Jedro

Čeprav se sodba, s katero sodišče prve stopnje zavrne zahtevo za sodno varstvo, na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 ne more izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to sodišča prve stopnje ne odreši njegove dolžnosti, da svojo odločitev o sprejemu priznanja odgovornosti ustrezno pojasni.

Storilec ni priznal vseh očitanih zakonskih znakov prekrškov in odgovornosti, zaradi česar je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 118. člena in 68. člen ZP-1 ter je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki vpliva na zakonitost sodbe, saj po objektivnih in subjektivnih kriterijih ni jasnega in popolnega priznanja prekrškov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence je z odločbo o prekršku storilkama pravni osebi in odgovorni osebi za prekrška po prvem odstavku 177.a člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) najprej določila globo za posamezni prekršek, nato pa izrekla enotno globo pravni osebi 33.400,00 EUR, odgovorni osebi pa 10.000,00 EUR, obema pa je naložila še plačilo sodne takse v znesku 10 % izrečene globe. Zoper to odločbo sta storilki po zagovorniku vložili zahtevo za sodno varstvo, katero je sodišče prve stopnje zavrnilo in jima naložilo plačilo stroškov postopka, pravni osebi v znesku 3.344,60 EUR, odgovorni osebi pa v znesku 1.000,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta storilki po zagovorniku in jo izpodbijata zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) in predpisa, ki določa prekršek, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločitve o sankcijah in stroških postopka o prekršku. Predlagata, naj višje sodišče pritožbo preuči, nato pa izpodbijano sodbo in odločbo o prekršku odpravi ter ustavi postopek, podredno pa, da izpodbijano sodbo in odločbo o prekršku spremeni tako, da kršiteljema izreče opomin ali opozorilo ter ustrezno spremeni odločitev o stroških postopka in zniža sodno takso. V kolikor pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe in odločbe ne bo odpravilo ali spremenilo kot je predlagano, kršitelja predlagata, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Prekrškovni organ se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe ter opozarja na stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi U-I-491/18-28 z dne 6. 5. 2021 v zvezi z ureditvijo nedovoljenih ravnanj v verigi preskrbe s hrano po ZKme-1. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz izpodbijane odločbe o prekršku niso razvidni vsi zakonski znaki prekrška. Izrek odločbe o prekršku mora glede na določbo četrtega odstavka 56. člena ZP-1 poleg ostalih obveznih sestavin vsebovati tudi konkretiziran dejanski stan, kar pomeni, da so vsa navedena dejstva in okoliščine, ki prekršek opredeljujejo, tako konkretno in določno opisani, da je mogoče presojati pravilnost zaključkov prekrškovnega organa.

Iz izreka odločbe o prekršku je razvidno, da se storilkama očita, da je pravna oseba A. d.o.o. oziroma v njenem imenu in za njen račun njen direktor B. B. nedovoljeno ravnala, saj je z znatno tržno močjo (obseg prodaje v letu 2018 67.068.158,00 EUR prihodkov od prodaje oziroma letnega prometa) v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji izkoriščala dobavitelja C. d.d. in D. z.o.o. na način, da pri plačilu prejetih računov v obdobju od 10. 1. 2019 do 27. 9. 2019 oziroma od 17. 1. 2019 do 9. 8. 2019 ni spoštovala plačilnih rokov iz 61.b člena ZKme-1, ko jima je za dobavo hitro pokvarljivih živil oziroma predpakiranega mletega mesa in mesnih pripravkov, nepredpakiranih pasteriliziranih mesnih izdelkov oziroma nepredpakiranega svežega mesa plačevala v roku, daljšem od 45 dni in je s tem kršila 11. točko tretjega odstavka 61.f člena ZKme-1 in storila prekrška po prvem odstavku 177.a člena ZKme-1. Takšen izrek pa po presoji višjega sodišča zadosti pogojem iz četrtega odstavka 56. člena ZP-1, saj sta v opisih dejanj konkretizirani materialni določbi kršenega predpisa, določno je opredeljena kršitev z navedbo kraja, časa in načina storitve obeh prekrškov, konkretizirana sta tudi storilca prekrška (pravna in odgovorna oseba), vsebovana pa je tudi pravilna pravna opredelitev prekrška.

6. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 118. člena ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost sodbe (v 9. in 11. točki).

7. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena na podlagi priznanja odgovorne osebe pravne osebe na zaslišanju pred sodiščem. Storilec odgovorna je na naroku dne 7. 6. 2021 izjavil, da ve, da zakon predpisuje 45-dnevni rok za plačilo računov predmetnih živil, da sta imela oba dobavitelja daljši plačilni rok in sicer po pogodbi iz leta 2018 je bil plačilni rok 60 dni, po pogodbi iz leta 2019 pa so bili plačilni roki daljši od 45 dni, nekateri računi so bili izdani s plačilnim rokom 75 dni. V nadaljevanju zagovora je navedel letni promet D. z.o.o. 21.000.000,00 EUR in C. d.d. 32.000.000,00 EUR ter zaključil, da pravna oseba nima prevladujoče pozicije, saj ustvari na slovenskem trgu le 1,5 % prometa, glede na ostale ponudnike (G., H.). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi po povzetku zahteve za sodno varstvo in odločbe o prekršku povzelo zagovor storilca odgovorne osebe (ki ga je podal tudi v imenu pravne osebe), nato pa v 7. točki skopo navedlo, „da ugotavlja, da je zastopnik storilke pravne osebe in storilke odgovorne osebe v svojem zagovoru priznal očitane prekrške, čemur je sodišče podelilo vero, ker so izpovedbe skladne z izpovedbami obeh zaslišanih prič E. E. in F. F., ostale izpovedbe pa presplošne, pavšalne, pravno irelevantne in mnenjske“. V 11. točki sodbe pa je po povzetku izpovedb prič E. E. in F. F. navedlo še, da je pričama podelilo vero, ker so skladne z izpovedbami zastopnika storilke ter nasprotne priče. Iz zgoraj povzetega zagovora storilca odgovorne osebe in podatkov v spisu (predvsem izjav o prekršku pravne in odgovorne osebe ter zahteve za sodno varstvo) je razvidno, da slednji ni priznal, da bi imela pravna oseba znatno tržno moč in da je pravna oseba v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji izkoriščala ostali dve pogodbeni stranki, ki sta navedeni v izreku odločbe o prekršku.

8. ZP-1 v 118. členu določa, „sodišču ni potrebno zbirati še drugih dokazov, če obdolženec prizna storitev prekrška in je priznanje jasno ter popolno“ (prvi odstavek) ter da „pri jasnem in popolnem priznanju storitve prekrška sodišče v obrazložitvi sodbe ali sklepa kratko navede oceno obdolženčevega priznanja in obrazloži odmero sankcije“ (drugi odstavek).

9. Čeprav se sodba, s katero sodišče prve stopnje zavrne zahtevo za sodno varstvo, na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 ne more izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 154. člena ZP-1), pa to pravilo sodišča prve stopnje ne odreši njegove dolžnosti, da svojo odločitev o sprejemu priznanja odgovornosti ustrezno pojasni. Ustava RS v 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zoper odločbe sodišč in državnih organov torej Ustava RS zagotavlja pravico do pravnega sredstva, to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistvenih točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so namreč lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Vsaka odločitev sodišča mora biti torej ustrezno obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti. Tudi sodba sodišča, s katero je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo mora biti ustrezno obrazložena, tako da je, v primeru priznanja, iz te obrazložitve razvidno, da je sodišče prve stopnje presodilo ali so izpolnjene vse predpostavke iz prvega odstavka 118. člena ZP-1. Predvsem je pomembno, da sodišče preveri ali se priznanje nanaša na vse zakonske znake prekrška, ki je predmet posamezne prekrškovne zadeve.

10. Sodišče prve stopnje bi torej, da bi izvedlo ustrezno presojo storilčevega priznanja skladno z določbo prvega odstavka 118. člena ZP-1, moralo storilca, upoštevajoč podatke spisa, dodatno povprašati o okoliščinah storitve prekrškov po prvem odstavku 177.a člena v zvezi z 11. točko tretjega odstavka 61.f člena ZKme-1 predvsem glede zakonskih znakov „znatne tržne moči“ in „izkoriščanja druge pogodbene stranke v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji“ ter na tej podlagi presoditi, ali je priznanje v zvezi z očitanim ravnanjem res jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu. Povedano še drugače, ker ni moglo z gotovostjo sprejeti odločitve o odgovornosti storilk pravne in odgovorne osebe oziroma o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo, bi moralo ravnati na način iz četrtega odstavka 65. člena ZP-1. Svojo presojo pa bi moralo tudi ustrezno obrazložiti.

11. Glede na pojasnjeno višje sodišče pritrjuje pritožnicama, da storilec B. B. (ko je bil zaslišan kot odgovorna oseba in zakoniti zastopnik storilke pravne osebe) ni priznal vseh očitanih zakonskih znakov prekrškov in odgovornosti, zaradi česar je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 118. člena in 68. člen ZP-1 ter je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki vpliva na zakonitost sodbe, saj po objektivnih in subjektivnih kriterijih ni jasnega in popolnega priznanja prekrškov. Pritožba je zato v tem delu utemeljena in ji je višje sodišče ugodilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo stvari o zahtevi za sodno varstvo samo ne more odločiti (osmi odstavek 163. člena ZP-1). Zaradi takšne odločitve ostalih v zahtevi zatrjevanih kršitev ni presojalo.

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje navedeno pomanjkljivost odpraviti tako, da bo skladno s 133. členom ZP-1 zagovor storilke odgovorne osebe pretehtalo z ostalimi dokazi, po potrebi tudi na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 z dopolnitvijo dokaznega postopka po pravilih rednega sodnega postopka in na podlagi takšne presoje ugotoviti, ali je zahteva za sodno varstvo utemeljena ali ne in svojo odločitev tudi obrazložiti.