Četudi 91. člen ZIS glede podrobnejšega načina delitve napitnin napotuje na KPGIT, ta pa nadalje na PKP, to ne pomeni, da je s PKP dopustno zaobiti osnovno pravilo, ki izhaja iz ZIS in KPGIT, da se napitnina deli med vse delavce, razen med člane uprave in druge vodilne delavce koncesionarja. ZIS kot KPGIT odkazujeta le na podrobnejši načinu delitve napitnine s PKP, ne pa tudi na možnost, da se s PKP, poleg članov uprave in drugih vodilnih delavcev koncesionarjev, še katere delavce izvzame iz delitve napitnin.
Sodišči druge in prve stopnje sta napačno poudarili pomen okoliščine, da Priloga št. 5, ki tožnika ne določa kot upravičenca do napitnine, ni bila razveljavljena in da zato pač velja. V kolektivnem delovnem sporu namreč razveljavitev kolektivne pogodbe niti ni možna. Kljub temu, da Priloge št. 5 ni bila razveljavljena, ugotovitev sodišča o njenem neskladju z ZIS in KPGIT ni brez pomena za presojo toženkinega protipravnega ravnanja.
Nedopustno bi bilo, če učinkovito sodno varstvo ne bi bilo zagotovljeno delavcem v primerih, ko njihov delodajalec sklene nezakonito kolektivno pogodbo, na podlagi katere jim nato plačuje prenizko plačo; in tudi ko sodišče ugotovi, da je kolektivna pogodba nezakonita, delavcem še nadalje ne priznava razlik v plači niti ne primerljivih zneskov v smeri zmanjševanja gmotne škode, ki vsakomesečno nastaja delavcem.
Tožnik pravilno vztraja, da je odškodninski zahtevek njegovo edino možno preostalo pravno sredstvo za dosego poplačila zaradi nezakonito izplačane razlike v plači iz naslova napitnine. Toženka je sama sodelovala pri sklepanju nezakonite priloge PKP, ki jo je nato izvrševala tako, da je tožnika nedopustno izključila iz udeležbe pri delitvi napitnine. Toženke tudi njeno sklicevanje na ovire pri sklepanju nove priloge k PKP ne more razbremeniti večletne kršitve pravic delavcev zaradi nezakonitega izplačevanja plač.
I.Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je v vzorčnem postopku zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna iz naslova zbranih napitnin plačati za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2024 znesek 15.802,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2025, za obdobje od 1. 1. 2025 do 30. 4. 2025 pa znesek 1.360,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2025. Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 1.629,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2.Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
3.Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 37/2026 z dne 16. 4. 2026 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da ni podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti toženke glede delitve napitnine med delavce.
4.Tožnik v reviziji navaja, da toženka ne upošteva pravnomočne sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, s katero je bilo ugotovljeno, da je Priloga št. 5 Kolektivne pogodbe o plačah in drugih prejemkih delavcev družbe A. d. d. v neskladju z Zakonom o igrah na srečo (ZIS) in Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KPGIT). Nadaljuje z večletno prakso, da določeni delavci niso udeleženi pri delitvi napitnine, čeprav zakon določa, da morajo biti udeleženi vsi delavci, razen člani uprave in drugi vodilni delavci. Ker sodišče ni pristojno za razveljavitev kolektivnih pogodb, Priloge št. 5 ni moglo razveljaviti. Toženka jo tako še naprej uporablja in nove priloge PKP, ki bi vključevala vse delavce, ne sprejme. Zato delavcem nastaja gmotna škoda. Odškodninski zahtevek je njihovo edino preostalo pravno varstvo. Od 1. 1. 2020 do 30. 4. 2025 je bilo na ravni celotne družbe zbrano 26.595.007,63 EUR. Toženka je sklenila nezakonito PKP, od nje ni odstopila, ni je odpovedala, ni bila aktivna v smeri sklenitve nove PKP, niti ni začela z izplačevanjem napitnine vsem delavcem. Toženkino sklicevanje na ovire pri sklepanju nove PKP je ne more razbremeniti obveznosti za zakonito izplačevanje plač. Iz opisanega izhaja protipravnost njenega ravnanja.
5.Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da niso le na njeni strani razlogi za to, da ni bil sprejet nov akt o delitvi napitnin.
6.Revizija je utemeljena.
7.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.
8.Tožnik je pri toženki zaposlen kot varnostnik. Ker v vtoževanem obdobju od januarja 2020 do aprila 2025 na podlagi Priloge št. 5 PKP, ki določa upravičence do napitnine in način delitve napitnine, ni bil udeležen pri delitvi napitnine, je zoper toženko uveljavljal denarni zahtevek, in sicer po dveh pravnih podlagah - kot razliko v plači in kot odškodnino za gmotno škodo. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo po obeh podlagah. Tožnik je v pritožbi zoper takšno odločitev nasprotoval presoji sodišča prve stopnje, da zahtevek po odškodninski podlagi ni utemeljen, ker že predpostavka protipravnosti odškodninske odgovornosti ni izpolnjena.
9.Sodišče druge stopnje se je strinjalo s sodiščem prve stopnje, da za presojo protipravnosti ni odločilno, da je bilo v kolektivnem delovnem sporu ugotovljeno, da je Priloga št. 5 PKP z dne 30. 12. 2019 v neskladju z ZIS in s KPGIT. Prav tako ni štelo za pomembno, da toženka tudi v praksi pri izplačilu razlike v plači iz naslova napitnine ne ravna v skladu z 91. členom ZIS in 73. členom KPGIT, saj napitnine ne deli med vse delavce. Večji pomen je pripisalo okoliščinam, na katere se je sklicevala toženka (predvsem glede težav pri sklepanju (nove) PKP) in jo razbremenilo odškodninske odgovornosti.
10.Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, oziroma za škodo, ki mu jo povzroči delodajalec s kršenjem pravic iz delovnega razmerja po splošnih pravilih civilnega prava (179. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Po splošnem pravilu o prepovedi povzročanja škode se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke, med njimi protipravnost (131. člen OZ). Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa, pri čemer zadošča, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, in tudi ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano.
11.ZIS v 91. členu predpisuje, da je napitnina sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost, da so pri delitvi prihodka iz napitnin izvzeti člani uprave in drugi vodilni delavci koncesionarja, podrobnejši način delitve napitnin pa se določi s panožno kolektivno pogodbo.
12.KPGIT v 73. členu določa, da je napitnina, ki jo dajejo igralci in se zbira skladno z Zakonom o igrah na srečo, sestavni del prihodkov koncesionarja in je v celoti namenjena za plače zaposlenih v družbi, za njihovo delovno uspešnost (prvi odstavek). Napitnine se sorazmerno razdeli med vse zaposlene glede na udeležbo posameznika v delovnem procesu gospodarske družbe (drugi odstavek). Sorazmerno razdelitev napitnin po posameznih delovnih mestih se določi na ravni gospodarske družbe s podjetniško kolektivno pogodbo ali drugim splošnim aktom (tretji odstavek). Osnove, za katere gospodarska družba določa merila in s tem udeležbo posameznika v delovnem procesu gospodarske družbe, so zlasti: - zahtevnost dela izražena v osnovni plači, - efektivni čas opravljen v času pridobljene napitnine, - delovne izkušnje pridobljene pri delu v gospodarski družbi - pri koncesionarju (četrti odstavek).
13.Od 1. 1. 2025 se uporablja nova KPGIT, ki glede napitnin v 75. členu določa podobno: Napitnina, ki jo dajejo igralci in se zbira skladno z Zakonom o igrah na srečo, je sestavni del prihodkov delodajalca in se v celoti nameni za del plače za delovno uspešnost delavcev. Člani uprave in drugi vodilni delavci delodajalca so izvzeti iz dela plače za delovno uspešnost iz naslova zbrane napitnine skladno z Zakonom o igrah na srečo (prvi odstavek). Podrobnejši način delitve napitnine med delavce na posameznih delovnih mestih, ki jih določa Zakon o igrah na srečo, se določi na ravni delodajalca s podjetniško kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca, pri čemer lahko delodajalec med drugim upošteva: - stopnjo vpliva delovnega mesta pri ustvarjanju napitnine, - efektivni čas, opravljen v času pridobljene napitnine, - delovne izkušnje, pridobljene pri delodajalcu (drugi odstavek). Zadnja določba, s katero so bili nekoliko spremenjeni kriteriji za delitev napitnine, za tožnika niti ni bistvena, saj ne uveljavlja napačne delitve napitnine, ampak izključenost iz delitve napitnine.
14.PKP v 10. členu določa, da plačo delavca sestavljajo: osnovna plača, del plače na podlagi delovne uspešnosti, dodatki, del plače na podlagi uspešnosti poslovanja in del plače iz napitnine. V 14. členu pa določa, da so način delitve napitnine in upravičenci do napitnine opredeljeni v Prilogi št. 5 "Metoda za mesečno nagrajevanje iz naslova delitev napitnine", ter da delavci, ki so upravičeni do dela plače iz napitnine, participirajo na delu plače na podlagi delovne uspešnosti OE najmanj v 10 % deležu Poe, izračunanem na osnovi posebnih ponderjev (Foe) za vsako od teh delovnih mest. Iz Priloge št. 5 izhaja, da se napitnine zbirajo ločeno, in sicer na oddelkih igralnih miz, igralnih avtomatov, blagajniškega poslovanja (ločeno na oddelku blagajniškega poslovanja in privilege točki) in igralniške recepcije na nivoju destinacije (posebej Nova Gorica, Kranjska Gora, Rogaška Slatina, Šentilj v Slovenskih Goricah), da se med upravičenci deli sorazmerno v višini zbrane napitnine v okviru oddelka na nivoju destinacije, kjer je bila pridobljena, upravičenci do delitve napitnine, kot posebnega dela plače, pa so delavci na konkretno navedenih delovnih mestih v okviru oddelka igralnih miz, oddelka igralnih avtomatov, oddelka blagajniškega poslovanja in oddelka igralniške recepcije. Tožnikovo delovno mesto (varnostnik) ni navedeno v nobenem od naštetih oddelkov.
15.Odločilno je, da je bila toženka udeležena kot stranka pri sklepanju Priloge št. 5 z dne 30. 12. 2019, ki jo je nato izvrševala od 1. 1. 2020 naprej in z njeno uporabo ni prenehala niti v času po 24. 1. 2024, ko je bila pravnomočno ugotovljena njena neskladnost z ZIS in s KPGIT. Pomena njenega ravnanja ne zmanjšuje poudarek sodišč druge in prve stopnje, da načina delitve napitnine v Prilogi št. 5 PKP ni določila enostransko, ampak se je uskladila s sindikati.
16.Četudi načeloma drži pojasnilo sodišča druge stopnje, da vsaka napaka, ki jo stori delodajalec v razmerju do delavca, še ne pomeni nujno protipravnosti v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti, pa to ne drži za ta primer. Sodišče druge stopnje se je v podkrepitev svoje odločitve sklicevalo na primere zavrnjenih zahtevkov iz naslova nepremoženjske škode, ki so jih delavci uveljavljali v posledici predhodnih odločitev sodišča (glede nezakonitosti disciplinskega ukrepa, razporeditve in odpovedi pogodbe o zaposlitvi7), ki pa niso primerljivi s tožnikovim. Bistvena razlika ni le v tem, da tožnik ne uveljavlja nepremoženjske škode v posledici odločitve sodišča v individualnem delovnem sporu, ampak gmotno škodo v posledici odločitve sodišča v kolektivnem delovnem sporu, temveč predvsem v različnem obsegu oziroma dosegu sodnega varstva. Tožniki, ki so v individualnih delovnih sporih izpodbijali odločitev delodajalca (npr. disciplinski ukrep, premestitev, odpoved pogodbe o zaposlitvi), niso imeli možnosti doseči zgolj ugotovitev nezakonitosti delodajalčeve odločitve; njihovo sodno varstvo je bilo širše - npr. razveljavitev odločitve delodajalca, vzpostavitev prejšnjega stanja, vrnitev na delo, priznanje pravic in plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V sodni praksi pravzaprav ni primerov, da bi se delavcu po uspehu v tovrstnih sporih posebej priznalo še odškodnino za nepremoženjsko škodo. Nedopustno pa bi bilo, če učinkovito sodno varstvo ne bi bilo zagotovljeno delavcem v primerih, ko njihov delodajalec sklene nezakonito kolektivno pogodbo, na podlagi katere jim nato plačuje prenizko plačo; in tudi ko sodišče ugotovi, da je kolektivna pogodba nezakonita, delavcem še nadalje ne priznava razlik v plači niti ne primerljivih zneskov v smeri zmanjševanja gmotne škode, ki vsakomesečno nastaja delavcem.
17.Tožnik torej pravilno vztraja, da je odškodninski zahtevek njegovo edino možno preostalo pravno sredstvo za dosego poplačila zaradi nezakonito neizplačane razlike v plači iz naslova napitnine. Toženka je sama sodelovala pri sklepanju nezakonite priloge PKP, ki jo je nato izvrševala tako, da je tožnika nedopustno izključila iz udeležbe pri delitvi napitnine. Toženke tudi njeno sklicevanje na ovire pri sklepanju nove priloge k PKP ne more razbremeniti večletne kršitve pravic delavcev zaradi nezakonitega izplačevanja plač.
18.Ker je podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti toženke glede delitve napitnine med delavce (odgovor na revizijsko vprašanje), je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da se opredeli še do drugih predpostavk odškodninske odgovornosti in odloči o tožbenem zahtevku.
19.Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.
20.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.
-------------------------------
1Skrajšano podjetniška kolektivna pogodba - PKP.
2Sodba VDSS X Pdp 454/2023 z dne 24. 1. 2024 v zvezi s sodbo VSRS VIII Ips 27/2024 z dne 15. 10. 2024.
3Sodba VSRS II Ips 129/2015 z dne 6. 10. 2016.
4Ur. l. RS, št. 112/2024 in nasl.
5Po 53. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) lahko sodišče v kolektivnem delovnem sporu ugotovi veljavnost ali neveljavnost kolektivne pogodbe, kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, neskladnost kolektivne pogodbe z zakonom, neskladnost med kolektivnimi pogodbami ali neskladnost splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo; medtem ko lahko delno ali v celoti razveljavi oziroma odpravi splošni akt delodajalca ali posamični pravni akt in, glede na okoliščine primera, naloži sprejem ali izdajo novega pravnega akta.
6Čeprav tudi to dejstvo (poleg dejstva, da toženka sporne PKP ni odpovedala), kaže na nedopustnost toženkinega postopanja. Po 15. členu ZKolP namreč kolektivna pogodba preneha veljati s potekom časa, za katerega je sklenjena, s sporazumom obeh strank o prenehanju veljavnosti ali z odpovedjo.
7V zadevi VIII Ips 300/2008 je bilo zavzeto stališče, da drugačna presoja disciplinskega ukrepa v postopku pred sodiščem sama po sebi še ne pomeni, da je podana odškodninska odgovornost. Zadeva VIII Ips 344/2009 se je nanašala na nezakonito razporeditev delavke zaradi delodajalčeve napačne presoje, kaj so to ''druga dela po potrebi'', kar pa ni pomenilo protipravnega ravnanja. Iz zadeve VIII Ips 263/2012 izhaja stališče, da za protipravnost ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, ki je bila ugotovljena v zvezi s postopkovnimi kršitvami pri podaji odpovedi, ampak je termin pripisan hujšim zlorabam instituta odpovedi, ki pa niso bile ugotovljene.