Jedro

Sodba ne vsebuje razlogov o vzročni zvezi, ki je eno od odločilnih dejstev po I. odst. 154. čl. ZOR, zato sodbe ni moč preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1,400.000,00 SIT (sedaj 5.842,10 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožeči stranki naložilo, da mora toženi povrniti 70,48 EUR pravdnih stroškov.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP. Sodišču uvodoma očita, da je prekršilo razpravno načelo, saj je ugotavljalo dejstva, katerih pravdni stranki nista navajali. To pa je imelo odločilen vpliv na nepravilnost oz. nezakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče le-to izdalo ravno pod vplivom ugotovitve takšnega dejstva, katerega je tudi sicer ugotovilo nepravilno. Bistvena odločitev sodišča, da tožniku ni uspelo dokazati vzročne zveze med spolzkimi stopnicami in nezaščiteno ograjo (škodljivo dejstvo) ter njemu nastalo škodo (škoda), sloni na obrazložitvi, da sta zaslišani priči (verjetno je imelo v mislih priči D. in A. M.) kakor tudi tožnik sam izpovedali, da je bil tožnik pri hoji po stopnicah nepazljiv, saj je gledal gor proti zakoncema M. in se pri tem ni niti držal za ograjo. Takšnega ravnanja pa ni mogoče pričakovati od odraslega povprečno pazljivega človeka, ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka in tudi pred tem zdrav in ni jemal nobenih zdravil. Tovrstni razlogi sodišča so povsem neprimerni oz. neustrezni, saj nimajo prav nikakršne zveze s predpostavko vzročne zveze. Navedeni razlogi se namreč nanašajo izključno na vprašanje predpostavke odgovornosti za škodo ne pa na vzročno zvezo. O tem, zakaj sodišče zaključuje, da vzročna zveza med spolzkimi stopnicami in nezaščiteno ograjo ter nastalo poškodbo ni dokazana, pa sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo prav nikakršnega razloga, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Jasno je, da so spolzke stopnice in nezaščitena kovinska ograja vzrok oz. razlog, zaradi katerega po rednem, normalnem in pričakovanem toku stvari lahko pride do padca osebe in s tem tudi do nastanka škode. Sodišče bi moralo, če je menilo, da takšno škodljivo dejstvo do tožbeno zatrjevanih posledic ne more privesti oz. ne more biti vzrok za njihov nastanek, to vsekakor prepričljivo obrazložiti, saj gre za odločilno dejstvo. Zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče nadalje utemeljilo tudi na zaključku, da je tožena stranka uspela dokazati, da ni kriva. Uspelo ji je namreč dokazati, da stopnice niso bile mokre in spolzke. Tudi zaključek sodišča, da stopnice domnevno niso bile mokre in spolzke, ni relevanten v zvezi z vprašanjem predpostavke odgovornosti oz. krivde, kot to zmotno meni sodišče, temveč gre pri tem kvečjemu za vprašanje obstoja oz. neobstoja škodljivega dejstva. Potrebno je namreč ločiti med samim škodljivim dejstvom in odnosom tožene stranke do tega, ki se lahko odraža v naklepu oz. malomarnosti. Ne glede na to pa tožeča stranka ugotavlja, da ni zadosten zaključek sodišča, da stopnice niso bile mokre in spolzke, saj je tožeča stranka svoj zahtevek vendar temeljila prvenstveno na dejstvu nezaščitene kovinske ograje, na kateri ni bila nameščena ustrezna gumijasta obloga. Sodba nima nikakršnih razlogov o zatrjevanjih tožnika, da se je v posledici zdrsa na spolzkih stopnicah poskušal ujeti za ograjo, pri čemer je udaril ob golo železo, zaradi česar ga je roka izredno zabolela in zdrsnila, prav v tej posledici pa se mu ni uspelo ujeti in je padel ter se poškodoval. Ker sodba razlogov o odločilnem dejstvu, to je o vzročni zvezi nima (vzročna zveza je namreč eden od pogojev splošnega civilnega delikta), je ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Z zaključkom, da tožniku ni uspelo dokazati, da so bile stopnice mokre in spolzke, sodišče dejansko ni moglo presojati o obstoju krivde oz. odgovornosti tožene stranke, ampak kvečjemu o vprašanju obstoja oz. dokazanosti škodljivega dejstva, kar pa ni bilo ustrezno ugotovljeno oz. obrazloženo. Sodišče mora vendar primarno ugotoviti škodljivo dejstvo, da se je potem sploh mogoče ukvarjati z vprašanjem odgovornosti oz. odnosa tožene stranke do le-tega. Navajanje sodišča, da tožena stranka ni kriva, pa predpostavlja obstoj oz. dokazanost škodljivega dejstva, kar pomeni, da so razlogi sodbe povsem nerazumljivi in v medsebojnem nasprotju. V nadaljevanju pritožba opozarja, da tožena stranka svoje odgovornosti v zvezi s po tožeči stranki uveljavljanim škodljivim dejstvom, sploh ni skušala razbremeniti. Sprva je ugovarjala le, da so za nastalo škodo krivi sami lastniki stanovanjskega objekta, ki niso poskrbeli za nemoteno uporabo ograje, kasneje pa je priznala, da je bila s polico št. 36958 zavarovana tudi odgovornost stanovalcev stavbe, pri čemer je zanjo ostalo sporno vprašanje, kako je prišlo do nastale poškodbe tožnika, ali so stanovalci odgovorni tožniku za nastalo mu škodo in ali je podana vzročna zveza med neprimerno zaščito ograje in posledično zdrsa na stopnici. Uveljavljala je, da tožnik ni predložil nikakršnih dokazov. Tožena stranka tako ni navedla prav nikakršnih dejstev, s katerimi bi se krivde razbremenjevala, niti ni v zvezi s tem predlagala izvedbe kakega dokaza. Zato je nepravilen zaključek sodišča, da krivda lastnika stanovanja in s tem tožene stranke ni podana, ker naj bi slednja to dokazovala. Ob tem, da se tožena stranka odgovornosti v tem postopku sploh ni razbremenjevala, pa je ugotoviti tudi, da ni ugovarjala, da naj bi škoda tožniku nastala zaradi njegovega lastnega neprimernega ravnanja, torej ni ugovarjala soprispevka oškodovanca. Ker tožena stranka tovrstnih ugovorov v smislu navajanja trditvene podlage ni podala, sodišče ni imelo podlage, da je tovrstna dejstva ugotavljalo in zaključilo, da je bil tožnik pri hoji nepazljiv oz. da je bilo njegovo ravnanje neprimerno oz. neskladno zahtevani skrbnosti. Z ugotavljanjem tovrstnih nezatrjevanih dejstev je sodišče prekršilo razpravno načelo, s tem pa je bil prekoračen tudi obseg zahtevka oz. ugovoru tožene stranke. Takšna kršitev je imela neposreden vpliv na nepravilnost in nezakonitost izpodbijane sodbe, saj je prav zaradi ugotovitve takšnega dejstva sodišče zahtevek zavrnilo. Zaključek sodišča, da stopnice niso bile mokre in spolzke, pa je tudi iz stališča pravilne ugotovitve dejanskega stanja nepravilen. O tem, da je bilo stopnišče mokro, je prepričljivo izpovedal sam tožnik, saj mu je takoj, ko je stopil na drugo stopnico zdrsnilo, prav tako pa takrat tam ni nihče čistil stopnišča. Sodišče te izpovedi tožnika ni dokazno ocenilo niti same zase niti v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi. Njegova izpoved je posredno potrjena tudi z izpovedbo prič M. D. M. je namreč jasno izpovedala, da je videla, kako je tožniku spodrsnilo. Zdrs je vendar mogoče le na spolzkih stopnicah. Prav tako je povedala, da stopnišče zadnja tri leta redno čisti čistilni servis, medtem ko so bile pred tem težave, tako da se včasih ni niti čistilo. Tudi A. M. je izpovedal, da je videl, ko je tožnika spodneslo in je padel na hrbet, ter da je bil pol leta v preteklosti problem s čiščenjem stopnišča, ko ni bilo čistilke, pri čemer pa ni mogel časovno opredeliti tega obdobja. Izpovedal je da mu je tudi tožnik povedal, da mu je spodrsnilo na stopnici, sam pa se ni spominjal, ali je bilo stopnišče mokro ali spolzko. Na podlagi izpovedi teh prič nikakor ni moč zaključiti, da stopnice niso bile mokre ali spolzke. Najmanj kar je, bi moralo sodišče obrazložiti, zakaj v tem delu tožniku ni verjelo. Takšne stopnice so spolzke že zaradi samega materiala, iz katerega so izdelane. Na tej podlagi je tožeča stranka utemeljevala tudi objektivno odgovornost tožene stranke, pri čemer pa sodba prav tako nima nikakršnih razlogov. Sodba tudi nima razlogov o opustitvi primernega vzdrževanja zaščitne ograje stopnic. Dokazni postopek je jasno pokazal, da ograja ni bila primerno vzdrževana in ni imela zaščitne gumijaste obloge. Kar zadeva zaključka sodišča, da tožnik ni prepričljiv niti glede časa, ko bi naj prišlo do škodnega dogodka, pa tožeča stranka ugotavlja, da je tudi v tem delu sodišče ugotavljalo dejstvo, ki ga nobena od strank ni zatrjevala. Tožena stranka je časovno okoliščino dogodka izpostavila po zaključku iz dokazovanja, pri čemer je navedla, da iz izpovedbe prič M. izhaja, da naj bi se tožnik poškodoval popoldan, iz zdravstvene dokumentacije pa, da je do poškodbe prišlo dopoldan. Takšnega naziranja ni šteti za trditvene navedbe v postopku, pa tudi če bi temu bilo tako, bi bila ta navedba podana prepozno, ker je bila tožena stranka že prekludirana za navajanje novih dejstev. Tožnik je navedel le, da je do dogodka prišlo dne 17.7.2001 in pri tem ni navedel ure. Glede na zdravstveno dokumentacijo se je tako nedvomno nesreča zgodila v jutranjih urah. Sklepanje sodišča, da je bil tega dne delovni dan, obe priči pa sta zaposleni, je zelo poenostavljeno, saj bi v takšnem primeru sodišče moralo ugotavljati vsaj še, ali sta bili priči zaposleni tudi v času škodnega dogodka ali sta na ta dan delali in v kateri izmeni. Tožeči stranki ni razumljivo, v katerem delu izpovedbe je sodišče verjelo priči Sabo, saj ta priča razen v tistem delu, na katerega je opozorila tožeča stranka v pritožbi ni navedla prav ničesar, kar bi bilo relevantno za presojo konkretnega primera. Zgolj podredno in iz previdnosti tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov, saj je le-ta v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo na jesenski občni seji 13.12.2006. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da se je 17.7.2001 poškodoval pri padcu na stopnicah v stanovanjskem objektu v Zrečah, ko je pri hoji po spolzkih stopnicah, na katerih je bil razlita mastna tekočina, s komolcem udaril ob ograjo, ki ni bila zaščitena z gumo. Pri tem je trznil od bolečine in v posledici tega trzljaja padel po stopnicah in si poškodoval vrat. V vlogi, vloženi še pred začetkom glavne obravnave, pa je zatrjeval, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi mokrih in mastnih tal na stopnišču in neustrezne zaščite ograje. Navajal je, da so bila tla mokra in v posledici spolzka. Nadalje, da so stopnice iz takega materiala, da postane spolzko, če je mokro oziroma neustrezno čiščeno, da so stopnice brez protidrsnih trakov ter da je na mestu zdrsa ograja neprimerno vzdrževana (na njej ni gumijastih oblog). Tožnik je v tej vlogi pojasnil, da se je po zdrsu skušal uloviti - z roko prijeti za ograjo - a je udaril z roko ob golo železo. Takrat ga je zabolelo in roka mu je zaradi odsotnosti gume zdrsnila po ograji in se predvsem zaradi bolečine, sekundarno pa zaradi dejstva, da je bila tudi ograja spolzka, ni mogel ujeti in je padel po stopnicah. Tožnik trdi, da je do poškodbe prišlo zaradi nevzdrževane in nezavarovane stopniščne ograje, katero so nedvomno dolžni vzdrževati lastniki posameznih etažnih enot stavbe C. n. R. ..., Z., in sicer tako, da ograja ne more predstavljati nevarne stvari, kakor v konkretnem primeru. Lastniki stanovanj so to zavezo zanemarili ter s tem povzročili situacijo, da je prišlo do nastanka nepremoženjske škode na strani tožeče stranke. Odgovornost stanovalcev je tako krivdna in objektivna. Ker je po polici št. 36958 zavarovana tudi civilna odgovornost stanovalcev, tožnik zahteva plačilo odškodnine od toženke. Toženka pa se je v postopku branila z navedbami, da stanovalci bloka niso nikoli potrdili plana vzdrževalnih del in da pogodba ni zaživela ter da so za nastalo škodo v celoti odgovorni lastniki stanovanjskega objekta sami, ker niso poskrbeli za nemoteno uporabo ograje in niso pristopili k izvajanju plana.

Glede na zgoraj povzete trditve pravdnih strank se izkaže za utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo odločitve, da tožniku ni uspelo dokazati vzročne zveze med spolzkimi stopnicami in nezaščiteno ograjo ter nastalo škodo. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da se obrazložitev v drugem odstavku na str. 5 izpodbijane sodbe nanaša izključno na vprašanje predpostavke odgovornosti za škodo in ne na vzročno zvezo. Ker sodba ne vsebuje razlogov o vzročni zvezi, ki je glede na določbo I. odst. 154. čl. ZOR, eno od odločilnih dejstev, ki ga mora glede na trditve tožeče stranke po izvedenem dokaznem postopku ugotoviti sodišče, sodbe ni moč preizkusiti in jo mora sodišče druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne bo odveč pojasniti, da o vzročni zvezi govorimo takrat, ko se vprašujemo, ali je določeni dogodek (škodno dejanje) povzročil, imel za posledico neki drug dogodek oziroma stanje, to je pravno priznano škodo. Vzročno zvezo je torej potrebno ugotoviti kot del pravno relevantnega dejanskega stanja, kot element zatrjevanega odškodninskega delikta.

Sodišču druge stopnje se že glede na to odločitev do ostalih zatrjevanj v pritožbi ne bi bilo potrebno opredeljevati. Pa vendar je potrebno pritrditi pritožniku v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je toženi stranki uspelo dokazati, da ni kriva, saj ji je uspelo dokazati, da stopnice niso bile mokre in spolzke (obrazložitev v tretjem odst. na str. ... izpodbijane sodbe), da zaključek sodišča, da stopnice domnevno niso bile mokre in spolzke, ni relevanten v zvezi z vprašanjem predpostavke odgovornosti oz. krivde. Kot pravilno opozarja pritožba je potrebno ločiti med škodljivim dejstvom in odnosom tožene stranke do tega, ki se lahko odraža v naklepu oz. malomarnosti. Tožnik je svoj zahtevek temeljil prvenstveno na dejstvu nezaščitene kovinske ograje, na kateri ni bila nameščena ustrezna gumijasta obloga. Utemeljen je tudi njegov očitek, da sodba nima razlogov o zatrjevanjih, da se je v posledici zdrsa na spolzkih stopnicah poskušal ujeti za ograjo, pri čemer je udaril ob golo železo, zaradi česar ga je roka izredno zabolela in zdrsnila, prav v tej posledici pa se mu ni uspelo ujeti in je padel ter se poškodoval. Tudi zaradi tega je sodba po oceni sodišča druge stopnje brez razlogov in tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Razlogi sodbe so tudi nerazumljivi in v medsebojnem nasprotju. Pritrditi je namreč tožniku, da s tem, ko prvostopno sodišče obrazlaga, da tožena stranka ni kriva, takšen zaključek predpostavlja obstoj oz. dokazanost škodljivega dejstva, kar pa je v nasprotju z zaključkom sodišča, da tožniku ni uspelo dokazati škodljivega dejstva. Prav tako pa je glede na gornje povzete trditve tožene stranke pritrditi navedbam v pritožbi, da se tožena stranka svoje odgovornosti v zvezi s po tožeči stranki uveljavljenim škodljivim dejstvom sploh ni skušala razbremeniti in da tudi ni ugovarjala soprispevka oškodovanca. Sodišče je s tem, ko je ugotavljalo nezatrjevana dejstva in zaključilo, da je bil tožnik pri hoji nepazljiv oz. je bilo njegovo ravnanje neprimerno oz. neskladno zahtevani skrbnosti, prekršilo razpravno načelo. Takšna kršitev pa je imela vpliv na nepravilnost in nezakonitost izpodbijane sodbe, saj je prav zaradi ugotovitve takega dejstva sodišče zavrnilo zahtevek. Sodba je tako obremenjena tudi z uveljavljeno relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po I. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče je v skladu z razpravnim načelom vezano na zatrjevano dejansko podlago. Stranke so tiste, ki so dolžne in upravičene priskrbeti ustrezno trditveno podlago. Zgolj okoliščina, da sodišče neko dejstvo odkrije mimo navedb strank v dokaznem postopku, pravdnih strank ne odvezuje te odgovornosti. Skratka: zatrjevanja strank so samo tiste navedbe, ki jih stranke v skladu z določbami ZPP navedejo v vlogah, predpisanih za ta namen, ne pa tudi tisto, kar morebiti izpovejo zaslišane kot stranke ali kar se morebiti v zvezi z zatrjevanji pravdnih strank odkrije v dokaznem postopku.

Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo I. odst. 354. čl. ZPP razveljavilo zaradi zgoraj obrazloženih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno opraviti vestno in skrbno oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem bo moralo paziti na to, da tožeča stranka v tožbi zatrjuje tako krivdno kot objektivno odgovornost tožene stranke in v zvezi s tem na načine, na katere se lahko povzročitelj škode razbremeni svoje odgovornosti pri eni oziroma drugi vrsti odgovornosti. Glede na zgoraj obrazložene kršitve določb pravdnega postopka bo moralo sodbo obrazložiti v skladu z določbo 324. čl. ZPP in pri tem paziti, da bo imela vse razloge o odločilnih dejstvih, da bodo ti razlogi jasni in ne bodo med seboj v nasprotju.

V skladu z določbo III. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.