Jedro

Tožena stranka je sama navedla, da zahteva vračilo za plačano kupnino za surovino, ki jo je pravočasno tudi reklamirala. Takih navedb pač ni mogoče opredeliti kot uveljavljanje pobotnega ugovora, ampak le tako, kot jih je obravnavalo sodišče prve stopnje, torej kot uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, ki pa jih, kot je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na tak način ni mogoče uspešno uveljavljati.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: 1. zavrglo pobotni ugovor tožene stranke za znesek 3.885.728,14 SIT s pp; 2. zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke za znesek 4.114.271,86 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2004 dalje; 3. toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki znesek 38.343.907,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2004 dalje do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo; in 4. toženi stranki je naložilo, da v roku 15-ih dni plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.564.160,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je ugotovitev sodišča, da je tožena stranka dolžna plačati surovino PET papet cool in PET rama pet pravilna in za toženo stranko nesporna. Dejstvo pa je, da je tožena stranka v pobot tej svoji obveznosti uveljavljala zahtevek za vračilo plačane kupnine za surovino Eastlon CB-602. Da je uveljavljala pobotni ugovor je bilo za toženo stranko samo po sebi umevno, zato ji je nerazumljivo, da je sodišče ugotovilo, da pobotni ugovor tožene stranke iz naslova zahtevka za vračilo kupnine ni utemeljen oz. tak zahtevek tožene stranke niti ni opredelilo kot pobotni ugovor. Očitno je, da sodišče prve stopnje ugovora tožene stranke iz naslova zahtevka za vračilo plačane kupnine ni obravnavalo na pravilen način, da se torej ni pravilno opredelilo do ugovorov tožene stranke, zato je odločitev sodišča napačna. V kolikor odgovora na tožbo ni bilo možno razumeti v smislu, da tožena stranka uveljavlja pobotni ugovor, potem je iz pripravljalne vloge tožene stranke v primerjavi s trditvami tožeče stranke, jasno razvidno, da zahteva vračilo že plačane kupnine za surovino, ki jo je pravočasno tudi reklamirala. Sicer pa so napačni tudi zaključki sodišča prve stopnje, da skrita napaka na surovini ni bila grajena (prav grajana) v skladu z zakonom. Tožena stranka je glede grajanja napak predlagala tudi zaslišanje prič, tega dokaza pa sodišče ni izvedlo. Če bi bilo obvestilo o napaki nepravilno, kot ugotavlja sodišče, bi morala tožeča stranka že v prvem odgovoru opozoriti na pomanjkljivosti. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožeča stranka dobavljala toženi stranki surovino na podlagi sklenjene pogodbe, da je šlo kljub zaporednim dobavam za enoten pogodbeni odnos, da je tožena stranka surovino, za katero je pozneje ugotovila, da ima skrito napako, plačala in ima zato zahtevo za znižanje oz. zavračilo celotne plačane kupnine.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev pravdnega postopka, na katere bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Bistvo pritožbenih očitkov v obravnavanem primeru je, da sodišče prve stopnje ni "na pravilen način" obravnavalo zahtevka tožene stranke na vračilo plačane kupnine za surovino Eastlon CB-602, saj je tožena stranka ta svoj zahtevek v tej pravdi uveljavljala kot pobotni ugovor. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje obravnavane zadeve, kot navaja tudi pritožba, sploh ni sporno. V tej zadevi je namreč tožeča stranka na podlagi sklenjene pogodbe toženi stranki dobavila tri vrste surovin, in sicer Eastlon CB-602, PET papet col in PET rama pet. Vrednost dobave prve surovine Eastlon CB-602 je znašala 40.255.085,76 SIT in tožena stranka je ta znesek tožeči plačala v celoti. Ni pa tožena stranka plačala dobave druge in tretje surovine, katere vrednost je znašala skupaj 40.424.037,60 SIT. Zato tožeča stranka uveljavlja plačilo druge in tretje dobave, od česar pa je odštela razliko obračunanega rabata po 6. čl. pogodbe o poslovnem sodelovanju. Tožena stranka pa je uveljavljenemu tožbenemu zahtevku ugovarjala z navedbo, da je na prejeti surovini odkrila skrite napake, zaradi česar utemeljeno uveljavlja znižanje kupnine oz. vračilo plačane kupnine v celotni vtoževani višini. Ključno vprašanje je torej, ali je bilo dolžno sodišče prve stopnje res to navedbo tožene stranke upoštevati in obravnavati kot uveljavljanje pobotnega ugovora. Ob dejstvu, da tožena stranka že v svoji pritožbi sama dopušča možnost, da iz njenega odgovora na tožbo ni bilo mogoče razumeti, da tudi v tem obsegu uveljavlja ugovor pobota v tej pravdi, pa to tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni razvidno niti iz njene pripravljalne vloge na katero se sklicuje. Kot je sama navedla iz te pripravljalne vloge jasno izhaja, da zahteva vračilo za plačano kupnino za surovino, ki jo je pravočasno tudi reklamirala. Dejansko je v tej vlogi "utemeljeno uveljavljala znižanje kupnine oziroma vračilo plačane kupnine v celotni vtoževani višini".

Takih navedb pač ni mogoče opredeliti kot uveljavljanje pobotnega ugovora ampak le tako, kot jih je obravnavalo sodišče prve stopnje, torej kot uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, ki pa jih, kot je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na tak način ni mogoče uspešno uveljavljati. V konkretnem primeru je namreč tožeča stranka toženi zaporedoma dobavila tri različne surovine in je glede na dane okoliščine potrebno vsako dobavo presojati samostojno. Za vsako dobavo pa je potrebno tudi samostojno grajati napake in samostojno uveljavljati jamčevalne sankcije le v zvezi z konkretno dobavo. Nenazadnje pa na to, da v obravnavanem primeru ne gre za "nepravilno obravnavanje ugovora" tožene stranke kaže tudi dejstvo, da je ta v pripravljalni vlogi z dne 16.02.2005, na katero se sklicuje tudi v pritožbi, jasno in določno opredelila, v kakšnem obsegu pa v tem postopku uveljavlja pobotni ugovor (tč.3 pripravljalne vloge - l.št. 21 spisa). Ker navedb tožene stranke, kot so bile podane, tudi ni mogoče opredeliti kot nejasnih ali nepopolnih, tudi niso zahtevale intervencije predsednika senata po 285.čl. ZPP, kar je ta sicer upravičeno storil v zvezi z uveljavljenim pobotnim ugovorom (l.št.30 spisa). Ni namreč dolžnost sodišča, da na podlagi določb o procesnem vodstvu stranko opozarja in poučuje, s kakšnih zahtevkom lahko uspešno uveljavi svojo pravico. Tako ravnanje bi pomenilo ravnanje v škodo nasprotne stranke.

Ker pritožbeno sodišče smatra, da je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo ugovore tožene stranke, da je v zvezi s tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo in da pobotnega ugovora, ker ta v obsegu, kot trdi tožena stranka sploh ni bil uveljavljen, ni bilo dolžno obravnavati; na način kot je to storila tožena stranka pa jamčevalnih zahtevkov ni mogoče uspešno uveljaviti, tudi ni potrebe, da bi se izrekalo o pravočasnosti in pravilnosti grajanja napak.

Pritožba sicer konkretno sploh ne napada odločitve sodišča prve stopnje glede zavrženja pobotnega ugovora za znesek 3.885.728,14 SIT in zavrnitve pobotnega ugovora za znesek 4.114.271,86 SIT ter glede odločitve o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišče prve stopnje preizkusilo le obsegu, kot to določa 350.čl. ZPP, pri čemer pa ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po 2.odst. navedene zakonske določbe, niti napačne uporabe materialnega prava.

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.