Jedro

Pravica do plače je ena od temeljnih pravic delavca. Polno plačo, ki je na podlagi pravnih norm določena v pogodbi o zaposlitvi, je dovoljeno znižati samo izjemoma. Ker je znižanje plače izjema od pravila pravice do polne plače, je treba materialnopravne in procesne določbe zakonov in kolektivnih pogodb o zmanjšanju plače ozko razlagati.

Tožena stranka je zaradi dolgotrajne neplačevitosti izdala tožnikom listine o nadomestilu za manj izplačane osebne dohodke. Ali so bili dani zakoniti pogoji za izdajo takšnih listin, je presojati predvsem po določbah 62. člena Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91, KPČBM), pa tudi po določbah Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (Uradni list RS, št. 48/90, ZZOD) in Konvencije MOD št. 131.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi 62. člena Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91, v nadaljevanju: KPČBM) zaradi zmanjšanja bruto osebnih dohodkov tožnikom za obdobje od 1.aprila 1991 do konca leta 1992 (torej za 21 mesecev) izdala listine o nadomestilu za manj izplačane osebne dohodke (v nadaljevanju: Listina), v katerih je navedeno, za koliko ECU-jev so v navedenem obdobju zmanjšani osebni dohodki delavcev.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnikov na plačilo razlik v ECU-jih, izraženih v protivrednosti v slovenskih tolarjih, ker je ugotovilo, da so bili dani vsi pogoji za zmanjšanje osebnih dohodkov po 62. členu KPČBM, ki pomeni natančnejšo opredelitev določbe 33. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90, v nadaljevanju: SKPG).

Četrtega pogoja iz prvega odstavka 62. člena KPČBM ("če je doseženi neto dobiček za 20 % nižji od doseženega neto dobička v preteklem računskem obdobju v ustrezni skupini dejavnosti v republiki") provstopno sodišče ni obrazložilo. Sodišče je ugotovilo, da je edina pomanjkljivost, da o podaljšanju omejitev osebnih dohodkov nad šest mesecev delavci niso bili obveščeni na zborih delavcev in da poslovodni organ o znižanjih ni izdal sklepov. Vendar je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotovilo, da tožene stranke - zaradi njene trajne neplačevitosti - niso zavezovale določbe KPČBM, temveč določbe Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (Uradni list RS, št. 48/90, v nadaljevanju: ZZOD).

Dejstvo, da so bile Listine izdane za nazaj in za več kot šest mesecev, na zakonitost ne vpliva, ker KPČBM ne predpisuje postopka za izdajo listin.

Tožena stranka ni ravnala v skladu z omejitvami v zvezi z višino znižanja osnovnih osebnih dohodkov (največ 20 %), temveč jih je znižala tudi do 61 %. Sodišče je ugotovilo, da bi bili tožniki upravičeni do plačila razlike le, če bi bilo znižanje nezakonito, torej v nasprotju z ZZOD. Plače so bile, glede na določbe v kolektivni pogodbi, znatno nižje, vendar je bilo, zaradi neplačevitosti tožene stranke, uporabiti določbe ZZOD, ne pa KPČBM.

Sodišče druge stopnje je v glavni stvari zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Spremenilo je le izrek o stroških na prvi stopnji in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka.

Ugotovilo je, da je dne 5.2.1998 začel veljati Zakon o privatizaciji slovenskih železarn d.d. (ZPSZ) (Uradni list RS, št. 13/98), ki v 4. členu določa, da se interna razdelitev delnic opravi tudi z izročitvijo potrdil, ki so bila izdana na podlagi kolektivne pogodbe, ki je začela veljati 1.3.1991. V razmerju do določb 49. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) in 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) je navedena določba ZPSZ poseben predpis, ki posega tudi na veljavnost SKPG in KPČBM.

ZPSZ priznava, da delavcem plače niso bile izplačane v skladu s kolektivnimi pogodbami. Istočasno pa določa, da se terjatve iz naslova neizplačanih plač lahko vnovčijo le v okviru zamenjave za privatizacijske delnice. S takšno zamenjavo pa so terjatve iz naslova premalo izplačanih plač ugasnile.

Način izplačila iztoževanih razlik plač je v ZPSZ posebej urejen. Ta ureditev ne predvideva in tudi ne omogoča posebnega denarnega izplačila upravičencem. Zato je prvostopna sodba pravilna.

Tožniki so zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložili pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagali so, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi, podrejeno, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajali so, da je ZPSZ začel veljati leta 1998. Zato ne more poseči v njihove pravice, ker so te nastale leta 1991 in 1992 in ker je bila tožba vložena leta 1994. Odločitev sodišča druge stopnje je zato protizakonita in protiustavna.

ZPSZ določa, da terjatve ugasnejo šele s konverzijo terjatev, torej z zamenjavo internih obveznic za delnice. Nihče od tožnikov tega ni storil, zato njihove terjatve še obstojijo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je bila tožena stranka v spornem obdobju insolventna, ker od nje ni zahtevalo, da o tem predloži listinske dokaze. Zato je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker ni dokazano, da je za toženo stranko veljal ZZOD. Tožena stranka je v obdobju, ko je zmanjšala plače tožnikov, veliko investirala.

Obračunski predpisi, ki jih navaja 1. člen ZZOD, v sodbi niso bili uporabljeni. Kako se izračunajo zajamčeni osebni dohodki, je določeno v 5. členu zakona.

Obseg sredstev za zajamčene osebne dohodke ni bil ugotovljen. Ni bilo tudi ugotovljeno, ali je bil ta obseg v skladu z zakonom in ali so bila pri izplačilih za vse delavce (tudi za vodilne delavce) uporabljena enaka merila.

Za zmanjševanje plač so morali biti izpolnjeni določeni pogoji po kolektivni pogodbi, ker pri omejevanju plač gre za omejitev ene od temeljnih pravic delavcev. Teh pogojev tožena stranka ni izpolnjevala. Poslovodni organ ni sprejel sklepa o znižanju plač. Sindikat ni dal predhodnega mnenja.

Tožeča stranka je tudi ugovarjala odločitvi o stroških postopka.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/74 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da je bila že od leta 1990 dalje insolventna in je zato izplačevala plače na podlagi ZZOD. Zaradi neprekinjene insolventnosti zahtevki tožnikov na izplačilo razlik plač do višine določene v kolektivni pogodbi, niso utemeljeni.

Kolektivna pogodba za toženo stranko v času insolventnosti ni mogla veljati.

Z začetkom veljavnosti ZPSZ so terjatve tožnikov ugasnile.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Takšna ureditev revizije narekuje revidentu, da določno navede razloge revizije in da jih tudi utemelji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana. V zvezi z drugimi kršitvami postopka revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo, ker revidenti niso utemeljili, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka bi naj bile podane.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Pravica do plače (osebnega dohodka) je ena od temeljnih pravic, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Takšen značaj plače izvira iz nekaterih načel Ustave Republike Slovenije, npr. iz načela varstva dela - 66. člen.

Tudi mednarodne norme določajo temeljne pravne značilnosti plač, predvsem določajo merila za minimalne plače. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 131 o minimalnih osebnih dohodkih, s posebnim ozirom na države v razvoju (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 14/82 v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92, Uradni list RS, št. 54/92, v nadaljevanju: Konvencija) npr. v prvem odstavku 2. člena določa pravico do minimalne plače, v tretjem odstavku 5. člena pa sodelovanje predstavniških organizacij ali predstavnikov delavcev in delodajalcev pri določanju minimalnih plač.

Temeljna načela za delitev osebnih dohodkov (plač) so sprejeta tudi v ZTPDR in ZDR. Plača delavca je določena v pogodbi o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) na podlagi splošnega akta delodajalca, ki mora biti v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Temelj za zajamčene osebne dohodke je določen v 51. členu ZTPDR.

Plačo je treba izplačati v zneskih, ki so določeni v PZ in pri tem upoštevati določbe zakonov in kolektivnih pogodb. Velja načelo, da mora biti plača izplačana v PZ dogovorjenih zneskih in rokih, v denarju, na dogovorjenem kraju (npr. prostori delodajalca) oziroma na dogovorjen način (npr. na tekoči račun delavca).

Omejitve oziroma zmanjšanje plače so izjema od pravila in pravice do polne plače za poln delovni čas. To pomeni, da morajo biti izjeme od navedenih pravil v pravnih normah jasno in izrecno določene in da jih je treba ozko razlagati.

Izjeme od pravice do polne, v PZ dogovorjene plače so urejene v zakonih in kolektivnih pogodbah. V času, ko je tožena stranka izdala Listine, je veljal ZZOD. Ob njem tudi nekatere druge norme določajo izjemnost omejevanja plač. V drugem odstavku 97. člena ZTPDR je določeno najmanjše nadomestilo plače v času pripora. Prej veljavni Zakon o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 do 27/90) je določal omejitve izvršbe na osebni dohodek v 93. členu. Sedaj veljavni Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) (Uradni list RS, št. 51/98) ima podobno določbo v 102. členu.

Listine o manj prejetih plačah, ki so bile izdane na podlagi petega odstavka 62. člena KPČBM, bi bile izdane v skladu s to določbo, v skladu s tretjim odstavkom 4. člena Konvencije in v skladu s 33. členom SKPG, če bi bili izpolnjeni pogoji (KP jih napačno imenuje: primeri) in če je bil postopek izveden v skladu z navedenimi normami.

V prvem odstavku 62. člena KPČBM in prvem odstavku 33. člena SKPG so določeni pogoji za znižanje plač. Osnovni osebni dohodek je lahko do 20 % nižji od zneskov, določenih za posamezne zahtevnostne skupine, ki so določene v navedenem 59. členu KPČBM. V posebnih alineah prvega odstavka 62. člena KPČBM so določeni še štirje dodatni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da pristojni organi delodajalca lahko omejijo plačo. Drugi in nadaljnji odstavki navedenega člena KPČBM, drugi odstavek 33. člena SKPG in navedena določba Konvencije določajo postopek za omejevanje plač.

V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje (tretji odstavek na 5. strani) je navedeno, da plače tožnikov niso bile omejene le do 20 %, temveč v nekaterih primerih celo do 61 %, kar je lahko kršitev določbe 5. člena ZZOD. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa je tudi v nasprotju s četrtim odstavkom 62. člena KPČBM. Vendar kršitve navedenih materialnopravnih določb iz izvedenega dokaznega postopka ni mogoče jasno ugotoviti, ker v tej smeri dokazi niso bili popolno izvedeni.

Za ugotovitev ali je bila omejitev plač v skladu s prvim odstavkom 62. člena KPČBM, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, v katero zahtevnostno skupino iz 59. člena KPČBM so bili razvrščeni posamezni tožniki. Iz tega bi lahko ugotovilo izhodiščni bruto osebni dohodek posameznega tožnika in v zvezi s tem, ali je bil izplačani znesek plače v skladu z navedeno določbo kolektivne pogodbe.

Sodišče prve stopnje ni navedlo, na katere dokaze (listine) je oprlo sklep, da so bili dani drugi navedeni pogoji iz prvega odstavka 62. člena KPČBM. Četrtega pogoja sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Pri utemeljevanju obstoja pogojev se je sklicevalo na pravnomočno zadevo opr. št. Pd 542/94 (sodba je v prilogi), vendar v tej sodbi ni obrazloženo, iz katerih dokaznih listin tožene stranke izhaja obstoj posameznih navedenih pogojev.

Ker je omejevenje plač - kot je bilo navedeno - izjema od pravila, je treba tudi določbe o postopku ozko in natančno razlagati. V zvezi s tem že dokazni zaključki sodišča prve stopnje (da je bil postopek pomanjkljiv v zvezi s podaljšanjem omejitev pri izplačevanju plač nad šest mesecev, da delavci niso bili obveščeni na zborih delavcev, da poslovodni organ ni izdal sklepov o znižanju plač, da tožena stranka ni ravnala v skladu z omejitvami, ki jih določa KPČBM) vzbujajo dvom o pravilnosti njegove odločitve. V strogo formalnem postopku omejevanja plač, ki izhaja iz njihove pravne narave in navedenih norm, je bistveno, da poslovodni organ izda individualne sklepe o omejitvi plač in da o tem da soglasje organ upravljanja (prvi odstavek 33. člena SKPG, drugi in peti odstavek 62. člena KPČBM). Pomembna sta vloga in pristojnost sindikata, ki mora biti o tem obveščen (navedena določba KPČBM) in ki mora v postopku enakopravno sodelovati (točka a) tretjega odstavka 4. člena Konvencije). Za zakonitost znižanja plače, ki traja nad šest mesecev, morajo biti izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 62. člena KPČBM: poslovodni organ preveri, ali so za to izpolnjeni pogoji, enakopravno sodelovanje sindikata, obvestilo delavcev na zborih delavcev. Sodišče prve stopnje je obravnavalo le nekatere od navedenih procesnih določb (peti odstavek obrazložitve na 4. strani, drugi odstavek na 5. strani). Ugotovilo je, da kršitve postopka niso podane, ker za toženo stranko ni veljala KPČBM (ki naj ne bi imela procesnih določb), temveč ZZOD. V ZZOD ni naveden postopek za omejevanje plač, zato je treba v tem sporu uporabiti določbe KPČBM, predvsem 62. člen. Sodba sodišča prve stopnje je, glede na obrazloženo, pomanjkljiva v zvezi z ugotavljanjem pogojev za omejevanje plač tožnikov in tudi v zvezi z ugotavljanjem pravilnosti pri toženi stranki izvedenega postopka.

Reviziji pa je bilo treba ugoditi tudi zato, ker ni mogoče soglašati s pravnim stališčem v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje.

Tožniki na podlagi petega odstavka 62. člena KPČBM, v zvezi z določbami ZPSZ, pridejo do zakonitega poplačila svojih terjatev v postopku lastninjenja podjetja, le tedaj, če je ugotovljeno, da so bile Listine izdane po postopku in v skladu s pogoji (merili), ki so določeni v KPČBM. Ker tožniki zahtevajo plačilo celotnih zneskov, ki so navedeni v Listinah, je za odločitev bistveno, ali so bili dani pogoji za izdajo Listin, ali so v Listinah navedeni pravilni zneski in ali je bil postopek izveden v skladu s Konvencijo, SKPG in KPČBM.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je bil dokazni postopek na sodišču prve stopnje nepopolno izveden in da je zato dan dvom o pravilni uporabi materialnega prava. Reviziji je bilo zato treba ugoditi, obe sodbi razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek v zvezi z razlogi za omejitev plač tožnikov in ugotoviti, ali je bil postopek izveden v skladu s prej navedenimi pravnimi normami in kako morebitne posamezne kršitve postopka vplivajo na odločitev sodišča. O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpisa Republike Slovenije.