali topografije po 234. členu KZ-1. Ker je tožena stranka tudi izjavila, da je prenehala s prodajo spornih kotlov, toženi stranki v primeru izdaje predlagane začasne odredbe ne bodo nastale bolj neugodne posledice, kot bi v primeru izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Izdaja začasne odredbe je nujno potrebna tudi, da se bodo kršeči proizvodi odstranili iz gospodarskih tokov in zavarovali kot dokaz v predmetnem gospodarskem sporu.

8. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po ZIL-1, če predlagatelj izkaže za verjetno, da je imetnik pravice, da je bila njegova pravica kršena, ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena. Razen tega mora predlagatelj verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: a) nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena, b) da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, c) ali da domnevni kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale imetniku pravice (prvi in drugi odstavek 123. člena ZIL-1).

11. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane odločbe dovolj jasno in pravilno pojasnilo, da morajo biti za izdajo začasne odredbe v zavarovanje pravic industrijske lastnine, izkazani tako pogoji iz prvega kot tudi pogoji iz drugega odstavka 123. člena ZIL-1. Pritožbeno sodišče s stališčem sodišča prve stopnje v celoti soglaša. Ugotovitev, da je kršitev pravic iz patenta verjetno izkazana, samo po sebi še ne utemeljuje izdaje začasne odredbe v zavarovanje terjatve, ki jo imetnik pravice uveljavlja po določilih ZIL-1 proti kršitelju pravic. Izpolnjena mora biti še ena od predpostavk iz drugega odstavka 123. člena ZIL-1. Verjetnost kršitve izključnih pravic sama po sebi ne pomeni nastanka težko nadomestljive škode, kot zmotno zatrjuje pritožnica.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da možnost nastanka gmotne škode, pa čeprav bi šlo za veliko gmotno škodo, glede na dobro bonitetno oceno tožene stranke, ne utemeljuje izdane začasne odredbe. Stališče, da nastanek gmotne škode, ki jo je mogoče povrniti, ne pomeni nastanka težko nadomestljive škode, je v sodni praksi trdno uveljavljeno.

13. Tožena stranka v pritožbi tudi ni konkretizirala kako visoka naj bi bila škoda, ki jo bo morebiti vtoževala tožeča stranka od tožene stranke. Upad prodaje kotlov v polovici leta 2019, ki naj bi znašal 436.421,71 EUR, sicer izkazuje nastanek gmotne škode, vendar pa ta škoda po višini ni dovolj konkretizirana, da bi nakazovala utemeljenost pavšalno zatrjevane ogromne materialne škode. Zmotno je pritožbeno stališče, da razlika med skupno vrednostjo prodanih kotlov v letu 2019 in 2018 predstavlja škodo, ki nastaja tožeči stranki. Vrednost prodanih kotlov ne predstavlja priznane škode zaradi kršitve patenta. Odškodnina bi bila lahko kvečjemu vrednost licenčnine, ki bi jo bila dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati zaradi neupravičene uporabe njenih pravic, ta pa običajno znaša manj kot 10 % od kosmatega prometa oziroma od prodaje izdelkov1. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode, ni upoštevalo, da je gmotna škoda, ki nastaja tožeči stranki ogromna in da kljub dobri bonitetni oceni tožena stranka odškodnine tožeči stranki ne bo mogla povrniti.

14. Prav tako sodišču prve stopnje mi mogoče očitati, da predloga tožeče stranke ni obravnavalo celostno. Pritožnica v zvezi z navedenim očitkom zgolj ponavlja svoje trditve o tem, da naj bi ji nastala težko nadomestljiva škoda in da naj bi ji v posledici kršitve patenta nastajala večja škoda, kot pa tista, ki bi z izdano začasno odredbo nastala toženi stranki. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da višja cena kotlov tožeče stranke ne pomeni sama po sebi, da bi tožeči stranki nastajala višja škoda zaradi kršitev pravic kakor pa toženi stranki, katere kotli imajo nižjo ceno. Prav tako hujših neugodnih posledic na strani tožeče stranke ne utemeljuje razvejana prodajna mreža tožene stranke. Zgolj dejstvo, da bi tožeča stranka prodala več svojih kotlov, če jih tožena stranka ne bi prodajala, nastanka hujših neugodnih posledic na strani tožeče stranke ne izkazuje. Prav tako izdaje začasne odredbe na tej podlagi ne utemeljuje dolžina trajanja sodnih postopkov.

15. Zmotno je pritožbeno stališče, da je trditveno in dokazno breme v zvezi s pogojem, da domnevni kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale imetniku pravice, na strani tožene stranke, ki naj bi bila dolžna zatrjevati in dokazati okoliščine, ki naj bi njen položaj posebej oteževale. Trditveno in dokazno breme za izkaz obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe je na predlagatelju začasne odredbe. Stališče sklepa VSL I Cpg 1014/2010 z dne 16. 9. 2010, da uveljavljanje izključnostnih upravičenj ne more predstavljati hujše grozeče škode na strani domnevnega kršilca, se nanaša na povsem drugačno dejansko situacijo kot v obravnavanem primeru, v kateri je imetnik pravic izkazal nastanek škode zaradi posega v njegove pravice, domnevni kršilec pa se je branil z navedbami, da bi mu nastala večja škoda zaradi uveljavljanja pravic iz patenta, kot pa imetniku pravic. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da, tožeča stranka, ki razen nekonkretizirane domnevne materialne škode ni zatrjevala nobenih drugih posledic, ki bi utemeljevale nastanek hujših neugodnih posledic na njeni strani, kot pa na strani tožene stranke, ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe po točki c) drugega odstavka 123. člena ZIL-1. Trditve, da prodaja kotla tožene stranke predstavlja neznaten del prodajnih izdelkov tožene stranke, so pritožbene novote, za katere tožeča stranka ni navedla, zakaj jih ni zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene od kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in sedmim odstavkom 123. člena ZIL-1).

17. O stroških postopka bo odločeno z odločbo o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in sedmim odstavkom 123. člena ZIL-1).

1 Primerjaj odločbo VSL V Cpg 1681/2015 z dne 13. 7. 2016.