Jedro

Skladno z 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana. Na podlagi izpovedb vseh zaslišanih je tako v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil namen pogodbenih strank takšen, da je sporna pogodba neodplačna, četudi bi sam zapis sporne pogodbe omogočal drugačen zaključek.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje, ta pritožba pa se glede izpodbijanega sklepa (I. tč. izreka) z a v r ž e.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo intervencijo I.B. na strani tožeče stranke; II.) zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:" 1.) pogodba o prenosu poslovnega deleža, sklenjena med strankama v obliki notarskega zapisa z dne 11.3.1996, se razveže; 2.) tožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti v soposest poslovni lokal v T., stoječem na parceli št. 2787, 2799/1 in 2781/3 k.o. P., v pritličju - prostor št. 14; 3.) tožena stranka je dolžna iz naslova odškodnine za neizpolnitev pogodbe plačati tožeči stranki obresti po obrestni meri, ki jo zaračunava B.K. za kratkoročne kredite od 11.3.1996 do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške"; III.) tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 224.482,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2005 do plačila.

Proti navedenima sodbi in sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njuno spremembo, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka s pogodbo z dne 2.9.1998 prodala I.B. delež nepremičnin, ki predstavljajo v naravi poslovni prostor, v katerem opravlja svojo dejavnost družba M. d.o.o., katere lastnica je tožena stranka. Ta okoliščina pa mu daje legitimacijo za vstop v pravdo na strani tožeče stranke kot njenega sospornika in ne samo intervenienta. Vsekakor pa ima tožnik pravni interes iz istih razlogov tudi na intervencijo. S tem, ko je sodišče zavrnilo vstop I.B. v pravdo kot sospornika in intervenienta, so bila kršena pravila pravdnega postopka. Sporno pogodbo o prenosu poslovnega deleža sta sklenila družba Ž. d.o.o. in M.V. S prevzemom stvarnega vložka v družbi je sporni delež nepremičnine res postal last družbe M. d.o.o., katere edina lastnica je M.V. S tožbo tožeča stranka zahteva razveljavitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža, ki pa jo je sklenila tožena stranka kot fizična oseba. Posledica pogodbe je, da je lahko toženka vnesla stvarni vložek v družbo, sicer ga ne bi mogla. Zato je v tej pravdi prav ona legitimirana, ne pa družba, saj je ta poslovni delež pridobila posredno. Že iz same pogodbe o prenosu poslovnega deleža je razvidno, da ni šlo za neodplačni prenos poslovnega deleža. Če bi bilo res, kar trdi tožena stranka, namreč, da so obstajali razlogi za to, ne bi bilo nikakršne ovire, da se to vnese v pogodbo. Tako pa sta stranki v pogodbo določno vnesli znesek kupnine, namreč, 2.263.208,00 SIT. Tega ne morejo omajati nezanesljiva pričevanja zaslišanih prič, ki pa so očitno nezanesljive, saj so v prijateljskih odnosih s toženko. V razlogih sodbe se navaja, da plačilo kupnine za odstopljeni delež ni bil pogoj za veljavnost pogodbe. Temu ni tako iz dveh razlogov: ker je bila kupnina določena, ni pa bilo ovir, da bi stranki navedli, da gre za neodplačni prenos. To pomeni, da je plačilo pomenilo bistveno sestavino pogodbe, njeno neplačilo pa razlog za razveljavitev. Tožeča stranka je ves čas insistirala, da se sklene ustrezna pogodba oz. Da se kupnina, ki je bila določena v pogodbi, plača. Toženka pa o tem ni hotela nič slišati. Dogajalo se je celo, da je zoper odsvojitelja, ko je prihajal v poslovne prostore, da bi se z njo dogovoril o plačilu kupnine, podila iz lokala ter zoper njega podajala kazenske ovadbe in zasebne tožbe. Teh dejstev tožeča stranka ni navajala prej, ker je štela za samoumevno, glede na določbe o plačilu za odstopljeni delež v pogodbi, da bo morebitno plačilo morala dokazovati tožena stranka. Ta pa, ker dokazil o plačilu nima, saj jih ni, je v tej pravdi namesto tega trdila, da je šlo za neodplačni prenos. Tožena stranka je zoper Ž.O., prejšnjega družbenika družbe, vložila kazensko ovadbo in tožbo zaradi motenja posesti prav zaradi tega, ker je slednji od nje zahteval plačilo za odstopljeni delež. Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, lahko upnik zahteva njeno izpolnitev ali pa odstopi od pogodbe. V primeru, da iz dolžnikovega vedenja izhaja, da svoje obveznosti ne namerava izpolniti (kar je v danem primeru več kot očitno), pa lahko od pogodbe odstopi, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok. Ker je v tem primeru več kot očitno, da toženka svoje obveznosti ne namerava prostovoljno izpolniti, se je pač odločil, da bo zahteval razveljavitev pogodbe.

Pritožba tožeče zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni dovoljena.

Tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi razvezo pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 11.3.1996, s katero je tožeča stranka kot odsvojiteljica na toženo stranko prenesla svoj poslovni delež v družbi M. d.o.o. Kot razlog za razvezo navaja, da tožena stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, in sicer ni plačala kupnine za odsvojeni delež. Tožeča stranka v zvezi s takšnimi tožbenimi trditvami, v pritožbi sicer smiselno pravilno opozarja na določilo v času spornega razmerja veljavnega 124. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR (po katerem lahko pogodbena stranka, ki je izpolnila svojo obveznost, zahteva od druge pogodbene stranke izpolnitev obveznosti ali pod pogoji iz naslednjih členov ZOR razdre pogodbo, če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti), in na 127. čl. ZOR (po katerem lahko pogodbena stranka razdre pogodbo, ne da bi pustila nasprotni stranki dodatni rok za izpolnitev, če iz njenega vedenja sledi, da niti v dodatnem roku pogodbe ne bo izpolnila). Vendar pa je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pogodbenima strankama ni bilo nikoli govora oz. Namena, da bi tožena stranka za pridobljeni delež morala plačati kupnino. Res je sicer, da iz same pogodbe o prenosu poslovnega deleža to ni razvidno, saj je v njeni 4. tč. navedeno, da bosta kupnino in plačilne pogoje za odsvojeni oz. pridobljeni delež pogodbeni stranki dogovorili in sklenili s posebno pogodbo; v zvezi s tem sicer nima prav pritožnica, ko trdi, da naj bi bila kupnina v pogodbo dejansko vnešena in da naj bi znašala 2.263.208,00 SIT, saj ta pogodba o kupnini v zatrjevani višini ne govori (ampak govori v 2. tč. pogodbe o poslovnem deležu oz. Osnovnem vložku, ki ga ima tožeča stranka v takšni višini v družbi M. d.o.o.). Je pa sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb zaslišanih v tem postopku, in sicer toženke ter prič P.P. In M.V.T. ugotovilo, da pogodbeni stranki, zaradi specifičnih odnosov med toženko in zakonitim zastopnikom tožeče stranke, Ž.O. (slednji ima otroka s toženko in se je sporna pogodba sklepala zaradi koristi otroka), dejansko nista imeli namena, da bi toženka pridobljeni delež plačala, torej je šlo za neodplačno pridobitev poslovnega deleža. Pritožbeno sodišče se tem ugotovitvam sodišča prve stopnje pridružuje in v zvezi s tem dodaja, da velja v pravdnem postopku prosta presoja dokazov; skladno z 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana. Na podlagi izpovedb vseh zaslišanih je tako v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil namen pogodbenih strank takšen, da je sporna pogodba neodplačna, četudi bi sam zapis sporne pogodbe omogočal drugačen zaključek. Tožeča stranka je imela v postopku na prvi stopnji možnost, da poskusi o vsebini sporne pogodbe uveljaviti svojo verzijo dogajanja, predvsem z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, Ž.O., ki je s toženko sklepal sporno pogodbo, vendar pa te možnosti ni uporabila. Iz spisa je razvidno, da je tožeča stranka že v tožbi predlagala "zaslišanje strank", za tožečo stranko očitno njenega direktorja Ž.O., vendar pa je potem, ko je tožena stranka uveljavljala trditev, da o kupnini za poslovni delež ni bilo nikoli govora oz. ko je navajala, da naj bi bil njun dogovor takšen, da se delež prepusti skupnemu otroku ali njej, tožeča stranka ta svoj dokazni predlog celo umaknila. Tožbeni zahtevek iz II./2. tč. izreka (izročitev poslovnega lokala v soposest) je očitno posledica tožbenega zahtevka iz predhodne točke (razveza pogodbe o prenosu poslovnega deleža); in ker slednji ni utemeljen, kot je obrazloženo zgoraj, ni utemeljen niti prvonavedeni. Pa četudi bi bil zahtevek na razvezo pogodbe o prenosu poslovnega deleža utemeljen, tožena stranka ne bi bila pasivno legitimirana za zahtevek na izročitev poslovnega lokala v soposest; v zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge, ki jih je o tem navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper II. in III. tč. izreka zavrnilo kot neutemeljeno in v navedenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče pa je zavrglo pritožbo tožeče stranke zoper odločitev v I. tč. izreka, s katero sodišče prve stopnje ni dopustilo intervencije I.B. na strani tožeče stranke. Ne glede na razloge, ki jih v zvezi s tem uveljavlja tožeča stranka v pritožbi, je pogoj za udeležbo intervenienta v pravdi njegov pravni interes, da zmaga v pravdi ena od strank, ne pa pravni interes stranke, kateri se želi pridružiti (1. odst. 199. čl. ZPP). Glede na to je pritožba tožeče stranke v tem delu nedovoljena in jo je pritožbeno kot takšno zavrlgo (3. odst. 343. čl. ZPP).