Jedro

Med sporom, ali je sodedič denar prejel kot darilo ali ne, in sporom, ali je on denarni znesek sploh prejel, obstaja bistvena razlika glede tega, koga napotiti na pravdo. V prvem primeru dediča, ki trdi, da ni šlo za darilo (in ki je denar nesporno prejel), v drugem pa dediča, ki trdi, da je sodedič prejel denar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo D. Š. napotilo na pravdo, v kateri bo dokazovala, da v zapuščino sodi tudi gotovina v zneskih 9.000 in 55.000 EUR ter je pogodba, ki sta jo 4. 9. 2015 sklenili zapustnica in dedinja M. H., darilna, ne preužitkarska.

2. Dedinja D. Š. v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je nepravilno napotena ona, saj je njena pravica glede denarnih zneskov bolj verjetna. Ne drži, da v spis ni predložila dokazil, da v zapuščino sodi tudi 64.000 EUR, saj je to zatrdila na naroku in ob tem povedala, da zapustnica tega ni mogla porabiti s svojim načinom življenja, kar je prav tako izkazala. Sodedinja je tem trditvam pavšalno nasprotovala, ni pa nasprotovala obstoju in dvigu teh denarnih zneskov. Glede 55.000 EUR je zatrdila, da ga je pokojna podarila vnukinji, priznava pa tudi dvig 9.000 EUR, a je ob tem le pavšalno zatrdila, da ga je pokojna porabila. V nadaljevanju ponavlja dejstva, ki jih je izpostavila že pred sodiščem prve stopnje, in zaključi, da ni mogoče, da bi bila njena pravica manj verjetna. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje na pravdo napotiti sodedinjo, kar bi bilo tudi v skladu s sodno prakso (I Cp 3331/2015 in II Cp 2797/2014). Dodaja, da je prekinitev preuranjena, saj je sodišče sklep izdalo, preden je dobilo vse podatke o dejanskem obsegu zapuščine. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa, podredno njegovo razveljavitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožničinim navedbam, ki jih ponavlja v pritožbi, je sodedinja v vlogi z 21. 12. 2016 konkretizirano nasprotovala, povedala, da sklepa, kako in zakaj naj bi zapustnica (ki jih je dvignila sama) porabila denarne zneske, predvsem pa iz njenih navedb izhaja zanikanje, da bi ta dva zneska (na kakršen koli način) prejela ona. To je tudi bistvena razlikovala okoliščina z zadevama I Cp 3331/2015 in II Cp 2797/2014, ki ju izpostavlja pritožba.

5. Pritožnica zmotno razume obseg spora med njo in sodedinjo. Ni namreč spora o tem, ali je sodedinja prejela 64.000 EUR kot darilo ali ne, temveč je spor o tem, ali je denarni znesek sploh prejela1 , saj sodedinja trdi, da ji ga zapustnica ni niti izročila niti podarila. Pritožničina zahteva, da bi morala sodedinja trditi in dokazovati, da denarja ni prejela, je nerazumna, ker negativnih dejstev pač ni mogoče dokazovati. Ob popolnem zanikanju njenih trditev s strani sodedinje, je pritožničina pravica avtomatično manj verjetna, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno napotilo na pravdo. Prav tako ne drži pritožničina trditev, da bi bilo treba darilo (potrditvah sodedinje domnevno izročeno zapustničini vnukinji, ki je hkrati hčerka sodedinje) upoštevati kot darilo sodedinji, saj v 28. členu ZD za kaj takega ni materialnopravne opore.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg spornih dejstev, presodilo, čigava pravica je manj verjetna, ter to dedinjo napotilo na pravdo. Res v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa zapuščinsko sodišče še ni razpolagalo z vsemi podatki o obsegu zapuščine, a to ni razlog, zaradi katerega bi bil napotitveni sklep glede sedaj znanih in med dediči spornih dejstev nepravilen.

7. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo dedinje zavrnilo in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

1 Primerjaj sklep VSL I Cp 782/2016 s 23. 3. 2016.