Jedro

Očitek, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo povzelo trditve pravdnih strank, sam po sebi ne pomeni kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Protipravno ravnanje ni le zavestna napačna uporaba pravnih pravil, ampak to lahko pomeni vsako zavestno ravnanje organa, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Razlaga pojma „opustitev potrebne skrbnosti“ pa, kljub drugačnemu pritožbenemu naziranju, v obravnavanem primeru predstavlja merilo tako za presojo krivde, kot za presojo protipravnosti ravnanja.

Sami stroški tožeči stranki res niso nastali zaradi ravnanja tožene stranke, so pa zaradi njenega ravnanja postali nesmiselni oziroma nepotrebni. Z drugimi besedami, njeno ravnanje je povzročilo, da so stroški, ki so zaradi izvedbe načrtovanega projekta že nastali, postali škoda tožeče stranke.

Iz podatkov v spisu izhaja le, da sta projektant in tožeča stranka večkrat poslovno sodelovala, da je projektant tožeči stranki predlagal nakup spornih nepremičnin in da je pozneje eno od njih od nje odkupil po enaki ceni, kot jo je za nakup plačala sama. Nič od navedenega po oceni višjega sodišča ne kaže na to, da bi bil projektant v tolikšni meri zainteresiran za uspeh tožeče stranke v pravdi, da bi bil za to pripravljen storiti kaznivo dejanje krive izpovedbe.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama krije tudi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo 443.329,00 EUR (I. točka izreka). Delno je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, tako da je toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino v višini 92.496,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 28.740,40 EUR od 28. 9. 2012, od zneska 1.410,00 EUR od 14. 10. 2012 in od zneska 62.656,30 EUR od 7. 1. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka). V presežku je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 9.687,19 EUR toženčevih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija I., tožena pa II. in IV. točko izreka. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlagata spremembo izpodbijanega dela sodbe, vsaka v svojo korist, podredno pa razveljavitev zadeve (v izpodbijanem delu) in njeno vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojene.

3. Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

5. Očitek, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo povzelo trditve pravdnih strank, sam po sebi ne pomeni kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V četrtem odstavku 324. člena ZPP je res določeno, da morajo biti v obrazložitvi sodbe navedeni zahtevki strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo. Nedvomno pa je temu zadoščeno, če sodišče povzame bistvo navedb, ki so jih pravdne stranke podale. Povzemanje celotne trditvene podlage, sploh v primerih kot je obravnavani, v katerih pravdne stranke vložijo veliko število obsežnih vlog, ne bi imelo pravega smisla in bi bilo povsem neekonomično. Ključno je, da sodišče na (relevantne) trditve pravdnih strank odgovori oziroma se do njih opredeli. Le opustitev takšne opredelitve, ne pa tudi okoliščina, da napravi premalo obsežne povzetke navedb, lahko pripelje do absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče odločalo o zahtevku po spremenjeni ali po prvotno vloženi tožbi. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe, kot tudi iz sklepa o dovolitvi spremembe tožbe, sprejetega na naroku za glavno obravnavo dne 5. 11. 2015, je povsem jasno razvidno, da je odločalo o spremenjenem tožbenem zahtevku. Zgolj dodatna utemeljitev, da sicer smatra, da ni šlo za pravo spremembo tožbe (s čimer nedvomno misli na spremembo same vsebine spora), ne pomeni nejasnosti sodbe v smislu kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomeni le, da tožeča stranka zaradi takšne spremembe ni podajala novih trditev (tistih novih trditev, ki jih je podala v ponovljenem postopku, pa sodišče ni upoštevalo).

7. V posledici dejstva, da tožeča stranka, kljub spremembi formulacije tožbenega zahtevka dejanske in pravne podlage svojega zahtevka ni spreminjala, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi bilo zaradi spremembe tožbe treba toženi stranki dovoliti navajanje novih dejstev in izvajanje novih dokazov. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo povem pravilno, ko ni presojalo "vsebinskih in konkretnih" razlogov o tem zakaj tožeča stranka gradbenega dovoljenja, po predloženem projektu ne bi dobila, ki jih je tožena stranka prvič podala v pritožbi zoper vmesno sodbo VII Pg 1627/2011 z dne 14. 3. 2013, ponavlja pa jih tudi v predmetni pritožbi. Dejstvo, ki ga je toženi stranki višje sodišče obrazložilo že v sklepu s katerim je citirano vmesno sodbo razveljavilo je, da je tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji podala le pavšalne navedbe o tem, zakaj naj tožeča stranka gradbenega dovoljenja ne bi dobila. Izvedba dokaza z izvedencem projektantske stroke v zvezi s tem dejstvom (in okoliščinami, ki so z njim povezane, kot npr. kaj bi tožeča stranka gradila in ali bi pridobila ustrezna soglasja) bi tako pomenila izvedbo informativnega dokaza, ki v pravdnih postopkih ni dovoljen. Sodišče prve stopnje je zato navedeni dokazni predlog upravičeno in pravilno zavrnilo. V zvezi s pritožbenimi očitki, da bi zaradi spremembe tožbe nove trditve moralo upoštevati, pa višje sodišče dodaja, da trditve o tem, zakaj naj tožeča stranka gradbenega dovoljenja ne bi dobila, niti niso trditve, ki bi bile posledica spremembe tožbe. Tožena stranka jih je namreč podala že pred njo.

Glede sklepčnosti

8. Višje sodišče se ne strinja niti s pritožbenimi očitki, da je bil primarno postavljen tožbeni zahtevek za povrnitev navadne škode nesklepčen (in da tožeča stranka nesklepčnosti ni odpravila niti po spremembi tožbe). Res je sicer, da tožeča stranka v obravnavanem primeru nikakor ne bi mogla biti hkrati upravičena do plačila izgubljenega dobička in povračila zatrjevane navadne škode. Izgubljeni dobiček namreč opredeljuje kot razliko med ceno, ki bi jo plačala za izvedbo projekta (kar seveda vključuje začetne stroške investicije) in izplačilom, ki bi ga dobila s prodajo posameznih delov stavbe po tem, ko bi bil projekt končan. V kolikor bi tožeča stranka bila upravičena do izplačila izgubljenega dobička, torej res ne bi mogla biti hkrati upravičena do povračila stroškov, ki jih je z izvedbo projekta imela (ti bi dejansko bili vključeni v ceno, ki jo je za izvedbo projekta plačala in bi se zato odšteli od plačila, ki bi ga s prodajo dobila. Izgubljeni dobiček bi torej zmanjšali). Vendar pa je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da zahtevek tožeče stranke na plačilo izgubljenega dobička ni utemeljen. To pomeni, da se zatrjevani stroški od njega niso mogli odbiti. Hkrati to pomeni, da takšni stroški lahko predstavljajo navadno škodo, ki je tožeči stranki nastala, ker je projekt začela izvajati, tožena stranka pa je protipravno preprečila njegovo dokončanje.

Glede protipravnosti ravnanja

9. Tožnikov zahtevek temelji na prvem odstavku 26. člena Ustave, ki daje vsakomur pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoj protipravnosti je torej treba izhajati iz narave njihovega dela. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da so ti pri izvajanju javne funkcije odstopili od potrebne skrbnosti do te mere, da je njihovo ravnanje postalo protipravno.

10. V primerih kot je obravnavani je tako treba odgovoriti na vprašanje, ali je (upravni) organ ravnal zavestno nezakonito, ali tako, da mu je v zvezi s kršitvami povsem jasnih postopkovnih ali materialnopravnih pravil mogoče očitati pomanjkanje potrebne profesionalne skrbnosti. Prav zavestno nezakonito ravnanje sodišče prve stopnje toženi stranki očita z zaključkom, da je Odlok o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora (v nadaljevanju Odlok) sprejela z namenom, tožeči stranki preprečiti gradnjo večstanovanjske stavbe na zemljiščih, na katerih je bila, skladno z do tedaj veljavnimi prostorskimi akti, takšna gradnja dovoljena. Takšno ravnanje tudi po presoji višjega sodišča pomeni protipravno ravnanje. Oblastna ravnanja kot je obravnavano namreč nikakor ne smejo biti namerno usmerjena v škodovanje posameznikom, na katere se nanašajo. Čeprav je (kot opozarja tožena stranka) nastanek določene škode pogosto posledica oblastnih ravnanj, to ne sme biti njihov namen oziroma cilj (1). V kolikor je torej tožena stranka sporni Odlok sprejela prav z namenom, da tožeči stranki prepreči nameravano gradnjo (s katero se je seznanila le nekaj dni pred sprejemom Odloka, ko je odločala o podaji projektnih pogojev), je takšno ravnanje nedvomno mogoče okvalificirati kot protipravno, škode, ki je v njegovi posledici nastala pa ni mogoče opredeliti kot škode, ki lahko v normalnih razmerah nastane (posameznikom) zaradi oblastnih ravnanj nosilcev oblasti.

11. Prav tako bi bilo toženkino ravnanje protipravno (v smislu odškodninske odgovornosti), če njen namen škodovanja tožeči stranki ne bi bil podan, bi pa ji bilo mogoče očitati, da v dani situaciji ni ravnala s potrebno (profesionalno) skrbnostjo, zaradi česar je bila tožeča stranka oškodovana. Vsaj takšno (neskrbno) ravnanje je toženi stranki vsekakor mogoče pripisati. V obravnavanem primeru namreč ni sporno, da je tožena stranka sama leta 2005 sprejela zazidalni načrt, ki je omogočal gradnjo večstanovanjske stavbe, na parcelah, ki jih je leta 2008 kupila tožeča stranka. Čeprav gradnje takšne stavbe očitno ni nameravala dopustiti, zazidalnega načrta ni spremenila vse do tedaj, ko je bila seznanjena z dejstvom, da je ta dejansko načrtovana (in so bila začetna dejanja v zvezi s tem že opravljena – izdelana idejna zasnova, pridobljeni projektni pogoji, ...). Vse do tedaj je puščala v veljavi zazidalni načrt iz leta 2005. S tem je potencialne kupce spornih parcel puščala v veri, da je na tem območju mogoča gradnja večstanovanjske stavbe. Takoj po tem, ko je ugotovila, da je takšna gradnja dejansko v planu, pa se je odločila za spremembo zazidalnega načrta in hkratno izdajo Odloka o zavarovanju, s katerim je, zgolj in samo za parcele, na katerih je bila gradnja načrtovana, preprečila izdajo ali spremembo gradbenega dovoljenja, pred dejansko spremembo prostorske ureditve.

Četudi bi tožena stranka s takšnim ravnanjem želela le zaščititi prostor v skladu z nameravano (novo) prostorsko ureditvijo, je po oceni višjega sodišča ravnala neskrbno v tolikšni meri, da je njeno ravnanje ustrezalo pravnemu standardu protipravnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti. Kot rečeno bi namreč, v primeru da se z gradnjo večstanovanjske stavbe na spornem območju ni več strinjala, morala postopek spremembe zazidalnega načrta sprejeti takoj, ne pa šele v trenutku, ko je izvedela za nameravano gradnjo. Tudi v tem trenutku je sicer postopek spremembe lahko začela, a se je pri tem morala zavedati, da bo na ta način investitorju gradnje (tožeči stranki) povzročila nedopustno škodo, za katero bo tudi odgovarjala.

12. Takšnega stališča ne more spremeniti niti pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka sporni odlok sprejela v okviru svojih pristojnosti in da ob tem ni zavestno in očitno zmotno uporabila materialnega prava (81. člena Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1), saj ji razlaga kot jo je podalo Upravno sodišče, tedaj še ni bila znana, mogoča pa je tudi drugačna razlaga sporne določbe, kar izhaja iz dopisa Ministrstva za okolje in prostor. Zgolj dejstvo, da je bil odlok odpravljen, sicer res ne pomeni protipravnega ravnanja tožene stranke (2). Pomeni pa to njeno zgoraj opisano postopanje. Protipravno ravnanje namreč ni le zavestna napačna uporaba pravnih pravil, ampak to lahko pomeni vsako zavestno ravnanje organa, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Razlaga pojma „opustitev potrebne skrbnosti“ pa, kljub drugačnemu pritožbenemu naziranju, v obravnavanem primeru predstavlja merilo tako za presojo krivde, kot za presojo protipravnosti ravnanja (3). Glede na navedeno, mnenje ministrstva o razlagi spornega določila ZUreP-1 za odločitev ni relevantno. Čeprav se sodišče prve stopnje do njega ni posebej opredeljevalo, zato toženi stranki ni kršilo pravice do izjave.

Glede vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženke in nastalo navadno škodo

13. Tožeča stranka je res ves čas postopka zatrjevala, da bi, v kolikor toženkinega protipravnega ravnanja ne bi bilo, investicijo izvedla. Prav tako je zatrjevala, da je takšno ravnanje bilo in da (prav iz tega razloga) investicija ni bila izvedena. Trdila je tudi, da ji je zato, ker je investicijo začela izvajati, tožena stranka pa je protipravno preprečila njeno dokončanje, nastala navadna škoda, ki predstavlja začetne stroške za izvedbo investicije. Sami stroški ji tako (kot pravi pritožba) res niso nastali zaradi ravnanja tožene stranke, so pa zaradi njenega ravnanja postali nesmiselni oziroma nepotrebni. Z drugimi besedami, njeno ravnanje je povzročilo, da so stroški, ki so zaradi izvedbe načrtovanega projekta že nastali, postali škoda tožeče stranke. To pa pomeni, da je podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastankom škode, v višini takšnih stroškov.

14. Pritožba nadalje ponavlja, da naj ne bi bilo vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki je nastala tožeči stranki, ker tožeča stranka gradbenega dovoljenja na podlagi projektne dokumentacije, ki je vložena v spis, ne bi dobila, saj ji pristojni organi ne bi izdali za to potrebnih soglasij. Tako sodišče prve stopnje kot višje sodišče sta toženi stranki tekom tega postopka že pojasnili, da takšno zatrjevanje le navidezno pomeni zatrjevanje negativnega dejstva. Dejansko gre za zatrjevanje pozitivnega dejstva, da so obstajali razlogi, zaradi katerih tožeča stranka ne bi dobila soglasij in gradbenega dovoljenja. Prav tako sta ji pojasnili, da bi takšno dejstvo morala najprej bolj konkretno zatrjevati, nato pa ga tudi dokazati. Višje sodišče pri takšnem stališču vztraja tudi v tem pritožbenem postopku.

15. V zvezi z ugovorom, da tožena stranka soglasja k gradnji ni podala, velja dodati, da Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) v 50. členu določa, da soglasodajalec, ki že na podlagi zahteve za izdajo projektnih pogojev ugotovi, da je poseg sprejemljiv in da projektni pogoji niso potrebni, zahtevo za izdajo projektnih pogojev šteje kot zahtevo za izdajo soglasja in izda soglasje (peti odstavek), če ugotovi, da gradnja po predpisih iz njegove pristojnosti ni dopustna ali mogoča, pa zahtevo za izdajo projektnih pogojev šteje kot zahtevo za izdajo soglasja in izda odločbo o zavrnitvi izdaje soglasja (šesti odstavek). Res je torej, kot opozarja pritožba, da samo dejstvo, da tožena stranka soglasja ni zavrnila, ampak je izdala projektne pogoje, ne pomeni, da je soglasje dala. To bi morala storiti le v primeru, ko bi ugotovila, da projektni pogoji niso potrebni. V obravnavanem primeru pa očitno ni bila podana niti situacija iz petega niti iz šestega odstavka 50. člena ZGO-1 – tožena stranka je (očitno) menila, da je poseg sprejemljiv (saj bi sicer morala izdati odločbo o zavrnitvi soglasja), da pa so projektni pogoji potrebni (zato je izdala slednje, ne pa soglasja). Res je tudi, da ZGO-1 v 50.a členu določa, da mora biti zahtevi za izdajo soglasja priložen tisti del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), ki je v zvezi s predmetom soglašanja. Dejstvo je, da PGD v predmetnem postopku ni bil dokončan. Posledično ne more biti sporno niti to, da soglasja v smislu 50.a člena ZGO-1 niso mogla biti pridobljena. Navedeno pa ne pomeni, da tožeča stranka teh soglasij ne bi pridobila. To bi (kot je pojasnjeno že v 7. in 14. točki te obrazložitve) morala (pravočasno) zatrjevati in dokazati tožena stranka.

Glede "dodatnih stroškov"

16. Tožeča stranka je navedla, da so bili dodatni stroški, ki so ji kot začetni stroški izvedbe projekta nastali (poleg razlike v ceni pri nakupu in prodaji nepremičnin ter izdelave projektne zasnove in PGD), tudi računovodski stroški, sodne takse, obresti kredita, stroški notarskih in odvetniških storitev ter stroški tiska. Tudi v tem delu je njen zahtevek sklepčen. Tožena stranka zato z ugovorom, da se ji zaradi nesklepčnosti zahtevka do njega sploh ni bilo treba opredeliti, ne more uspeti. Ker mora biti vsako prerekanje jasno in konkretno, pa ne more uspeti niti z ugovorom, da je te stroške prerekala, ko je navedla, da z izdajo spornih aktov tožeči strani ni povzročila nobene škode.

17. Kot je že bilo obrazloženo, je ravnanje tožene stranke bilo protipravno. Prav tako je podana vzročna zveza med takšnim ravnanjem in škodo, nastalo z začetnimi stroški investicije. V zvezi z zgoraj naštetimi stroški bi tako lahko bilo sporno le še, ali so ti tožeči stranki res nastali in ali so ji nastali v vtoževani višini. Ker tožena stranka v zvezi s tem ni podala (konkretnih) ugovorov, je sodišče prve stopnje oboje štelo za nesporno. Nesporna dejstva se štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). To pomeni, da tožeči stranki ni bilo treba dokazovati, da so ji navedeni stroški nastali (4). Pritožba posledično ne more uspeti niti z očitki, da je sodišče zahtevku v tem delu nepravilno ugodilo, ne da bi v zvezi z njim izvajalo dokaze.

Glede razlike med nakupno in prodajno ceno nepremičnin

18. Pritožba pravilno izpostavlja, da je tožeča stranka obstoj vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodo, nastalo zaradi razlike med nakupno in prodajno ceno nepremičnin, utemeljevala z argumentom, da naj bi cena padla zaradi sprejetja Odloka, ki je omejeval gradnjo. Dejstvo je tudi, da iz izvedenskega mnenja (ki mu je sodišče prve stopnje sledilo) izhaja, da do znižanja cene ni prišlo iz tega razloga. Sama omejitev gradnje po njegovi oceni na ceno nepremičnin ni vplivala. Ta naj bi padla zaradi sprememb na nepremičninskem trgu. Niso pa utemeljeni pritožbeni očitki, da to pomeni, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Iz konteksta celotne zadeve jasno izhaja, da je tožeča stranka sporne nepremičnine kupila z izključnim namenom gradnje večstanovanjske stavbe in da je bila, glede na tedaj veljavne prostorske akte, utemeljeno prepričana, da bo takšno gradnjo tudi izvedla. Tožena stranka ji je s protipravnim ravnanjem to preprečila. To je med drugim povzročilo, da je tožeča stranka nepremičnine morala prodati, saj zanjo niso imele več nobenega pomena, hkrati pa je morala banki vrniti kredit, ki ga je vzela za njihov nakup. Ne glede na to, iz kakšnega razloga so bile cene nepremičnin v času, ko jih je tožeča stranka prodala nižje kot v času nakupa, je tako vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo zaradi razlike v ceni, podana. V kolikor bi namreč tožena stranka pravočasno (torej še preden je bila seznanjena z nameravano gradnjo) začela s spreminjanjem prostorskih aktov, tožeča stranka spornih nepremičnin ne bi kupila, ne bi najela kredita, niti ne bi teh nepremičnin prodala, po ceni, nižji od nakupne. Čeprav tožena stranka za samo znižanje cene nepremičnin ni odgovorna, torej to ne pomeni, da med njenim ravnanjem in nastalo škodo ni vzročne zveze.

19. Prav tako ni res, da je sodišče prve stopnje v tem delu ugotavljalo elemente odškodninske odgovornosti, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala. Iz njenih trditev namreč izhaja, da ji je tožena stranka protipravno preprečila gradnjo na spornih nepremičninah, s čimer ji je nastala škoda v višini stroškov, ki jih je pred tem imela z začetnimi dejanji, namenjenimi izvedbi gradnje. Navedla je tudi, da med ta dejanja spada tudi nakup spornih nepremičnin, ki jih je bila kasneje primorana prodati po nižji ceni.

20. Ob tem je povsem irelevantno ali bi tožeča stranka, če protipravnega dejanja tožene stranke ne bi bilo, projekt realizirala pred padcem cene nepremičnin. Ne glede na to, kdaj bi bil projekt realiziran, se namreč v tem primeru ne bi prodajale nepremičnine kot take (torej kot parcele z gradbenim dovoljenjem za gradnjo dveh enostanovanjskih stavb), ampak bi se prodajala stanovanja. Cen slednjih s ceno samih nepremičnin ni mogoče primerjati. Vprašanje, ali bi tožeča stranka s projektom, kljub padcu cen ustvarila prihodek, ki bi presegel razvrednotenje vrednosti zemljišča zaradi spremembe tržnih razmer, pa je vprašanje, ki bi lahko vplivalo na utemeljenost in višino zahtevka na plačilo izgubljenega dobička. Na utemeljenost in višino škode, nastale zaradi spremembe cen nepremičnin, ob dejstvu, da so bile slednje prodane v nespremenjenem stanju, saj se gradnja na njih ni začela, pa slednje nima in ne more imeti nobenega vpliva.

Glede škode, nastale zaradi izdelave projektne dokumentacije

21. Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo obstoja terjatve, ki naj bi jo tožeča stranka imela do svojega projektanta in katera naj bi se pobotala s projektantovo terjatvijo do tožeče stranke iz naslova izdelave idejne zasnove in (delno) PGD dokumentacije. Tudi po oceni višjega sodišča namreč obstoj takšne terjatve dovolj jasno izhaja iz: - prepričljivih, konsistentnih in logičnih izpovedb zakonitega zastopnika tožeče stranke in projektanta (A. A.), - aneksa št. 2 k pogodbi št. 169/08-8 za projektantska dela (priloga A40), s katerim je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka (ker nima sredstev za plačilo) za projektanta opravila več storitev, ki jih slednji opravlja na nepremičninskem trgu ter - podpisanega predloga za medsebojno kompenzacijo (priloga A44).

Tožena stranka zgolj s špekulacijo, da te storitve niso bile opravljene oziroma niso bile enakovredne storitvam projektanta, ne more uspeti, kakršnihkoli dokazov za takšno mišljenje pa ni ponudila. Prav tako ni z ničemer pojasnila zakaj naj bi bila izjava projektanta (ki obstoj tožnikove terjatve izrecno priznava) neverodostojna oziroma zakaj naj bi bil slednji zainteresiran za uspeh tožeče stranke v pravdi. Kakšno korist naj bi imel od zmage tožeče stranke, višjemu sodišču ni jasno. Iz podatkov v spisu izhaja le, da sta projektant in tožeča stranka večkrat poslovno sodelovala, da je projektant tožeči stranki predlagal nakup spornih nepremičnin in da je pozneje eno od njih od nje odkupil po enaki ceni, kot jo je za nakup plačala sama. Nič od navedenega po oceni višjega sodišča ne kaže na to, da bi bil projektant v tolikšni meri zainteresiran za uspeh tožeče stranke v pravdi, da bi bil za to pripravljen storiti kaznivo dejanje krive izpovedbe. Pritožbenim navedbam, da njegova izpoved, v povezavi z drugimi naštetimi dokazi, ne zadostuje za zaključek, da je do tožeče stranke imel terjatev, ki jo je pobotal s svojo terjatvijo iz prej citirane pogodbe, zato ni moglo slediti.

22. Kot je bilo že nekajkrat poudarjeno je tožeči stranki navadna škoda, kot jo vtožuje v predmetnem sporu, nastala prav iz razloga, ker ji je tožena stranka izvedbo nepremičninskega projekta (gradnjo večstanovanjske stavbe) preprečila, še preden se je ta zares začela (a kljub temu po tem, ko so bila nekatera dejanja, ki jih je treba opraviti pred samim začetkom gradnje, že izvedena). Vprašanje, ali bi tožena stranka, v primeru da do takšne preprečitve ne bi prišlo, projekt res dokončala in bi s končno prodajo stanovanj ustvarila dohodek, pri tem ni relevantno. To vprašanje bi lahko vplivalo le na odmero odškodnine zaradi izgubljenega dobička. Zato tožena stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da naj tožeča stranka ne bi trdila, da bi izvedla prav takšen projekt, kot izhaja iz projektne dokumentacije in da toženi stranki ni mogoče naložiti v plačilo stroškov izdelave projekta, če tožeča stranka ni izkazala, da bi ga realizirala.

23. Višje sodišče nadalje ocenjuje tudi, da je kljub občasnemu prepletanju zaključkov sodišča prve stopnje s povzemanjem izjav zakonitega zastopnika tožeče stranke in A. A., razlikovanje med enim in drugim dovolj jasno.

Sklepno

24. Iz vsega navedenega izhaja, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka niso utemeljeni. Višje sodišče je zato (in zato ker ni našlo niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti) njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

25. Tožeča stranka v pritožbi pravilno navaja definicijo izgubljenega dobička v smislu tretjega odstavka 168. člena OZ. Gre za dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega ravnanja ni bilo mogoče doseči. Nadalje ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, da je do takšne izgube dobička prišlo, ker zaradi ravnanja tožene stranke, ni mogla dobiti gradbenega dovoljenja za realizacijo načrtovane investicije, za katero bi plačala 1.321.016,00 EUR, po njeni izvedbi pa bi prejela 1.875.177,00 EUR. Dobiček, ki bi ji ga investicija prinesla bi torej znašal 554.161,00 EUR, a tožeča stranka zaradi odstopanj na trgu, uveljavlja 20% nižjo odškodnino, torej 443.329,00 EUR. Sodišču prve stopnje očita, da bi v zvezi z višino škode iz tega naslova moralo postaviti izvedenca finančne in gradbene stroke. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in izgubljenim dobičkom tožnika, ugotavljanje višine slednjega ni bilo potrebno. Zavrnitev dokaza z izvedencem je bila zato pravilna.

26. Višje sodišče pa ugotavlja celo, da se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba ukvarjati niti z ugotavljanjem obstoja vzročne zveze med ravnanjem toženca in domnevno nastalim izgubljenim dobičkom. Trditve, ki jih je tožeča stranka v zvezi s tem podala pravočasno, namreč sploh niso sklepčne (na kar je tekom postopka opozarjala tudi tožena stranka). Sodišče prve stopnje je navedlo (pritožba pa tega ne izpodbija), da je tožeča stranka trditev, da bi stanovanja zagotovo prodala, saj je bilo povpraševanje že pred izgradnjo izredno veliko, podala šele v ponovljenem postopku, torej prepozno (saj ob tem ni pojasnila zakaj jih brez svoje krivde ni podala že prej). Sodišče prve stopnje jih zato ni moglo niti smelo upoštevati (286. člen ZPP). Prav tako jih ne more upoštevati pritožbeno sodišče. Zgolj trditve o tem kakšna bi bila vrednost investicije in kakšna bi bila prodajna cena, brez (pravočasnih) navedb o tem, zakaj tožeča stranka ocenjuje, da bi se stanovanja po ceni, ki jo je upoštevala v izračunu tudi dejansko prodala, za ugotavljanje izgubljenega dobička ne zadoščajo. V konkretnem primeru namreč glede na zgodnjo fazo graditve objekta (ko je investitor šele naročil izdelavo projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja) takega izgubljenega dobička, kot ga vtožuje tožeča stranka, ni bilo mogoče pričakovati (5).

27. Vsa nadaljnja pritožbena razglabljanja: - o mejnem pragu verjetnosti, s katero morajo biti izkazane posamezne kategorije izgubljenega dobička; - o tem da naj bi tožeča stranka izkazala, da bi do realizacije projekta in dobička res prišlo, kot tudi, da do nje ni prišlo le zaradi ravnanja tožeče stranke; - o domnevni protispisnosti odločitve, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno zapisalo, da tožeča stranka ni podala trditvene podlage o deležu lastnih sredstev niti o tem, kateri so bili standardni pogoji projektnega financiranja, ki bi morali biti izpolnjeni zato, da bi banka šla v takšen posel in da je zakoniti zastopnik tožeče stranke med zaslišanjem priznal, da je finančna konstrukcija ostala neznana; - da je zakoniti zastopnik izpovedal, da je že imel sklenjen načelen dogovor za gradnjo z gradbenim podjetjem D., ki bi svoje delo kompenziralo s prevzemom 3 stanovanj, kar bi zmanjšalo financiranje banke in - da ni jasno zakaj sodišče ocenjuje, da med ravnanjem tožene stranke in izgubljenim dobičkom tožnika ni vzročne zveze; tako za odločitev v sporu niso relevantne. Višje sodišče se zato do njih ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28. Glede na navedeno je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega tožbenega zahteva, torej zahtevka na povračilo škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela iz naslova izgubljenega dobička. Ker tudi pritožba tožeče stranke ni utemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo, izpodbijano sodbo pa v I. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

29. Dodati velja, da je pravilno, v odgovoru na pritožbo izpostavljeno stališče, da v obravnavanem primeru zgolj ugoditev pritožbi zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe (brez posega v preostali del sodbe) ne bi bila mogoča. Sprememba ali razveljavitev odločitve o primarnem zahtevku bi avtomatično pomenila, da bi bilo treba spremeniti ali razveljaviti tudi odločitev o podrednem zahtevku, saj obema hkrati ne more biti ugodeno. Napačno pa je naziranje odgovora na pritožbo, da bi bilo pritožbo tožeče stranke, ki je vložena le zoper I. točko izreka, treba zavreči. V takšnih (izjemnih) primerih namreč lahko pritožbeno sodišče, kljub temu da odločitev v preostalem delu ni izpodbijana, vanjo poseže in jo spremeni ali razveljavi (6).

30. Zoper odločitev o pravdnih stroških se tožena stranka pritožuje le iz razloga domnevno napačne odločitve o glavni stvari. Ker se je slednja izkazala za pravilno, je višje sodišče potrdilo izpodbijano sodbo tudi v stroškovnem delu (IV. točka izreka).

31. Nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, zato mora vsaka kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi, stroškovno ni bil potreben. Tožena stranka mora zato sama kriti tudi stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP).

Op. št. (1): V kolikor seveda na gre za odločbe s katerimi se izrekajo raznovrstne sankcije ipd.

Op. št. (2): V tem smislu je pravilno pritožbeno sklicevanje na odločbe VSL II Cp 3636/2009, II Cp 3427/2009 ter VS RS II Ips 101/2010 in II Ips 660/2007, kar pa na samo odločitev o protipravnosti v predmetnem postopku ne more vplivati.

Op. št. (3): Mag. Dunja Jadek Pensa: NOVEJŠI RAZVOJ ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI: PRAVICA DO POVRAČILA ŠKODE PO 26. ČLENU USTAVE in VSL odločba I Cpg 138/2013 Op. št. (4): Hkrati iz navedenega izhaja, da so tudi v zvezi s tem delom zahtevka podani vsi elementi odškodninske odgovornosti.

Op. št. (5): Tako tudi VS RS v sodbi III Ips 38/2011 Op. št. (6): Da je mogoča razveljavitev oziroma sprememba celotne odločbe, čeprav je s pritožbo izpodbijan le njen del glej tudi odločbo VS RS II Ips 157/2014.