Jedro

Vrsta in spol uplenjene divjadi ni znak kaznivega dejanja nezakonitega lova: ugotovitev vrste in spola je pomembna le pri odločanju o odškodninskem zahtevku za uplenjeno divjad.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M. Š. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in na 70.000,00 (sedemdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nezakonitega lova po drugem in prvem odstavku 343. člena KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod nadaljnjim pogojem, da obdolženec Lovski družini Š. v roku enega meseca plača 50.000,00 SIT odškodnine. Oškodovancu - Lovski družini Š. je sodišče priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 50.000,00 SIT, katerega je v plačilo naložilo obdolžencu; s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano lovsko družino napotilo na pot pravde. Obdolžencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožil obdolženčev zagovornik ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višje državno tožilstvo v Ljubljani v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb obdolženčevega zagovornika v pritožbi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, dokaze ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo ter navedbe obdolženčevega zagovornika v pritožbi v izvedenem dokazenm postopku nimajo podlage. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa tista dejstva, na podlagi katerih je zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje nezakonitega lova, ko je med varstveno dobo v lovopustu uplenil osebek divjadi iz družine jelenov. Opirajoč se na vse izvedene dokaze, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, ki dejanje zanika. Glede na kraju uplenitve divjadi, v vozilu ter na oblačilih in obutvi obdolženca najdenih sledovih krvi in dlak, za katere je s strokovnim mnenjem ugotovljeno, da pripadajo osebku divjadi iz družine jelenov, so tudi po oceni sodišča druge stopnje prepričljivi razlogi v izpodbijani sodbi, da je obdolženec v gozdu uplenil osebek divjadi iz družine jelenov, ga iz gozda odnesel ter z vozilom, katerega je uporabljal, odpeljal neznano kam. Tako glede na izsledke kriminalistično tehnične preiskave najdenih sledi, ni moč pritrditi navedbam obdolženčevega zagovornika, da na obleki obdolženca ni bilo najdenih sledov, saj jih je kriminalistično tehnična preiskava našla in potrdila na brezrokavniku, škornjih in v notranjosti obdolženčevega vozila. Najdeni sledovi dlake in krvi uplenjene živali ne dopuščajo dvoma, da je šlo za osebek iz reda dvoparkeljev, v katerega sodijo družine jelenov (v kateri so vrste: navadni jelen, aksis, damjek in srna), rogarjev (v kateri so vrste: gams, alpski kozorog in muflon) in prašičev. Res v postopku ni bila ugotovljena vrsta in spol uplenjene divjadi, kar pa je za to kaznivo dejanje irelevantno, saj vrsta in spol ne predstavljata znaka kaznivega dejanja, dejstvo pa je tudi, da vsi predstavniki v naših gozdovih živeče družine jelenov spadajo med prosto živečo divjad. Natančna ugotovitev vrste uplenjene divjadi bi bila pomembna le pri odločitvi o višini odškodnine. Ker sodišče prve stopnje, glede na to, da je obdolženec uplenjeno žival odpeljal neznano kam, ni moglo ugotoviti natančne vrste uplenjene divjadi, je v korist obdolženca štelo, da je obdolženec uplenil srno ali damjeka, katere vrednost je po Odredbi o odškodninskem ceniku za povračilo škode na divjadi (Uradni list RS št. 52/92) 50.000 SIT, medtem ko je vrednost navadnega jelena 150.000 SIT (kolikor je bil tudi odškodninski zahtevek oškodovane Lovske družine Š.). Skladno z določbo 386. člena ZKP je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi odločbo o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Ob tem, da obdolženec dosedaj še ni bil kaznovan, je sodišče obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je naložilo tudi dodaten pogoj plačila odškodnine za uplenjeno divjad. Pri določitvi višine kazni pa poleg obdolženčeve mladosti, upoštevalo težo dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde. Tudi preizkusna doba je po oceni sodišča dovolj dolga, da bo obdolženec v njej s svojim nadaljnjim vedenjem lahko opravičil zaupanje sodišča, dano mu z izrekom te pogojne obsodbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP. Povprečnino je sodišče druge stopnje odmerilo ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ter trajanja in zamotanosti tega pritožbenega postopka.