Jedro

Nobena od toženih strank se ni poslužila predvidene pravne poti za rešitev drugotoženkinega položaja po smrti njenega moža. Drugotoženka se je enostavno obrnila na prvo toženko, ki je 3.2.1981 z njo sklenila stanovanjsko pogodbo in ji dodelila stanovanjsko pravico na stanovanju, za katerega sta obe toženi stranki vedeli, da je v zasebni lasti. Dejstvo, da sta ravnali pravno napačno, ne more iti v škodo lastnika stanovanja, ki za sklenitev stanovanjske pogodbe niti ni vedel. Tožnica ima kot lastnica spornega stanovanja po določbi prvega odstavka 155. člena SZ pravico do vselitve in do proste razpolage s stanovanjem po izselitvi drugotoženke kot imetnice stanovanjske pravice na stanovanju v zasebni lasti, ki je to stanovanjsko pravico pridobila pred uveljavitvijo ZSR 1982 na podlagi dne 3.2.1981 sklenjene stanovanjske pogodbe. Drugotoženka je pravna naslednica sklenitelja stanovanjske pogodbe, na njenem območju pa je tudi sporno stanovanje. Zato je ona tista, ki mora v skladu z določbo drugega odstavka 155. člena SZ v zvezi z noveliranim drugim odstavkom 156. člena SZ drugotoženki zagotoviti drugo primerno stanovanje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba prvotožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora prvotožena stranka priskrbeti in izročiti drugotoženki dvoinpolsobno stanovanje v izmeri približno 85 m2 in da se je drugotoženka iz tožničinega dvoinpolsobnega stanovanja v L., dolžna izseliti ter preseliti v drugo primerno stanovanje, ki ji ga bo dodelila prvotožena stranka. Sodišče druge stopnje je takratno tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta se postavili na stališče, da 155. člen Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 24/96; v nadaljevanju: SZ) ureja le pravni položaj lastnikov, katerih stanovanje je bilo dodeljeno v času administrativnega dodeljevanja stanovanj, tožnica pa take dodelitve ni dokazala.

Revizijsko sodišče je tožničini reviziji ugodilo, sodbi obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih je med drugim opozorilo na namen zakona, koga je potrebno zajeti v krog upravičencev iz 155. člena SZ, torej vse tiste, ki so pridobili pravico do trajne uporabe na zasebnem stanovanju, ta njihova pravica pa je hkrati pomenila omejitev lastnikove pravice razpolaganja s stanovanjem. Zato v ta krog ne spadajo le primeri administrativne dodelitve stanovanj, temveč primeri vseh razmerij med lastniki zasebnih stanovanj in imetniki pravice do uporabe, ki so bila ustvarjena v nasprotju z lastnikovo voljo. Med temi primeri so tudi primeri trajne uporabe stanovanja v zasebni lasti iz časa pred letom 1945 na podlagi vsakokrat veljavnih stanovanjskih predpisov.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvotožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. V razlogih je opozorilo, da tožnica po razveljavitvi obeh prejšnjih sodb ni zatrjevala novih dejstev in predlagala novih dokazov o tem, da je šlo za razmerje, ki je bilo ustvarjeno v nasprotju z lastnikovo voljo, do uveljavitve ZSR v letu 1982 (Ul. SRS št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju ZSR 1982). Zaključki sodišča prve stopnje, da je bila drugotoženki s stanovanjsko pogodbo z dne 3.2.1981 dodeljena stanovanjska pravica na spornem stanovanju, pa so materialnopravno napačni, saj je po 44. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 18/74, 10/76; v nadaljevanju: ZSR 1974) stanovanje v zasebni lastnini lahko oddal le lastnik. Iz pogodbe ne izhaja, da je prvotožena stranka pred tem izdala še odločbo kot stanodajalec, kar bi itak lahko storila le, če bi šlo za družbeno stanovanje. Uvrstitev drugotoženke na prednostno listo pričakovalcev stanovanj po 83. členu ZSR 1982 ne dokazuje ničesar. Utemeljeno je pritožbeno opozorilo, da je revizijsko sodišče v popolnoma identični zadevi odločilo drugače kot v tej pravdni zadevi.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in smiselno predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču očita nelogično argumentacijo, ki tudi ne upošteva vidika varstva lastninske pravice. Razlogi pritožbenega sodišča o lastnikovi volji se verjetno nanašajo na čas sklenitve stanovanjske pogodbe iz leta 1981. Te volje sodišče druge stopnje sploh ni presojalo, ampak je kar postavilo domnevo, da naj bi obstajala. Iz spisa je razvidno, da je bila pogodba sklenjena brez vednosti lastnika in da je drugotoženka po smrti svojega moža kar odšla na stanovanjsko podjetje, kjer so ji napisali stanovanjsko pogodbo na njeno ime, čeprav sta obe toženi stranki vedeli, da gre za stanovanje v zasebni lasti. O točkovanju stanovanja leta 1983 lastnica ni bila obveščena. Presoja lastnikove prave volje v času sklenitve stanovanjske pogodbe nujno trči na vprašanje, kakšne možnosti je glede na splošno regulacijo stanovanjskih razmerij v pogojih družbenega lastništva lastnik sploh imel, če se s sklenitvijo stanovanjske pogodbe ni strinjal, v kolikor je sploh vedel za tako pogodbo. Tožnica oziroma njen pravni prednik nista vedela za v letu 1981 sklenjeno stanovanjsko pogodbo. Zaradi tega bi bila veliko bolj logična nasprotna domneva, da se lastnik stanovanja ni strinjal s stanovanjsko pogodbo, kadar je zanjo sploh vedel. Tudi kasneje izkazano ravnanje tožnice utemeljuje tako domnevo. Šele v letu 1986 so ji na njeno izrecno zahtevo pričeli nakazovati del stanarine kot lastnici stanovanja, v letu 1990 pa je uspela v postopku po 83. členu ZSR 1982. Iz njene vloge je razvidno, da gre že za drugo generacijo lastnikov, ki si prizadeva priti do svoje lastnine, da so bili torej najemniki v stanovanju proti volji njenega očeta kot prejšnjega lastnika in tudi proti njeni volji. Revizija opozarja na pravno mnenje vrhovnega sodišča, ki med naštete položaje uvršča tudi njenemu enak položaj. Drugotoženkin mož je uporabljal stanovanje kot najemnik na podlagi leta 1938 sklenjene najemne pogodbe, nato pa na podlagi vsakokrat veljavnih stanovanjskih predpisov. Pritožbeno sodišče je pravno mnenje glede lastnikove volje napačno presojalo. Sicer pa je bila po razlogih izpodbijane odločbe v letu 1981 sklenjena stanovanjska pogodba nezakonita, ker bi tako pogodbo lahko sklenil le lastnik. Pogodba iz leta 1938 se s kasnejšimi uporabniki ni obnavljala. Vse to pomeni, da naj bi bila drugotoženka v stanovanju brez zakonite podlage. Kljub temu je tožničin položaj zaradi izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje sedaj slabši, kot je bil v letu 1990. Zato je razlaga pritožbenega sodišča o pomenu stanovanjske pogodbe iz leta 1981 napačna. Upoštevati je potrebno namen zakonodajalca, da se reafirmira polna pravica lastnikov stanovanj, pa tudi namen zakonodajalca po Zakonu o denacionalizaciji o popravi krivic. Pri tem bi sodišče moralo uravnotežiti popravo krivice nosilcem lastninske pravice na eni strani in varovati pravico najemnika v zasebnem stanovanju na drugi strani. Pritožbeno sodišče teh ciljev zakona ni upoštevalo in zato njegova odločitev pomeni celo poseg v ustavno varovano lastninsko pravico.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP 1977).

Revizija je utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče pri odločanju uporabljalo določbe ZPP 1977. Nepravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da naj tožnica v novem sojenju ne bi zatrjevala novih dejstev in predlagala novih dokazov o tem, da je šlo za razmerje, ki je bilo ustvarjeno v nasprotju z lastnikovo voljo. Tega tožnici niti ni bilo treba storiti, saj je že v prvem sojenju zatrjevala, da so lastniki skušali priti do svojega stanovanja in da lastnikov niso o ničemer obveščali, na primer o sklenitvi najemne pogodbe v letu 1981, o točkovanju v letu 1983 itd. V tej smeri gredo tudi tožničine trditve o pričetku nakazovanja stanarine šele na izrecno zahtevo lastnice v letu 1986 in o postopku v letu 1990 po 83. členu ZSR 1982, ko je tožnica uspela z zahtevo za dodelitev drugega primernega stanovanja drugotoženki, vendar takrat ustreznega prostega stanovanja ni bilo. Ker je tožnica izpolnjevala pogoje iz 83. člena ZSR 1982, je bilo tudi ocenjeno, da najemnik v stanovanju ni po lastnikovi volji.

Utemeljena je revizijska trditev, da so razlogi pritožbenega sodišča o lastnikovi volji pred letom 1982 napačni. O sklenitvi stanovanjske pogodbe z dne 3.2.1981 lastnik stanovanja sploh ni bil obveščen, zato o njegovem soglasju ni mogoče govoriti. Tožnica je v prvem postopku zatrjevala, da je bilo v času sklepanja najemne pogodbe leta 1938 to stanovanje namenjeno njenemu očetu, ki pa je bil takrat še otrok. Ko bi stanovanje potreboval, bi najemno pogodbo odpovedali, to pa zaradi nove stanovanjske zakonodaje po letu 1945 ni bilo več mogoče (listna št. 31 spisa). Tudi te trditve ne utemeljujejo domneve pritožbenega sodišča o lastnikovi volji oziroma njegovega očitka, da tožnica o tej okoliščini v novem sojenju ni postavila novih trditev.

Po presoji revizijskega sodišča so materialnopravno zmotni razlogi pritožbenega sodišča v zvezi z dne 3.2.1981 sklenjeno stanovanjsko pogodbo. Res je sicer, da je po določbi drugega odstavka 44. člena takrat veljavnega ZSR 1974 stanovanjsko pogodbo glede stanovanja v zasebni lasti z imetnikom stanovanjske pravice lahko sklenil le lastnik tega stanovanja. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je stanovanjsko pogodbo za sporno tožničino stanovanje z drugo toženko sklenila S., katerega pravna naslednica je prvotoženka. Ugotovljeno je tudi bilo, da sta obe toženi stranki vedeli, da je stanovanje v zasebni lastnini. Pravno pravilna pot bi bila, da bi se po smrti svojega moža drugotoženka obrnila na tožnico oziroma njenega očeta kot takratnega lastnika stanovanja, da bi z njim sklenila stanovanjsko pogodbo. Čeprav ZSR 1974 ni urejal položaja uporabnikov po smrti imetnika stanovanjske pravice na zasebnem stanovanju, je sodna praksa te položaje urejala analogno ureditvi položaja uporabnikov po smrti imetnika stanovanjske pravice v družbenem stanovanju. V primeru spora je glede na 52. člen ZSR 1974 v obeh situacijah odločalo sodišče v nepravdnem postopku. Novi ZSR 1982 je v 82. členu uredil tudi položaj uporabnikov po smrti (po novi ureditvi imenovanega) imetnika pravice do uporabe stanovanja v zasebni lasti, tovrstni spori med preostalimi uporabniki in lastnikom pa so se po načelnem pravnem mnenju iz maja 1984 reševali v pravdnem postopku (Poročilo VSS 1/84). Nobena od toženih strank se ni poslužila predvidene pravne poti za rešitev drugotoženkinega položaja po smrti njenega moža. Drugotoženka se je enostavno obrnila na prvo toženko, ki je 3.2.1981 z njo sklenila stanovanjsko pogodbo in ji dodelila stanovanjsko pravico na stanovanju, za katerega sta obe toženi stranki vedeli, da je v zasebni lasti. Dejstvo, da sta ravnali pravno napačno, ne more iti v škodo lastnika stanovanja, ki za sklenitev stanovanjske pogodbe niti ni vedel. Zato so pravno zmotni razlogi pritožbenega sodišča, da prvotoženka drugotoženki ni mogla s stanovanjsko pogodbo dati stanovanja v zasebni lasti, ker je to glede na takratne predpise lahko storil le lastnik. Čeprav prvotoženkino ravnanje ni bilo v skladu s takratnimi predpisi, je s takim ravnanjem v dejanskem pogledu drugotoženki dodelila stanovanjsko pravico na spornem stanovanju.

Revizijsko sodišče še dodaja, da je neutemeljeno sklicevanje pritožbenega sodišča na drugačno odločitev v določeni, zatrjevano popolnoma identični revizijski zadevi. V razlogih revizijske odločbe, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, je poleg ostalega navedeno, da tožena stranka imetniku pravice do uporabe ni dodelila nikakršnega položaja ali pravice, zlasti mu ni dodelila stanovanja v dejanskem smislu, pa tudi, da je lastnica oddala stanovanje po svoji volji. Zato ni mogoče govoriti o enakem dejanskem stanju oziroma o identični zadevi.

Tožnica ima kot lastnica spornega stanovanja po določbi prvega odstavka 155. člena SZ pravico do vselitve in do proste razpolage s stanovanjem po izselitvi drugotoženke kot imetnice stanovanjske pravice na stanovanju v zasebni lasti, ki je to stanovanjsko pravico pridobila pred uveljavitvijo ZSR 1982 na podlagi dne 3.2.1981 sklenjene stanovanjske pogodbe. Drugotoženka je pravna naslednica sklenitelja stanovanjske pogodbe, na njenem območju pa je tudi sporno stanovanje. Zato je ona tista, ki mora v skladu z določbo drugega odstavka 155. člena SZ v zvezi z noveliranim drugim odstavkom 156. člena SZ drugotoženki zagotoviti drugo primerno stanovanje.

Odločitev sodišča druge stopnje v tej pravdni zadevi je bila po vsem obrazloženem materialnopravno zmotna. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP 1977 tožničini reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te revizijske odločbe. Tožnica svojih revizijskih stroškov ni priglasila, zato o njih ni bilo potrebno odločiti.