Jedro

Pri naknadnem obračunu carine zaradi neizpolnitve obveznosti izvoza carinski zavezanec ne more uveljavljati znižane carinske stopnje na drugi dejanski in pravni podlagi. Carinske olajšave mora namreč uvoznik uveljavljati ob uvozu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi carinarnice z dne 16.7.1993, s katero je bila tožniku naknadno obračunana carina in davščina za izravnavo davčne obremenitve za v letu 1992 uvožene sveže višnje brez plačila carine po 5. členu odloka o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje prosto pri uvozu blaga v letu 1992 (v nadaljevanju odlok, Uradni list RS, št. 27/92) v zvezi s 50. členom carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90), ker ni izpolnila prevzete obveze izvoza. Zahtevek za znižanje carinske stopnje po 7. členu uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje prosto (v nadaljevanju uredba, Uradni list RS, št. 15/93) pa je bil smiselno zavrnjen. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da tožnik ni izpolnil prevzete obveze izvoza blaga v predpisanem roku, zato so mu bile pravilno obračunane uvozne dajatve po predpisih, veljavnih na dan vložitve zahteve za obračun carine, to je 30.6.1993. Ob uvozu je tožeča stranka uveljavljala le ugodnosti po 5. členu odloka, zato pri naknadnem obračunu uvoznih dajatev zaradi neizpolnitve prevzete obveznosti izvoza ne more uveljavljati drugih ugodnosti kot pri uvozu, saj gre le za obračun uvoznih dajatev.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V letu 1992 je postopno uvozil 1,152.661 t svežih višenj za predelavo v koncentrat. Celotna količina je bila namenjena izvozu. Kalkulacija cen je bila narejena po stanju cen na svetovnem tržišču v letu 1991, v letu 1993 pa so se cene bistveno znižale in sicer toliko, da ni bilo mogoče iztržiti niti pokritja stroškov substance. Višnjev koncentrat je še vedno namenjen izvozu, zato je tožnik tudi zaprosil carinarnico za podaljšanje roka za izpolnitev prevzete obveznosti izvoza. Prošnji ni bilo ugodeno, zato je na zahtevo carinarnice vložil zahtevke za odmero carine, katerim je priložil potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije z dne 18.6.1992, da se višnje ne proizvajajo v Sloveniji. S tem je bilo izkazano upravičenje za uporabo že citirane uredbe za znižanje carinske stopnje za 50 %, vendar kljub temu takšnemu zahtevku ni bilo ugodeno. Če že ni podlage za 100 % oprostitev uvoznih dajatev, meni, da je glede na citirano uredbo in potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije upravičen do 50 % znižanja uvoznih dajatev. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe, katerim dodaja, da so v skladu s citiranim 5. členom odloka roki za izvoz potekli v šestem in sedmem mesecu v letu 1993. Navedeni roki so prekluzivni in jih ni bilo mogoče podaljšati. Naknadna predložitev potrdila Gospodarske zbornice tudi ne more vplivati na drugačno odločitev, saj tožeča stranka sedaj uveljavljane olajšave ni uveljavljala ob uvozu. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve, da je ob uvozu navedenih svežih višenj v letu 1992 uveljavljal samo ugodnosti po 5. členu odloka in tako uvozil višnje brez plačila carine. Sporno tudi ni, da prevzete obveznosti izvoza v roku enega leta od uvoza, ni izpolnil. Odločilne dejanske okoliščine torej niti niso sporne, zato je tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljen. Po presoji sodišča je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Po določbi 5. člena navedenega odloka pravne osebe namreč lahko uvažajo surovine in repromaterial brez plačila carine pod pogojem, da se uvoženo blago uporabi v proizvodnji blaga za izvoz in da se najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozi v tujino. Za uveljavljanje te ugodnosti se uporabljajo določila 2., 3., 4. in 5. odstavka 50. člena carinskega zakona (CZ - 1. točka 1. odstavka in 3. odstavek 5. člena odloka). V primeru, če blago ni izvoženo v tujino v vrednosti in predpisanih rokih, se plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin (2. odstavek 50. člena carinskega zakona). Ker tožnik blaga ni izvozil v predpisanem enoletnem roku, so mu bile utemeljeno obračunane uvozne dajatve po predpisih, veljavnih na dan vložitve zahteve, to je 30.6.1993. Višine obračunanih uvoznih dajatev pa tožnik niti ne izpodbija. Zmotno je torej stališče tožnika, da bi pri naknadnem obračunu carine tožena stranka morala upoštevati tedaj uveljavljano znižano carinsko stopnjo po 7. členu uredbe, ker se uvožene surovine ne proizvajajo v Sloveniji, o čemer je predložila potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi le za naknadni obračun carine zaradi neizpolnitve prevzete obveze izvoza, zato tožnik ne more uspešno uveljavljati znižane carinske stopnje na drugi dejanski in pravni podlagi. Carinske oprostitve in olajšave mora namreč uvoznik uveljavljati ob uvozu (31. člen zakona). V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je tožeča stranka ob uvozu uveljavljala in uspešno uveljavila samo uvozni režim po 5. členu citiranega odloka. Na odločitev prav tako ne morejo vplivati spremenjene tržne razmere na svetovnem tržišču, saj riziko za kalkulacijo nosi uvoznik.

Uveljavljana tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava torej nista podana, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče citirane določbe carinskega zakona in zakona o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiška predpisa.