Jedro

Tožnica od toženca uveljavlja povračilo škode, ki ji je nastala zaradi nepravočasnega izplačila nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, kot posledice napačnega postopanja toženca v postopku ugotavljanja invalidnosti tožnice. V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Tožnici je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom ter tožencu naloženo, da odloči o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, vročena 15. 7. 2009. Z vročitvijo te sodbe je tožnica izvedela za škodo in storilca. Ker je subjektivni zastaralni rok dne 12. 12. 2012, ko je bila tožba vložena, že potekel, je tožničina terjatev zastarala. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 16.510,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2012 do plačila. Obenem je odločilo, da se stroški zastopanja tožnice krijejo iz proračuna in da se tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks. S sklepom o popravi sodbe z dne 16. 3. 2015 pa je sodišče prve stopnje citirano sodbo popravilo tako, da je v glavi poleg besedila „Sodba v imenu ljudstva“ dodalo še „in sklep“ ter na začetku druge strani pred izrekom sodbe in sklepa besedo „razsodilo“ nadomestilo z besedo „odločilo“.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi delno nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je za nastalo škodo izvedela z dnem pravnomočnosti sodbe, to je z dnem vročitve drugostopenjske sodbe in ne z dnem vročitve prvostopenjske sodbe, to je 15. 7. 2009. Glede na to, da je tožnica vložila tožbo znotraj triletnega roka 12. 12. 2009 (pravilno 2012), tožbeni zahtevek ni zastaran. Nadalje sodišče svojo odločitev opira na prvi odstavek 148. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) in na to, da tožencu ni mogoče očitati malomarnosti. Spregledalo pa je določilo 376. člena (verjetno 276. člena) Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ureja odškodninsko odgovornost zavoda in ki izrecno določa, da če je zavod dolžan denarno terjatev ali dajatev v višjem znesku plačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe. ZPIZ-1 je glede na OZ specialen predpis, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. ZPIZ-1 odškodninsko odgovornost zavoda v konkretnem primeru ureja strožje na ravni objektivne odgovornosti in se krivdo oziroma nestrokovno ravnanje zavoda predvideva. Sodišče ni obrazložilo, zakaj v konkretnem primeru ni upoštevalo 376. člena (276. člena) ZPIZ-1. Iz listin v spisu je jasno razvidno, da gre v konkretnem primeru za situacijo, ko je sodišče ugotovilo, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije tožnici dolžan za nazaj izplačati nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Ob nespornem dejstvu, da je tožnica tožbo, s katero je uveljavljala odškodnino, vložila 12. 12. 2012, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen že zaradi ugovora zastaranja terjatve. V skladu z določilom prvega odstavka 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. V skladu z določbo prvega odstavka 352. člena OZ je torej pomembno, kdaj je tožnica kot oškodovanka izvedela za nastalo škodo. Na takšno vprašanje je sodišče prve stopnje dobilo odgovor s tem, ko je ugotovilo, da je bila tožnici sodba opr. št. Ps 3070/2007 z dne 11. 5. 2009, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom od 31. 1. 2001 dalje in naloženo tožencu, da odloči o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, vročena 15. 7. 2009. Z vročitvijo citirane prvostopne sodbe je tožnica izvedela za škodo in storilca, ne pa šele s pravnomočnostjo te sodbe oziroma z vročitvijo drugostopne sodbe opr. št. Psp 490/2009 z dne 3. 12. 2009, s katero je pritožbeno sodišče tudi v celoti potrdilo prvostopno sodbo.

6. Ker je tako imenovani subjektivni zastaralni rok 3 let šteto od 15. 7. 2009 dne 12. 12. 2012, ko je bila vložena tožba, nedvomno že potekel oziroma je bil prekoračen 3 letni zastaralni rok, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo.

7. Tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine pa po prepričanju pritožbenega sodišča tudi sicer ni utemeljen. Zavod po prvem odstavku 276. člena ZPIZ-1 odgovarja zavarovancem za škodo, ki jo povzroči pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma OZ. Tako po prvem odstavku 148. člena OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Kot pravilno obrazlaga že sodišče prve stopnje oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Vse navedene predpostavke morajo biti podane kumulativno. V primeru, če že ena od teh predpostavk ni podana, v tem primeru odškodninska odgovornost ni podana. V prvem odstavku 131. člena OZ je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde) pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde mora namreč dokazati povzročitelj škode.

8. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, s tem pa ni izpolnjena ena izmed kumulativno določenih predpostavk. Ne glede na to, da sta bili mnenji obeh invalidskih komisij v predsodnem postopku glede tožničine dela zmožnosti drugačni kot je bilo kasneje ugotovljeno v sodnem postopku, toženi stranki ni mogoče (zgolj zato ob izostanku drugih dokazov) očitati malomarnosti na ta način, da ni ravnala z zadostno mero strokovne skrbnosti v smislu šestega odstavka 6. člena OZ. Ta določa večjo skrbnost udeležencev obligacijskih razmerij iz poklicne dejavnosti in sicer, da morajo le ti ravnati po pravilih stroke in običajev (skrbnost dobrega strokovnjaka).

9. Drugačne presoje dejstev in dokazov, za kar je po ugotovitvi sodišča prve stopnje šlo v obravnavanem primeru, tudi po stališču sodne prakse, ni mogoče šteti za protipravno ravnanje. Tudi samo dejstvo, da sta bili odločbi v sodnem postopku odpravljeni, še ne pomeni protipravnega ravnanja. Sam sistem pravnih sredstev je namenjen prav temu, da se odpravijo morebitne nepravilnosti ali pomanjkljivosti. Že sodišče prve stopnje pa je pravilno poudarilo, da bi toženi stranki lahko pripisali protipravno ravnanje le v primeru, če bi bila kršitev prava dovolj huda in brez razlogov ter dejanje samovoljno ter arbitrarno. Vsega tega pa tožnica ni navajala, ne predložila dokazov v tej smeri, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ravnanje tožene stranke v predsodnem postopku ne predstavlja krivdnega ravnanja oziroma prekršitve tiste skrbnosti, ki se zahteva pri delu pravne osebe v danih okoliščinah (172. v zvezi s 171. členom OZ).

10. Glede na trditveno podlago je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo skladno z določbo prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1 v zvezi z določbami OZ. Sodišče namreč ni vezano na pravno podlago, ki jo navaja tožnica. V konkretnem primeru je toženec o odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti v zvezi s spornim priznanim nadomestilom plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z odločbo št. ... z dne 3. 3. 2010 (priloga A5), na podlagi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 že odločil z odločbo št. ... z dne 30. 3. 2010 na podlagi tožničine zahteve, vložene 15. 3. 2010. S to zahtevo je tožnica zahtevala izplačilo odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti od posameznih zneskov priznanega nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, odločba z dne 30. 3. 2010 (priloga B1) pa je že pravnomočna. Teh okoliščin v zvezi s priznanjem odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti na podlagi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, sodišče prve stopnje res ni posebej obrazlagalo, vendar zaradi tega izpodbijana sodba ni nezakonita in nepravilna.

11. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 354. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.